Knjiga / Maša Jelušič: Profesor je končno mrtev

+ + +

Morje motivov, morje laži

Prvenec Maše Jelušič (1982), sicer doktorice varstva okolja, se bolj kot na tradicijo skandinavske mračne kriminalke navezuje na klasičen, starejši žanr, na primer na detektivko iz angleške tradicije. Tega se zaveda in nas na to tudi opozarja, na primer s tem, da je glavno preiskovalko Katjušo pri prejšnjem primeru zabodel eden od »palčkov«, zaradi česar jo nenadzorovano oblivajo spomini na dogodek, ki jih je potlačila. Palčki so storilci imenovani zato, ker jih je sedem in so z različnimi rezili, ki so jih prinesli na nekakšno merjenje v metanju nožev, zabadali svojega gostitelja Snežana, ki je zvabil na isti kraj leve in desne. In jo morda zato tudi skupil. So namreč časi pred volitvami in po pandemiji.

Snežanov umor nas spomni na klasiko, na Umor v Orient ekspresu, in tudi profesor iz naslova, dokončno mrtev, je bil pred boleznijo in starostjo takšen prasec, da imajo vsi sostanovalci v hiši v ljubljanski Rožni dolini motiv. Profesor je bil v ospredju pozornosti v času gibanja #jaztudi, vendar so ostale njegove nečednosti v sferi nejasnosti in namigov, zadeva ni dobila zaključka. Čeprav je bil splošno nadležen tako zelo, da ga je pred sliko v galeriji sunila celo tokratna glavna preiskovalka Katjuša, ki je ravno v fazi okrevanja po prejšnjem primeru. K tej zadevi zvabljena, ker naj po mnenju šefov – tudi tokrat politično servilnih – ne bi delala prevelikih težav in bi jo bilo mogoče, če bi kazalo na vpletenost premiera Vrana, ustaviti, se znajde pred primerom z ozkim krogom osumljencev. Možak, zadušen z blazino, vrata zaklenjena, ključi v lasti sostanovalcev: ostarele in očitno obubožane igralke, premožnega lezbičnega para, zakoncev zdravnikov, dveh študentov, oblikovalca pornografskih stripov. Nekateri od njih so se z umorjenim srečali že prej in imajo vse razloge, če ne tudi pravice do maščevanja. A motiv je lahko karkoli.

Katjuša mora z domiselno nabrano in značajsko pestro ekipo sodelavcev rekonstruirati dogajanje na dan profesorjeve smrti, gibanje osumljencev, predvsem pa preveriti njihove izjave, alibije, pričanje ... Kar ni lahko, saj vsi vpleteni lažejo, in bolj kot premeteno povezovanje izjav in zamolčanih dejstev je roman vpogled v vsakdanje drobne laži tistih, ki si delijo vhod in zaklenjena vrata. Natančno, vestno prežanje na nepravilnosti na prizorišču in v izjavah prič pa pomoč forenzičnih izvedencev pripeljeta kriminalistko do rešitve. Do stanja, ko slutimo, da se bo s premierom še srečala v nadaljevanju. Odnos med njima je namreč napet; postavlja mu tudi vprašanja, pri katerih preverja, kako deluje njegova mimika, kadar ne laže.

Več kot obetaven začetek, ki zaradi zanimive konfrontacije sil na obeh straneh zakona in poznavanja preiskovalnih postopkov kliče po nadaljevanju. Morda, po najdbi dodatnih trupel, celo k rekonstrukciji preteklih primerov, recimo Snežana in palčkov z noži.