Intervju / »Če bo Logar sestavljal vlado z Janšo, si oba zaslužita Borštnikovo nagrado za posebne dosežke«

Čeprav se zdi, kot da se volilna kampanja pravzaprav ni nikoli končala, se je ta uradno začela šele včeraj. Pred skoraj natanko šestimi leti, bil je prav tako marec – Janša je prav tedaj prevzel vodenje vlade in razglašena je bila epidemija –, se je Jaša Jenull odločil, da se odpravi na tek po središču Ljubljane s transparentom, ki je bil kritičen do takratne vlade. Jenull, sicer gledališki režiser in nekdanji umetniški vodja Šentjakobskega gledališča in društva KUD Ljud, je postal prvi obraz petkovih protestov. Protestov, ki so zoper Janševo vlado potekali več kot sto tednov zapored. Na njih pa se je oblikovala tudi pobuda Glas ljudstva, ki združuje več kot sto civilnodružbenih organizacij in je v minulem mandatu budno spremljala izvajanje zavez vlade Roberta Goloba. Njihov glavni izziv trenutno je, kako čim več ljudi spraviti na volišča. In preprečiti scenarij, v katerem bi se bili ljudje prisiljeni spet usesti na kolesa.

Kaj vas je pred šestimi leti motiviralo, da ste se odpravili na »rekreacijo« po mestu? 

Imel sem občutek, da moram nekako ukrepati. Pa tudi če povsem individualno in simbolično. Če smo ob takšnih ključnih trenutkih namreč vsi tiho, se avtoritarnost sčasoma normalizira. In potem pridemo do situacij, kakršne lahko trenutno spremljamo na ulicah ZDA pod Donaldom Trumpom ali v Putinovi Rusiji. Po mojem so ključna varovalka pred totalitarizmom ravno angažirani in glasni državljani.

Sledili so petkovi protesti. V obdobju med letoma 2020 in 2022 je bilo teh več kot sto. Ne bi bilo pretirano reči, da bodo ti najbrž nekoč pristali v zgodovinskih učbenikih.

Nikoli nismo pričakovali, da jih bo toliko. Ko smo začeli, nam je bilo kmalu jasno, da ne smemo dovoliti, da bi protesti zamrli. Najbolj nas je bilo strah, da bodo ljudje delovanje takratne Janševe vlade postopoma sprejeli kot neizogibno zlo. Kot nekaj, s čimer živiš in to poskušaš ignorirati. Dokler oblast pač ne potrka tudi na tvoja vrata.

In je že prepozno, ker ni nikogar več, da bi te branil? Tako nekako gre tisti znameniti citat nemškega teologa Martina Niemöllerja. 

Natanko tako, ja. V zadnjih letih nekateri poskušajo antijanšizem prikazovati kot nekaj neproduktivnega, polarizajočega, celo škodljivega. V resnici pa gre za najbolj naraven obrambni mehanizem pred politikom, ki je že tolikokrat jasno pokazal avtokratska dejanja in ambicije. Temeljna strategija janšizma je, da razdvaja in hujska. En del Slovenije poskuša prepričati, da je drugi del nekoristen, parazitski, ekstremističen, prvorazreden, len, nevaren, sprevržen in še bi lahko našteval. Dokler bo Janša na čelu SDS, bo antijanšizem nujno potreben, če želimo ohraniti temeljne standarde demokracije in vladavine prava.

Nekatere prizore od takrat je težko pozabiti. Poleg oblaka solzivca, ki je oktobra 2021 prekril središče Ljubljane, pride med prvimi v spomin tudi tisti, ko so posebne policijske enote s Trga republike odnašale protestnike, ki so tam brali ustavo. 

To je bil zagotovo eden najbolj plastičnih prikazov, kako daleč je bila pripravljena iti takratna oblast pri izkazovanju svoje moči. Danes, ko gledamo na ta čas z razdalje, ko smo že malo pozabili, kako je bilo takrat, se nam morda ne zdi tako grozljiv. Pozabljamo, da so ljudi takrat pravno preganjali že samo zato, ker so pisali s kredo po tleh. Če bo prišlo do še ene vlade Janeza Janše, si glede na razmere v svetu, ki se dodatno radikalizirajo iz dneva v dan, lahko predstavljamo, da bi bila represija tokrat še bolj neusmiljena in brutalna. Ravno zato je zgodovinski spomin tako pomemben. In relativizacije, ki jih lahko spremljamo v nekaterih medijih, tako nevarne.

