V središču / Vpliv satelitov na naše življenje

V astronomiji poznamo različna nebesna telesa. Med najbolj zanimiva – predvsem zaradi raznolikosti – nedvomno sodijo sateliti. Pod to oznako se znajdejo zelo raznolika nebesna telesa, ki pa imajo eno skupno lastnost: kroženje po orbiti večjega nebesnega telesa.

Sicer imajo sateliti pomembno vlogo tudi v zgodovini znanosti. Italijanski fizik, matematik in astronom (ter filozof) Galileo Galilei je s teleskopom odkril Jupitrove satelite oziroma lune in na podlagi tega podvomil o geocentričnem modelu kozmologije, na katerem je temeljila srednjeveška verska dogma. Odkritje Jupitrovih satelitov, ki velja za enega od ključnih dogodkov znanstvene revolucije, je na mesto teološke kozmologije postopoma postavilo heliocentrični kozmološki model.

Poleg naravnih satelitov poznamo tudi umetne. Med temi so najprepoznavnejši navigacijski, komunikacijski, vojaški (in vohunski) ter meteorološki. Prvi umetni satelit (Sputnik 1) je leta 1957 v vesolje uspešno poslala Sovjetska zveza in si z njim pridobila – vsaj propagandno gledano – pomembno primerjalno prednost. Z njegovo izstrelitvijo pa se je (tudi „uradno“) začela vesoljska tekma med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo.

A satelite prav tako srečamo v politiki. Med drugo svetovno vojno je imela nacistična Nemčija znotraj svojega »imperija« več satelitskih držav, ki jih je obvladovala politično in gospodarsko, pa tudi vojaško. V obdobju hladne vojne pa se je nekaterih vzhodnoevropskih držav zaradi odvisnosti od Sovjetske zveze prijel slabšalni vzdevek »satelitske države«. Navkljub formalni neodvisnosti in suverenosti so bile te države gospodarsko in politično odvisne od Moskve. Prav z obvladovanjem »satelitskih držav« – tudi za ceno vojaškega posredovanja (na primer na Madžarskem leta 1956 in Češkoslovaškem leta 1968) – je segal vpliv Sovjetske zveze daleč onkraj njenih meja.

V delu slovenske politike imajo sateliti – sicer v podobi političnih strank – prav tako pomembno vlogo. Zdi se pravzaprav, da so satelitske politične stranke eno od bizarnih »odkritij« zdajšnje opozicije pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami. Njeno iskanje zmagovalne formule, »kako spodnesti enega od osnovnih postulatov parlamentarne demokracije«, je veliko bolj perverzno in nevarno. Osnovni cilj te politične »inovacije« namreč ni zgolj in samo zmaga na prihodnjih parlamentarnih volitvah.

O fenomenu satelitskih političnih strank je pravzaprav treba razmišljati (in ga razumeti) v kontekstu nekakšne politične kozmologije. S svojo pojavitvijo – vsaj takšne so napovedi različnih javnomnenjskih raziskav – naj bi pomembno posegle v vzpostavljeno razmerje sil na političnem parketu. Satelitske stranke dajejo namreč vtis politične pluralnosti, saj se zaradi njih del volilnih glasov prerazporedi. A ne samo glasov tistih neodločenih, temveč – ali pa predvsem – tudi glasov sicer tradicionalno zvestih oziroma odločenih in profiliranih volivcev.

Šlo naj bi torej za eno od ključnih »inovacij« sedanje opozicije – ob siceršnji predpostavki, da na prihodnjih parlamentarnih volitvah postane relativna zmagovalka – s katero naj bi bilo mogoče z navidezno politično pluralnostjo zagotoviti legitimnost volitev oziroma izidov teh. Tudi zato je kolateralna škoda, ki jo satelitske stranke lahko povzročijo parlamentarni demokraciji, pravzaprav toliko večja.

Distopične implikacije napovedanega političnega pluralizma s pojavitvijo satelitskih političnih strank imajo namreč pomemben hendikep, saj bolj spominjajo na banana republiko kakor na že tolikokrat napovedano »Drugo republiko« desnega pola slovenske politike. Satelitska stranka – podobno kot satelitska država ali naravni satelit – se ne more izvleči izpod vpliva ali celo nadzora večje politične stranke in tako ostaja ujeta v njeno gravitacijsko orbito. Tudi zato je legitimnost volilnih izidov v razmerah, v katerih politični pluralizem zagotavljajo satelitske stranke, vprašljiva.

Podobno, kot velja za druge umetne satelite, je tudi rok trajanja satelitskih političnih strank praviloma omejen. Različni umetni sateliti, ki krožijo v Zemljini orbiti, sčasoma postanejo »vesoljske smeti«, usoda satelitskih strank pa je veliko bolj neizprosna: praviloma pristanejo na smetišču zgodovine. »Železni zakon«, da je v parlamentarni demokraciji treba predvsem znati šteti, je pred prihodnjimi parlamentarnimi volitvami nujno treba nadgraditi z zahtevo po branju med vrsticami.

* Mitja Sardoč je raziskovalec na Pedagoškem inštitutu in na Fakulteti za družbene vede.