Kultura / »Popolna harmonija ima svojo ceno: izginotje individualnosti«

Napoved serije Pluribus, ki se je v zgodovino nedavno zapisala kot daleč največji hit pretočne platforme AppleTV+, saj je pritegnila še več gledalcev od dosedanje rekorderke, lanske druge sezone serije Severance, je spremljal sila skrivnosten kratek povzetek: »Najbolj nesrečna oseba na svetu mora svet rešiti pred srečo.« Nikomur se ni niti sanjalo, v kaj se spuščamo, vedeli pa smo, da smo v dobrih rokah, saj serijo podpisuje Vince Gilligan, morda največji mojster sodobne televizijske produkcije.

Ker je Gilligan s slovito serijo Kriva pota (Breaking Bad, 2008–2013), za katero je splošno sprejeto, da je poleg Žice in Sopranovih najboljša nadaljevanka vseh časov, začel novo poglavje tako imenovane prestižne televizije, so bila pričakovanja ogromna. Z izjemno serijo Pokličite Saula (Better Call Saul, 2015–2022), predzgodbo Krivih potov, je dokazal, da ni le muha enodnevnica, a je štafeto po prvi sezoni prepustil soustvarjalcu serije Petru Gouldu, nato pa skoraj za desetletje poniknil. Njegova vrnitev na sceno konec lanskega leta je vse močno presenetila: poslovil se je od sveta antiherojskih kuharjev metamfetamina, pokvarjenih odvetnikov in zloveščih narkokartelov ter nas počastil z briljantno znanstvenofantastično dramo, s katero se po svoje vrača h koreninam, saj je na začetku ustvarjalne poti pisal scenarije za paranormalno detektivsko nadaljevanko Dosjeji X. Pluribus ni znanstvena fantastika na prvo žogo, ki bi stavila na moč spektakla, posebnih učinkov, glasnih eksplozij, blišča vesoljskih ladij, groze nezemeljskih bitij ali raziskovanja daljnih planetov, temveč – tako kot vsa najboljša dela znanstvene fantastike – temelji na konceptualnih zapletenih zamislih, ki delujejo kot kritično ogledalo sedanjosti.

Invazija tretjih bitij

Protagonistka zgodbe je Carol Sturka, uspešna avtorica romantičnih, mehkoerotičnih, trdošundovskih fantazijskih romanov, ki jih piše z globokim prezirom do občinstva, predvsem pa do sebe. Je nesrečna, cinična, zoprna in zagrenjena in žalost redno utaplja v galonah 12 let staranega macallana. Odlično jo upodobi Rhea Seehorn, ki jo Gilliganovi feni dobro poznamo že iz serije Pokličite Saula, za vlogo v Pluribusu pa je bila te dni med drugim ovenčana z zlatim globusom za najboljšo igralko v dramski seriji.

Vse vojne in drugi medčloveški konflikti so končani v hipu, človeštvo prvič v zgodovini doseže mir. A to ni utopija, saj ima popolna harmonija svojo ceno: izginotje individualnosti.

Carol se v uvodni epizodi prve sezone znajde pred nenavadno preizkušnjo. Astronomi v prologu v daljnem vesolju zaznajo signal, ki je pravzaprav recept za skrivnostno spojino. Radovedni znanstveniki jo seveda sintetizirajo, nato pa se izkaže, da gre za zunajzemeljski virus, ki se naglo razširi po vsem svetu in celotno človeštvo poveže v enoumno entiteto. Gre za uveljavljen znanstvenofantastični koncept, imenovan »hive mind« (slo. panjski um, op. p.), ki je kot nekakšna kolektivna zavest na steroidih: spomini, znanje in misli vseh ljudi na svetu so vselej dostopni vsem, človeštvo med seboj komunicira telepatsko, vsi okuženi živijo v popolni harmoniji. Naslov serije izhaja iz latinskega reka »E pluribus unum« (slo. iz mnogih eno, op. p.), neuradnega vodila Združenih držav Amerike, ki krasi tudi ameriški grb, dolarske bankovce in ameriški potni list. A kot je Vince Gilligan poudaril v intervjuju za TechRadar, »serija ni mišljena kot zgolj ameriška zgodba. Želim, da bi nagovorila ves svet. Ideja ’iz mnogih eno’ ne ponazarja le demokratičnega ideala, temveč vizijo celotnega človeštva, ki se zlije v eno.«

Osnovna premisa serije ni popolnoma sveža ali edinstvena zamisel. Najoprijemljivejša referenca je roman Invazija tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers, Jack Finney, 1955), zgodba o tihi invaziji nezemeljskih bitij, ki ljudi postopoma nadomestijo s kloni, ti pa so prav tako povezani v enoumno entiteto. A v Pluribusovi različici kolektivne zavesti so vsi okuženi vselej srečni, nihče ni zmožen kakršnegakoli nasilnega ali sebičnega dejanja, nihče ni zmožen lagati, nihče ni zmožen ubiti muhe ali odtrgati jabolka z drevesa. Vse vojne in druga medčloveška nesoglasja se zato v hipu končajo, človeštvo prvič v zgodovini doseže popoln mir. V tem smislu lahko zasnovo serije primerjamo s Huxleyjevo antiutopično klasiko Krasni novi svet (1932), v kateri družba ravnovesje in stabilnost doseže z žrtvovanjem svobodne volje – in s konjskimi odmerki droge, ki ustvari utvaro kolektivne sreče. Igralka Rhea Seehorn je v intervjuju za časnik The New York Times omenila tudi vzporednice z eseji Neila Postmana iz knjige Amusing Ourselves to Death (1985), ki »opozarjajo, da je resnična grožnja v tem, da ljudje svoje zatiralce sprejmemo z naklonjenostjo, namesto da bi se jim uprli, saj splošno zadovoljstvo in sprijaznjenost z usodo zadušita vsakršno potrebo po revoltu«.