Ne smemo pozabiti tudi na dejstvo, da zadnje Janševe vlade niso zaustavili ne protesti, ne vse obravnave protikorupcijske komisije, ne odločitve ustavnega sodišča, ne opozorila, ki so prihajala iz evropske komisije. Na koncu so nas tiste vlade kljub vsem aferam in zlorabam odrešile šele redne volitve. Janša pa, tako kot Trump, že sedaj spodkopava zaupanje v prihajajoče volitve z navedbami o možnih goljufijah. Kaj bo naslednji korak, če zmaga? Če sem malo črnogled, si zlahka predstavljam scenarij, po katerem volitve leta 2030 ne bodo več »potrebne«. Oziroma bodo izpeljane tako kot v nekaterih drugih avtokratskih državah, kjer je že vnaprej znano, kdo bo zmagovalec.

Janša spodkopava zaupanje v prihajajoče volitve. Kaj bo, če zmaga? Zlahka si predstavljam scenarij, po katerem volitve leta 2030 ne bodo več »potrebne«.

Protesti so imeli pomembno značilnost. Na trenutke so spominjali na ulično gledališče, zmeraj so vsebovali kanček humorja. V tistem času so za nekatere pomenili lepilo skupnosti. 

Ljudi je težko pripraviti do tega, da bodo vsak teden na ulicah, če bodo zgolj kričali vsak svoje parole in se vozili v krogu. Tudi v Srbiji lahko spremljamo, kako težko je na dolgi rok vzdrževati potreben naboj. Kulturni program in humor, ki ga omenjate, je bil torej način, kako po eni strani animirati ljudi, graditi skupnost in čim bolj nazorno prikazati svoja stališča. Vemo tudi, da avtoritarci po svetu računajo predvsem na strah. S humorjem jih lahko razorožiš in pokažeš, kako absurdni so njihovi poskusi strahovlade. Pri tem je sicer treba začrtati neko mejo. Predvsem v predvolilni kampanji sedaj vidimo, da nekateri politiki spretno zlorabljajo humor, da bi politiko prikazali zgolj kot zabavo. V resnici so volitve resna stvar. Po 22. marcu še tako duhovit protest ne bo mogel zaščititi vladavine prava, če bo Janša za cela štiri leta dobil vajeti oblasti v svoje roke.

Ampak ta humor, s katerim ste nastopali – zanimiv je bil žolčen odziv nanj. Janševa SDS je takrat protestnike označevala za leve fašiste. S požigom nekaj kartonastih stolov pred parlamentom naj bi zagrešili »naci-požig«, so takrat zapisali v SDS.

Povsem jasno je, kaj je vodilo SDS pri proizvajanju propagande. Kot je veljalo v Nemčiji v 30. letih prejšnjega stoletja: laž moraš ponavljati, vse dokler ta ne postane »resnica«. Podobno so ves čas zavajali glede petkovih protestov, da so polni nasilja in vandalizma. Nekdanja poslanka SDS Mojca Škrinjar na primer razlaga, da naj bi poskušali poslance žive zažgati v stavbi parlamenta in da so nam komaj ubežali, četudi so bili naši protesti ves čas popolnoma nenasilni. Gre za čisto fantazijo, ki v današnjem postresničnem času na žalost pade na plodna tla. To načrtno širjenje laži stranke, ki obvladuje več medijskih hiš in več tisoč spletnih »trolov«, deluje kot rak na družbenem tkivu.

Podobno lažno ponavljajo, da naj bi bile nevladne organizacije, z Glasom ljudstva in menoj na čelu, prejemnice več milijonov evrov za lenuharjenje in domnevno podporo vladi Roberta Goloba. Pri čemer smo bili v Glasu ljudstva ves čas kritični tudi do te vlade, sploh pri neizpolnjevanju ali prelamljanju predvolilnih zavez. Že v osnovi pa gre seveda za čisto laž. Glas ljudstva je neformalna iniciativa, ki se niti ne more prijavljati na razpise in pridobivati javnih sredstev. Organizacije, ki ga podpirajo, pa izvajajo konkretne dejavnosti in projekte, za katere se morajo prijavljati na razpise in nato o čisto vsakem porabljenem evru poročati z računi, pogodbami in vsebinskimi poročili. Financiranje in delovanje nevladnega sektorja sta tako bistveno bolj transparentni kot pa recimo financiranje večine političnih strank, ki so prejemnice denarja iz proračuna. Kot vemo, pa mnoge stranke zraven financirajo še najrazličnejši zasebni donatorji, preračunljivi podjetniki in strici iz tujine s povsem sebičnimi interesi.

