Plošča / Daphni: Butterfly

+ + +

Dan Snaith je piflar. Znan po tem, da za vsako poglavje – pa naj gre za matični projekt Caribou ali »klubski stranski projekt« Daphni – naštanca nepregledno količino posnetkov, iz njih pa potem izbrusi in polika nekaj izbranih in nas tako že petindvajset let zalaga s skrbno dodelano elektroniko. Na začetku sta bila IDM in folktronica, zadnja leta ga vse bolj vleče k plesišču. Meje med projektoma Caribou in Daphni so vedno manj določene in jasne, a nobenega dvoma ni, da z drugim dela funkcionalno glasbo z jasnim, neposrednim namenom klubske (u)porabe pri svojih didžejskih in živih nastopih. Z novim albumom še toliko bolj.

Dan Snaith je piflar. Prihaja iz družine vrhunskih matematikov in tudi sam je pred dvajsetimi leti doktoriral prav iz te vede. Vzporednic s Samom Shepherdom (Floating Pointsom) ne moremo spregledati in prav z njim ter s Four Tetom Snaith sestavlja trojec producentov »pametne« plesne elektronike, pri kateri pa spremljamo splošni trend, da je vse manj pametna in vse bolj plesna. Butterfly je kulminacija tega trenda, je dobrovoljna, visokooktanska in enodimenzionalna glasba, ki preprosto meri na plesišče. Tu ni nobenega konceptualnega izhodišča, referenčnega okvira ali resnejše dramaturgije, le muzika za ples. Prevladuje divje hiter tempo in tako se na prvi posluh zdi, da je nekaj narobe in se posnetki vrtijo za odtenek prehitro. A tudi to je del nekega drugega trenda – trenda vse hitrejše plesne elektronike. Sledi disca so stalnica oziroma so avtorska značilnost projekta Daphni in tako je tudi tokrat, predvsem v raznih evforično filtriranih štihih pihal, kar je eden od trenutkov, ki neposredno razkrijejo vpliv zgodnejšega opusa »klasikov«, kakršen je Daft Punk ali Basement Jaxx.

Po začetni noriji se nekje na polovici raba vzorcev umiri, na udaru je repetitivno zankani minimalizem in tako poslušamo nekakšen obrtniško spiljen tech house. Da zadeva lepše teče in nas preprosto ne potepta, so tu in tam našpikani posnetki počasnejšega tempa, kot nekakšni premori pred naslednjim udarcem. Ritmi so že na meji generičnosti dodobra sprocesirani in spolirani, glavni Snaithov trik ali rdeča nit plošče pa je ustvarjanje stalne napetosti plesnega limba tik pred vrhuncem, ki ne popusti niti za trenutek. Album je tako skupek precej linearnih in predvidljivih posnetkov, pri katerih v dobri veri čakamo na prelom, zasuk ali obrat. Zaman.

Dan Snaith je piflar. Ko si zastavi, da bo naredil album učinkovito izpiljenih plesnih kosov, ki sodijo na vrhunce klubskih zabav, dostavi točno to. Pri tem, kar se je začelo kot neke vrste avanturistični eskapizem od »resnejšega« glavnega projekta, je od avanturizma ostalo bolj malo.