Urban Kuntarič / Igralec, ki navdušuje na odrih in pred kamero

Celovečerni igrani film Dekle noči režiserja in scenarista Luke Marčetića, ki bo luč sveta ugledal še letos, je gotovo eden težje pričakovanih slovenskih filmov zadnjih let. Tudi zaradi nenavadnega in vznemirljivega zapleta, v katerem mlademu kleptomanu na bencinski črpalki, kjer opravlja nočne izmene, pot prekriža skrivnostno dekle s krvavo rano na glavi. Prepričana je, da je superjunakinja. Da bi jo še kdaj srečal, se domisli pretkanega načrta: ukradel ji bo kolo …

Liku neobičajnega mladeniča v zgodbi o outsiderjih, čudakih, junakih in prijateljstvu je življenje vdihnil igralec Urban Kuntarič (1996), ki mu kamere niso tuje. V vlogi Sebastijana Zajca nas je navdušil že v kriminalistični TV seriji V imenu ljudstva, ki nam je na nacionalki krajšala nedeljske večere. Za izjemno prepričljivo upodobitev osebe z avtizmom – tako prepričljivo, da so mnogi dvomili, ali sploh igra – je prejel nagrado veliki plan Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev. Gre za zanj prelomno vlogo, kjer je prvič začutil, kako drugačna je igra pred kamero od gledališča. Zaljubljen je v oboje: v teatru lahko, kot pravi »bolj sprostim neko divjost, si več privoščim, stik z občinstvom mi daje posebno energijo. Toda predstava pride in gre – če imaš srečo, doživi veliko ponovitev –, film pa ostane za vedno. Občutek, da ustvarjaš nekaj, kar bo ostalo, je resnično poseben.«

Igra in nastopanje sta ga privlačila že v osnovni šoli. Sprva se je v dramski krožek in šolske prireditve vključil z željo, da bi prekosil starejšega brata. Ta je namreč navdušil s svojo interpretacijo Bedanca v šolski predstavi in v duhu bratskega rivalstva mu ni smel ostati dolžan. Nato je z ekipo ljubljanske Gimnazije Vič osvojil pokal šolske impro lige. Medtem je že opustil ambicije postati profesionalni košarkar – šport je namreč vrsto let resno treniral – in se namesto na parketu udomačil na odru Šentjakobskega gledališča. Zato so bili sprejemni izpiti na študij dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo povsem naravni naslednji korak.

Kmalu po zaključku magistrskega študija, leta 2019, je postal član ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Tam je trenutno vpet v približno enajst predstav – tistih, ki jih uspešno igrajo in obnavljajo že vrsto let, in tudi uprizoritev aktualne sezone. Ta je posvečena velikemu Ivanu Cankarju, čigar opus se vedno znova izkazuje za presenetljivo živ, sodoben in relevanten. Med njimi so denimo Hlapci, dokumentarec za prihodnost, ki jo je po motivih Cankarjeve satirične drame na oder postavil prodorni režiser mlajše generacije Jan Krmelj. Uprizoritev, v kateri je sam stopil v čevlje Župnika ter Predstavnika sveta staršev, zareže z lucidno ostrino, saj raziskuje vprašanja kritičnega premisleka, podrejenosti in osebne odgovornosti v času vzpona skrajnih političnih sistemov.

Ali pa Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta, pripovedka »o blišču in bedi slovenske stvarnosti«, nastala po motivih Cankarjeve povesti Kurent, ki jo je režiser Jernej Potočan postavil kar v nekdanjo celjsko gostilno Majolka. Igralcu je tudi sicer blizu pripovedno gledališče, saj »z minimalnimi sredstvi odpira ogromno imaginativnega prostora. V času, ko se zdi, da mora vse biti presežno, inovativno, spektakularno, se včasih pozablja na bistvo: zgodbe, odnose, konflikte med liki.« Precej razmišlja tudi o tem, da mora še tako zahtevna in konceptualno zastavljena predstava ostati odprta za gledalca. Prepričan je, da umetnost izgubi svojo moč v trenutku, ko postane sama sebi namen in zapade v zaprt, samozadosten elitizem – saj vendar nastaja za ljudi. Javna sredstva pomenijo tudi odgovornost do javnosti – prav zato zagovarja gledališče, ki je vsebinsko ambiciozno in drzno, a hkrati komunikativno in dostopno.

Med najdragocenejšimi platmi igralskega poklica omeni »tisti neponovljivi občutek magije, ko lahko z nekom delim čas in prostor, ga z gesto ali besedo prestavim nekam drugam, mu odprem novo misel ali občutek, drugačno perspektivo, drugačen svet. To je zame bistvo vsega«. Ob tem poudarja tudi pomen jezika. »Govor je že sam po sebi čudež, možnost, da se z govorjeno besedo profesionalno ukvarjaš, pa privilegij. Jezik določa meje našega sveta – in dejstvo, da lahko skozi gledališče ta jezik ohranjamo živ in relevanten, se mi zdi eno najlepših poslanstev našega poklica.«