Kako v tem smislu razumete januarsko izjavo Janeza Janše v Mengšu, da bi bilo treba nevladnim organizacijam, seveda tistim, ki so mu bile trn v peti v času njegove vlade, »zapreti pipico«, jim torej odvzeti državno financiranje? 

Očitno ni pozabil, da je bila aktivna civilna družba ključna pri opozarjanju na vse rabote njegove vlade, zato poskuša njeno delovanje na vsak način spraviti na slab glas, jo diskvalificirati in po možnosti v celoti onemogočiti. Pri tej njegovi izjavi pa je večina medijev preslišala, kaj je povedal v nadaljevanju. Nevladne organizacije so namreč zgolj prve v vrsti med tistimi, za katere napoveduje, da jih namerava uničiti v naslednjem mandatu. V Mengšu je nato povsem neposredno nadaljeval, da bodo naslednje na udaru protikorupcijska komisija in različne nadzorne institucije, nato pa sledi še obračun z mediji in sodstvom. Za policijo pa smo že v prejšnjem mandatu videli, kako zlahka so si jo podredili. Nevladne organizacije smo v tem smislu samo prva rezina salame, ki bi jo Janša rad rezal, da bi utišal vse kritične glasove v državi. To je tudi jasno povedal.

Kaj, če se po volitvah zgodi črn scenarij? Je civilna družba dovolj močna, da bi nase spet prevzela breme tega spopada? 

Nisem prepričan.

Ne? 

Zelo težko  si predstavljam, da bi civilna družba, ob političnih strankah, ki bi pristale v opoziciji ali pa pod parlamentarnim pragom, štiri leta lahko vzdrževala podoben napor in stopnjo aktivnosti, kot je to počela v prejšnjem mandatu. Bojim se, da bo v tem primeru prišlo do normalizacije janšizma. Morda pretiravam. Seveda se zavedam, da je upor tako rekoč del slovenskega genskega zapisa. Vsakič v zgodovini, ko je bila situacija res huda, so se ljudje povezali in ukrepali, naj gre za puntarje ali Osvobodilno fronto. Mislim pa, da bi bila tudi zaradi globalnih trendov taka borba izjemno mučna, pravzaprav bi bilo to »zverinsko klanje«, in da bi kljub vsem naporom civilne družbe novi mandat Janše usodno preobrazil našo družbo in jo poslal v precej temačno smer.

Nevladne organizacije smo samo prva rezina salame, ki bi jo Janša rad rezal, da bi utišal vse kritične glasove v državi. To je tudi jasno povedal.

Vam gre kdaj v resnici na živce, kakšno odgovornost se pogosto nalaga civilni družbi? 

Kdaj se res zdi, kot da se civilni družbi pripisuje skorajda mistična moč. Kar je precej optimistično glede na to, da je recimo delovanje Glasu ljudstva odvisno od kakšnega ducata zelo aktivnih posameznikov, ki opravljamo ogromne količine prostovoljnega dela, sklicujemo tiskovne konference, pripravljamo shode in spremljamo izpolnjevanje zavez, ki so jih vladne stranke dale pred volitvami. To počnemo v prostem času, ki bi ga lahko preživeli z družino. In pogosto tudi na račun lastnega zdravja in dobrobiti. Politične stranke imajo po drugi strani res ogromno moč, da bi spodbudile volilno udeležbo. Kot ves čas ponavljamo pri Glasu ljudstva, bi bila najboljša volilna mobilizacija sicer to, da bi vladne stranke uresničevale svoje predvolilne zaveze, predvsem tiste, ki bi jih večina volivcev občutila neposredno v lastnem žepu. Tak bi bil recimo pravični in proporcionalni zdravstveni prispevek, ki ga vlada lahko še sprejme do volitev. Do 22. marca ima trenutna vlada še ogromno možnosti, da ukrepa, da še kaj naredi. Čeprav se mi včasih zdi, da bi nekateri celo raje izgubili, kot pa se zamerili kakšnim vplivnim lobijem.