Čeprav je izbruh nenavadnega virusa kataklizmičen dogodek, posledica torej ni postapokaliptični svet, kakršnega smo vajeni iz zgodb o epidemijah zombijskih virusov in invazijah vesoljcev, temveč nenavadna utopija. A ta svet je utopičen zgolj navidezno, saj ima popolna harmonija, v kateri živi človeštvo, svojo ceno: izginotje individualnosti. Okuženi niso več posamezniki z lastno identiteto, temveč zgolj mravlje v mravljišču, kolesca v brezhibno naoljenem mehanizmu, kjer ne obstaja več »jaz«, temveč zgolj »mi«.

Skušnjava enoumja

Protagonistka je ena od 13 ljudi na svetu, ki so iz nepojasnjenega razloga odporni proti vesoljskemu virusu. Okuženi so do njih pretirano prijazni, v stik z njimi vstopajo s srhljivim nasmeškom stepfordskih žena, uresničijo jim skorajda vsakršno željo – eden od odpornih si denimo ustvari harem na predsedniškem letalu Air Force One – , tako zelo ustrežljivi pa so zgolj zato, ker jih snubijo v podreditev kolektivni zavesti. Enoumno človeštvo je zavezano doslednemu pacifizmu, zato trinajsterice odpornih ne more okužiti na silo, temveč zgolj z njenim soglasjem. Spreobrne jih lahko samo z invazivnim posegom, črpanjem matičnih celic iz kostnega mozga.

Gre za pripovedko o osamljenosti in osamitvi v času pandemije? Ali za prispodobo sveta v dobi družbenih omrežij ali pa satirično kritiko umetne inteligence?

Ker Carol Sturka, edina neokužena prebivalka Združenih držav Amerike, nemudoma prepozna, da se pod fasado utopičnega raja skriva pekel, si zastavi jasno nalogo: svet rešiti pred srečo. A pri tem se znajde pred zahtevno preizkušnjo: naj se upre konformizmu, ki je človeštvu odvzel človečnost, naj se prepusti skušnjavi enoumja, ki ji obljublja neskončno srečo, ali naj preprosto uživa v iluziji utopije, v kateri ji spredaj in zadaj streže armada brezumnih butlerjev?

Pluribus s sila počasnim in metodičnim pripovedovanjem zgodbe resda nekoliko preizkuša potrpežljivost gledalcev – predvsem sodobnega občinstva, ki trpi za čedalje kratkotrajnejšo pozornostjo –, a tisti, ki se prepustijo počasnemu tempu, si z njo zelo učinkovito belijo glavo, in to na več ravneh. Ker gre v jedru serije za domišljijski misterij, ki ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč se z vsako epizodo loti novih vprašanj, so splet preplavile ognjevite razprave in fenovske teorije, ki skušajo pojasniti, kaj za vraga se v zgodbi pravzaprav dogaja – in kaj se bo zgodilo v prihajajočih sezonah (zelena luč je za zdaj prižgana za drugo sezono, a Gilligan načrtuje štiri). Kdo ali kaj je po vesolju poslalo signal z receptom za virus? Kaj je pravzaprav njegov namen? Kako sploh deluje nova družba, uročena z enoumjem? Zakaj je trinajsterica navidezno naključnih izbrancev odporna proti virusu? Se je človeštvo sploh zmožno osvoboditi enoumja?

Pravzaprav je bolj kot dobesedno branje zgodbe pomembna njena orwellovsko alegorična razsežnost. Nekateri jo vidijo kot pripovedko o osamljenosti in osamitvi v času pandemije koronavirusne bolezni. Drugi jo doživljajo kot prispodobo sveta v dobi družbenih omrežij, saj nezemeljski virus, ki zavest celotnega človeštva poveže v eno, po svoje deluje podobno kot digitalni ekosistemi, v katerih smo ljudje med seboj bolj povezani kot kadarkoli, a sočasno tudi oddaljeni in odtujeni kakor nikoli doslej. Nekateri jo berejo kot satirično kritiko umetne inteligence, saj ljudje, združeni v enoumno entiteto, ki je požrla znanje celotnega človeštva, zelo spominjajo na ustrežljivo in lažno antropomorfno naravo klepetalnih robotov oziroma chatbotov. A to je pravzaprav naključje, saj je Gilligan zamisel za serijo dobil že pred kakšnim desetletjem, torej že precej pred vzponom ChatGPT in njemu podobnih programov.

Skratka, Pluribus omogoča različne razlage, v srži pa se ukvarja z vprašanji individualizma, konformizma in svobodne volje. Kot pravi Vince Gilligan, se vprašanje, okoli katerega je zgradil celotno zasnovo serije, glasi: »Kako bi deloval svet, v katerem bi se vsi dobro razumeli?«

TV-nadaljevanka:
Pluribus
Kdo: avtor Vince Gilligan, igrajo Rhea Seehorn, Karolina Wydra in drugi
Kje: AppleTV+