Prvi teden / Bo Ursula podprla ženske ali skrajno desnico?

V četrtek, 26. februarja, bo civilnodružbena pobuda Moj glas, moja odločitev (My Voice, My Choice), ki si prizadeva, da bi vsem prebivalkam Evropske unije zagotovila pravico do varnega in dostopnega splava ter je prerasla v največje feministično gibanje v Evropi, dočakala dan D. Potem ko je uspešno prestala vse dosedanje preizkušnje, ki so bile, to moramo posebej poudariti, resnično velik zalogaj – aktivistkam in aktivistom je po vsej EU uspelo zbrati krepko več kot milijon podpisov podpore, uspelo jim je prepričati vse ključne odbore evropskega parlamenta in nazadnje še večino v evropskem parlamentu, celo večino poslancev konservativne Evropske ljudske stranke, čeprav so v tej še večer prej napovedovali glasovanje proti pobudi –, se je znašla še pred zadnjo, a najpomembnejšo. In kot kaže, tudi najtežjo.

V sredo bo o pobudi glasovala evropska komisija. Vendar mnenja komisarjev na koncu ne bodo štela, saj ima pravico do zadnje in s tem dokončne odločitve, ali bo EU svojim prebivalkam zagotovila pravico do varnega in dostopnega splava ali ne, ena sama oseba. To je Ursula von der Leyen, predsednica komisije. Ta ne slovi kot podpornica pravice do varnega in dostopnega splava. Zato v tem trenutku še ni jasno, kako se bo odločila.

Nika Kovač, koordinatorka pobude, ki je izšla iz Slovenije, do nedavnega edine države članice EU s pravico do splava, zapisano v ustavi (predlani ji je v tem sledila še Francija), ne skriva zaskrbljenosti. Res je, da je bila v skrbeh še ob vsaki od prelomnic, a tokrat je negotovost večja. Z evropskimi poslanci so se do zadnjega lahko pogovarjali. V evropski komisiji pa so se sestali le s komisarko Hadjo Lahbib, ki bi, če bi bila pobuda sprejeta, morala poskrbeti za njen prenos v predpise EU, in potem se je evropska komisija neprodušno zaprla. Stikov nimajo. Upanje jim vliva javna podpora ministrov, pristojnih za to področje, iz vse Evrope. Prvi je evropski komisiji pisal Luka Mesec. Sledili so ministri iz Poljske, Francije, Španije, Luksemburga, Danske, Finske ...

Bi si predsednica evropske komisije torej drznila sprejeti odločitev v nasprotju z voljo držav članic? Ne pozabimo, ne le resorni ministri, pobudo so podprli tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in premier Robert Golob, francoski predsednik Emmanuel Macron, španski premier Pedro Sánchez ...

Bi si drznila odločiti v nasprotju z voljo večine evropskih poslancev, ki so edini demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva v evropskih institucijah?

Bi si drznila odločiti v nasprotju z voljo 1,1 milijona Evropejk in Evropejcev, med katerimi so tudi številna ugledna imena – od hrvaške pevke Severine do članov irskega benda Fontaines D. C., od slovenske igralke Tine Vrbnjak do članov bendov Joker Out in MRFY –, ki so se čutila dolžna svoj ugled zastaviti za boj za reproduktivne pravice, za to, da ženske v Evropi ne bi več umirale, ker je splav v njihovi državi prepovedan ali pa ga zdravniki zaradi ugovora vesti ne želijo opraviti? Pobudo so podprli tudi številni pomembneži z druge strani Atlantika: igralci Mark Ruffalo, Pedro Pascal in Viola Davies, glasbenika Billie Eilish in Ricky Martin ...

Če bo Ursula von der Leyen pobudo My Voice, My Choice podprla, bo pravico do splava omogočila 20 milijonom žensk, ki je v svoji državi danes nimajo. Če bo pobudo zavrnila, bo osebno odgovorna za naglo zmanjšanje zaupanja v evropske institucije. In vemo, kdo preži na razočarane – tisti, ki ponujajo hitre, čeprav lažne rešitve. Populisti, avtokrati, skrajna desnica. Tako je – če Ursula von der Leyen pobude ne bo podprla, ji lahko pripišemo osebno odgovornost za še večji razmah skrajne desnice v Evropi. A še vedno se lahko postavi na pravo stran zgodovine.

Boj za reproduktivne pravice pa se bo ne glede na njeno odločitev nadaljeval.