Ne glede na to pa se moramo čisto vsi, ki nočemo novih štirih let strahovlade, preprosto odpraviti na volitve in svoj glas nameniti komurkoli, ki ni Janša oziroma njegov satelit. To je vse. Napor, potreben za to, je izjemno majhen v primerjavi s štirimi leti protestov, vlaganjem prijav, peticij in spopadanja z represijo. Z odhodom na volišča si lahko zagotovimo vsaj še štiri leta neke vsaj približno normalno delujoče demokracije. Vsak glas šteje in je pomemben. Tega bi se morali ljudje zavedati že ta trenutek. Izjemno žalostno bi se mi zdelo, če bi to ozavestili šele takrat, ko ga bodo že izgubili in ga ne bodo več smeli uporabljati. Ravno zato v Glasu ljudstva trenutno vse napore vlagamo v to, da bi ljudi spodbudili k udeležbi na volitvah. Upam, da se bodo čim bolj množično odzvali in tudi sami mobilizirali ljudi v svoji okolici. Edino tako lahko pridemo do tistih razočaranih volivcev, ki jim jih je uspelo prepričati, da so »vsi isti«. Pa niso. Nikakor niso vsi isti. Razlike se začnejo že pri razumevanju nekaterih temeljnih demokratičnih načel.

To je seveda samo politična krilatica. Tako nekako kot tista, da se na volitve zmeraj hodi s stisnjenim nosom in voli manjše zlo. 

Nobene potrebe ni po tem. Volivci imajo tokrat na volitvah na voljo celo paleto strank. Med njimi tudi takšne, ki niso bile nikoli vmešane v nobeno resno afero. Ena takšna stranka je celo del vladne koalicije. Obstajajo tudi nove in nesistemske stranke, ki s svojimi dejanji že zdaj dokazujejo, da zares postavljajo potrebe ljudi pred potrebe elit. Celo za tiste, ki so prepričani, da so davčne razbremenitve najboljša strategija za prihodnost, obstajajo opcije, ki niso samo sateliti SDS. Izbira torej obstaja in med strankami so ključne razlike. Na žalost pa pri tem vsegliharstvu, ki mnoge ljudi odvrne od volitev in je v interesu predvsem stranki SDS, sodelujejo tudi premnogi mediji.

Po mojem medijska objektivnost ni to, da kar po uravnilovki enako srdito  »tolčeš« po vseh strankah, ampak to, da se vsaki potencialni »aferi« oziroma sumu nepravilnosti posvetiš glede na kredibilnost očitkov, trdnost dokazov in resnost očitanih dejanj. Razjezi me, ko dobim občutek, da celo javni medij brez občutka skače od ene potencialne »afere« do druge ter namesto strokovne analize in globlje razlage problematike samo površinsko nameče nekaj inkriminatornih dejstev. Nato pa mikrofon prepusti raznim Mahničem, Žavbijem in Logarjem.

Merite na Tarčo?

Med drugim. To je oddaja, ki bi lahko imela res pomembno vlogo v medijskem prostoru. In jo je v preteklosti tudi večkrat imela. Osebno pa nimam nikakršne želje gledati političnega cirkusantstva in prerekanja politikantov, ki sploh ne odgovarjajo na vprašanja, servirajo samo floskule in po gostilniško tekmujejo v tem, kdo bo koga boljše »zabil«. Veliko raje bi gledal oddajo, v kateri novinarji karseda globinsko in temeljito preiščejo neko afero, nato pa strokovnjaki v studiu analizirajo njeno ozadje in kontekst, opozorijo na sistemske probleme in tudi rešitve. Kolikor razumem, tudi pri zadnjih konfliktih glede Tarče v resnici ni šlo za nikakršno cenzuro, ampak ravno za to vprašanje: Ali je pomembnejša politična bombastičnost ali strokovnost vsebine? Prepričan sem, da je vrednost RTV ravno v tem, da ji ni treba pristajati na senzacionalizem za dvigovanje gledanosti in da ima hkrati pomembno dolžnost vzdrževati najvišje novinarske standarde.

Pred približno tremi leti ste za Alternative, posebno številko Mladine, zapisali naslednje: »Edina rešitev za to vlado bo, če bo s konkretnimi in odločnimi dejanji dokazala, da je sposobna interesom ljudi in okolja resnično dati prednost pred zdravstvenim, gradbenim, zavarovalniškim in drugimi dobičkarskimi lobiji.« Ji je to uspelo? 

Ne v zadostni meri. Odprla je nekatere pomembne fronte, o tem ni dvoma, a potem, ko zaženeš »vojno«, jo moraš znati pripeljati do končne zmage. Najslabše je, da izvedeš taktični umik, ko si na pol poti. Takšna primera sta denimo nepremičninski davek ali pravičnejši, proporcionalen zdravstveni prispevek, ki mu ne bi nihče nasprotoval, razen morda delodajalskih združenj in tistih najbogatejših desetih odstotkov prebivalstva, ki bi plačevali malo več. Pri sprejemanju nekaterih ukrepov, ki bi bili lahko resnično progresivni, se je med mandatom žal pritiskalo na zavoro. Predvsem v krogih znotraj Svobode in tudi SD se je izkazalo, da nekateri akterji držijo figo v žepu in niso imeli nikoli namena zares realizirati svojih zavez. Pri Levici, ki bi se morala najbolj zavedati pomembnosti takšnih ukrepov, pa sem pogrešal več odločnosti, vztrajnosti in poguma. Morda tudi na račun konfliktov v koaliciji. Ali tudi za ceno dodatnih konfliktov z gospodarskimi in kapitalskimi lobiji.

Do konfliktov s slednjimi sicer vidimo, da prihaja ves čas. 

Do njih bi prišlo pravzaprav v vsakem primeru, drži. Zato ne razumem, zakaj se jim vseeno daje toliko odpustkov in »bombonov«. Vsakič znova se namreč izkaže, da ta vlada pač ni in nikoli ne bo intimna opcija delodajalskih združenj in močnih lobijev v ozadju, ki hkrati nadzorujejo velik del medijev. Če bi bile stvari po njihovem, bi na oblasti najbrž najraje videli Logarja ali pa Matjaža Hana kot bolj »sredinski« različici neoliberalnega modela. V praksi pa bo imel največje koristi od njihovih koordiniranih napadov zagotovo Janša. A so očitno pripravljeni sprejeti tudi to. Raje bi imeli koruptivnega avtoritarca na oblasti, kot pa plačevali za kakšen odstotek višje davke.

Delodajalska združenja in močni lobiji v ozadju bi imeli raje koruptivnega avtoritarca na oblasti, kot pa plačevali za kakšen odstotek višje davke.

Ta vlada je vseeno storila veliko. Vzemimo vzpostavitev dolgotrajne oskrbe. Pospešila je gradnjo javnih najemnih stanovanj. Čeprav ste do izvedbe deloma kritični, je s preoblikovanjem dopolnilnega zavarovanja vseeno preusmerila denar iz rok zasebnih zavarovalnic v državno zdravstveno blagajno. Po odhodu Danijela Bešiča Loredana z mesta zdravstvenega ministra je tudi resneje nastopila proti tako imenovanim dvoživkam v zdravstvu. 

Absolutno. Spremljanje zavez, ki so jih vladne stranke sprejele pred volitvami, je pokazalo, da je bilo približno 60 odstotkov zavez v tem mandatu izpolnjenih ali vsaj delno realiziranih. V čisto šolskem kontekstu bi lahko vladi tako dali pozitivno oceno. Narejenih je bilo veliko korakov v pravo smer. In to tudi na področjih, ki bi se jim praktično katerakoli druga vlada raje v širokem loku izognila in ne bi naredila ničesar. Osebno bi bil čisto zadovoljen s tem, da bi vlada v podobni sestavi oblikovala nov mandat, seveda pod pogojem, da bi nadaljevala realizacijo preostalih obljub, ki so bile dane pred volitvami. Nekaj je namreč pomembno: danes Janša hodi po Sloveniji in govori, da stavi na »koalicijo z volivci«. V resnici pa je takšno koalicijo dobil Golob na zadnjih volitvah. Niso ga izvolili ne lobiji ne strici iz ozadja. Izvolili so ga dejansko navadni ljudje, državljani, ki se prej morda niti niso udeleževali volitev, a so v njem videli upanje, da bi lahko predstavljal neko resnično drugačno politiko. Tega bi se moral večkrat spomniti.

S podobno pobudo ste se tudi pred tokratnimi volitvami obrnili na politične stranke. Tokrat so se stranke, ki se bodo udeležile volitev, lahko opredelile do 42 konkretnih zavez. 

Od naslednjega tedna bo volivcem na spletni strani izvoli.si na voljo predvolilni kviz, s katerim bodo v manj kot desetih minutah ugotovili, kakšne so bistvene razlike med strankami in katera se najbolj ujema z njihovimi prioritetami. Kar je morda zanimivo, če zaveze strank primerjam s tistimi, ki so jih dale pred štirimi leti, je to, da so razlike med strankami danes večje, kot so bile takrat. To lahko morda pripišemo temu, da nekatere stranke pred štirimi leti niso pričakovale, kako dosledno bomo potem spremljali izpolnjevanje danih zavez. Tokrat mislim, da so stranke pristopile do naše pobude s precej večjim občutkom odgovornosti.

So se vse politične stranke odzvale na vabilo k sodelovanju? 

Na vabilo se spet niso odzvale stranke desnice, pri tej odločitvi so se SDS in Novi Sloveniji tokrat pridružili še Demokrati Anžeta Logarja. Skoraj neverjetno je, da se Logar, ki po lastnih navedbah tako zelo stavi na povezovanje, sodelovanje, dialog in programske vsebine, ni odzval na naše vabilo in priložnost, da predstavi svojo resnično drugačnost od SDS.

Kako ocenjujete samostojno pot Anžeta Logarja? Morda z vidika gledališkega režiserja. 

Če bo na koncu Logar sestavljal vlado z Janezom Janšo, si oba zaslužita Borštnikovo nagrado za posebne dosežke. Njuna igra je namreč res kompleksen in mojstrsko načrtovan gledališko-politični projekt. Seveda je že od trenutka, ko se je Logar odpravil na predsedniške volitve kot domnevno neodvisen kandidat, jasno, da med njima ni prišlo do nobenega konflikta. Logar je spremljal rezultate predsedniških volitev v štabu skupaj z Janšo. Nekaj minut kasneje pa je pred kamerami povedal, da naj bi bili »na začetku nečesa velikega«. Močno dvomim, da se jima je uspelo z Janšo skregati v teh nekaj minutah med prisrčnimi čestitkami v zakulisju in novinarsko konferenco. Še bolj dvomim, da je Logar v teh nekaj minutah ugotovil, da mu delovanje in ustroj SDS, ki ji je zvesto služil kar 25 let, več ne ustrezata.

V stranki so pač opravili strateški razmislek. Janša dobro ve, da potrebuje za oblikovanje koalicije tudi glasove volivcev, ki ga nočejo za mandatarja, zato mora vsakič pred volitvami lansirati nove, na videz neodvisne satelite. Na zadnjih volitvah je poskusil s stranko Konkretno in s Povežimo Slovenijo, vendar ju je lansiral prepozno in so jih volivci spregledali. Predsedniške volitve so mu pokazale, da bi bilo mogoče dodatne glasove doseči s »samostojnim« Logarjem. In to je vse.

Nosijo del krivde tudi mediji?

Ta načrt brez izjemne medijske podpore zagotovo ne bi bil izvedljiv. Čisto vsak dogodek, ki ga je Logar organiziral – tudi če je šlo samo za debatni krožek v okviru njegove Platforme sodelovanja –, je bil medijsko izjemno podprt. Brez tovrstne podpore danes Logarja ne bi bilo, ker v resnici nima čisto nobene lastne vsebine. Noro je, koliko časa je ta človek v zadnjih dveh letih preživel na televiziji in koliko novinarskih vprašanj so mu postavili. Edino bolj osupljivo od tega je, da hkrati ni odgovoril skorajda na nobeno od njih. Vsakič se mu je uspelo izogniti odgovoru. To sicer ni posledica njegove retorične briljantnosti, ampak bolj kaže na kronično popustljivost novinarjev.

Od ustanovitve Demokratov je bil kar osemkrat povabljen v oddajo Tarča na TV Slovenija. Zakaj bi si ravno on, ki nima nikoli nič konkretnega ali vsebinskega povedati, zaslužil takšno obravnavo? To si težko razlagam drugače, kot da je delu medijske sfere očitno zelo v interesu, da Logarja predstavlja kot čim bolj kredibilnega in domnevno neodvisnega kandidata, čeprav se po mojem ravno predstavniki medijev najbolj jasno zavedajo resnice.

Bo razdrobljenost leve sredine zanjo usodna? Sami ste pred časom predlagali, da bi morale manjše stranke, za katere ni jasno, ali jim bo uspel preboj v parlament, oblikovati nekakšno »progresivno fronto«. Za kaj takšnega je sedaj, ko so liste že oblikovane, seveda prepozno. 

To razdrobljenost manjših strank je mogoče razumeti kot brezkompromisno načelnost brez razmisleka o tem, kakšen bo dejanski vpliv teh načel na resnični svet, saj bodo vsaj nekatere od strank najbrž ostale pod parlamentarnim pragom. Po drugi plati pa gre pri nekaterih strankah mogoče tudi za preračunljivost. Če dobijo več kot en odstotek glasov, jim to zagotovi stabilno financiranje še za štiri leta, hkrati pa ne bodo imele nikakršne resnične politične odgovornosti. S skupno listo bi imele možnost, da stvari, ki jih sedaj tako navdušeno zagovarjajo, tudi realizirajo. Takšna »progresivna fronta« bi bila lahko tretja najmočnejša stranka v parlamentu in bi lahko imela ključno vlogo v novi koaliciji. Žal so dejavnik, zakaj do tega ni prišlo, tudi egi ključnih akterjev.

Leva sredina je bila v podobnem položaju na začetku Janševe tretje vlade. Takratna opozicija, ki se je kasneje združila pod dežnikom Koalicije ustavnega loka (SD, Levica ter bivši stranki Alenke Bratušek in Marjana Šarca), je na začetku več mesecev medsebojno obračunavala in prelagala krivdo za Janševo vrnitev na oblast. Namesto da bi se skupaj borili za predčasne volitve. Šele zelo pozno so ugotovili, da je situacija preprosto preveč resna, da bi vztrajali pri starih zamerah. Bojim se, da nekatere stranke po volitvah čaka podobna šola, ki pa se bo zgodila predvsem na račun nepotrebnega mučenja državljanov in manj progresivnih politik v državnem zboru.

V povezovanju so bili dosti bolj uspešni na desnici. Nova Slovenija bo na volitvah nastopila skupaj s SLS in stranko Fokus Marka Lotriča. 

Seveda, najlažje se je povezati, če že vnaprej veš, da bo vse programske vsebine in politične odločitve diktiral Janša. Tvoja edina naloga pa je, da prerazporediš satelitske kandidate po vseh okrajih.

Če bo Anže Logar sestavljal vlado z Janezom Janšo, si oba zaslužita Borštnikovo nagrado za posebne dosežke.

Z včerajšnjim dnem se je uradno začela predvolilna kampanja. Kaj pričakujete, kakšen predvolilni mesec je pred nami? 

Pričakujem, da se bo predstava neodvisnega Logarja in njegovega lutkarja Janše še dodatno popestrila s kakšnim zaigranim konfliktom. Morebiti še s kakšno neškodljivo naslovnico Demokracije, kot je bila ta pred kratkim, na kateri so Logarja upodobili kot zlatega prinašalca. Zagotovo pa mu ne bo Janša zadal smrtonosnega udarca, ki bi ga lahko s svojimi mediji in spletnimi udarniki izvedel v nekaj minutah, če bi se za to odločil. Zelo pomenljivo je Logarju celotna janšistična mašinerija nemudoma skočila v bran, ko je prišla na dan njegova afera z burgerji. Pričakujem, da bomo v zadnjem mesecu lahko spremljali tudi čedalje hujšo poplavo namigovanj, instantnih škandalov in lažnih novic, s katerimi bodo poskušali spodbujati kaos, širiti nezaupanje in odvračati ljudi od volitev. Glede na zadnje plakate SDS bo njihova kampanja tokrat še posebej »bananska«, ekstra banalna in hujskaška.

Po drugi strani upam, da se bodo stranke, ki dejansko imajo kaj ponuditi ljudem, v kampanji zgledovale po politikih, kot je newyorški župan Zohran Mamdani. Da bodo šle neposredno med ljudi s konkretnimi in oprijemljivimi zavezami, ki jih bodo nato pripravljene tudi uresničiti. Ljudje bi radi volili za nekaj, ne samo proti nečemu.

Bodo te volitve, kot se rado reče, praznik demokracije? 

Ne vem, trenutno se zdi, da bodo bolj bitka kot praznik. Ampak vsekakor upam, da bo na koncu zmagala demokracija in da nam jo bo uspelo obvarovati še vsaj za prihodnja štiri leta.