V središču / Kaj je narobe s Tarčo?

Minuli teden se je po družbenih omrežjih razširila novica, da naj bi bilo vodstvo RTV Slovenija cenzuriralo oddajo Tarča, ker je skupina raziskovalnih novinarjev menda pripravljala oddajo, v kateri naj bi pokazala, kakšno vlogo ima soproga predsednika vlade Tina Gaber in kako vpliva na delo ministrstva za kmetijstvo. Nedopustno kadrovanje naj bi potekalo tudi v drugih institucijah. Prvi so o tem poročali na portalu Info360, katerega odgovorna urednica je Vesna Zadravec, ki je bila v času tretje Janševe vlade na RTV Slovenija strokovna direktorica vsebin. Bila je »desna roka« generalnega direktorja zavoda Andreja Graha Whatmougha. Info360 je medijski portal, ki ga finančno podpira podjetnik Aleš Štrancar. Ta je pri nas znan po treh stvareh: napoveduje, da bo premier, Slovenijo je polepil s črno-rdečimi plakati, ki sramotijo vlado Roberta Goloba, zapletel pa se je tudi v več kazenskih in civilnih postopkov zaradi domnevnih goljufij pri avstrijski družbi BIA Separations GmbH in njenem stečaju.

Tema političnega kadrovanja in posegov je vredna pozornosti, ob tej informaciji bi vsak novinar zastrigel z ušesi. A v predvolilnem času, v času propagande in teorij zarote, moramo biti natančni. V novinarstvu imajo viri in sogovorniki različne interese, s čimer ni nič narobe, a prav je, da novinarji in tudi javnost to vedo. In prav je, da so razkritja verodostojna.

Tarča je ena izmed najbolj prepoznavnih oddaj na TV Slovenija, gojila naj bi preiskovalno novinarstvo, skupina novinarjev se vsak teden prebija skozi goro gradiva in na koncu prikaže, kaj je v naši državi narobe. Nameni oddaje so hvalevredni, pomembno je, da se razkrijeta nesposobnost in korupcija. Sodelavci Tarče imajo dobre vire informacij in dovolj poguma. A tu se pogosto konča.

Tarča ni oddaja preiskovalnega novinarstva, v kateri bi bila žgoča tema osvetljena z različnih zornih kotov in ki bi morda ponudila tudi rešitve. Temelji na konceptu boksarske arene, spektakla, iskanja krivcev, poenostavljanja, kričanja, prerekanja, včasih so dejstva predstavljena zunaj konteksta, včasih so namenoma – da bi bila pripoved prepričljivejša – prirejena. Vse to lahko razumemo, tako kot politična odgovornost ni enaka pravni odgovornosti, tudi novinarji ne morejo vedno neposredno prikazati krivde. Včasih je treba hoditi po robu, a na profesionalen način, v skladu s »programskimi smernicami in standardi«, kot radi rečejo na RTV Slovenija. Tega Tarča ne počne.

Dogajanje je bilo na TV Slovenija prejšnji teden dramatično. Oddaja Tarča je bila odpovedana, a ne zaradi vsebine ali cenzure, oddaja je odpadla, ker je voditeljica sporočila, da je ne bo v službo.

Edini politik, ki mu ne bi bilo treba odgovarjati na obtožbe o političnem kadrovanju, vsaj neposredno ne, bi bil Anže Logar. Ta je od ustanovitve Demokratov že osemkrat nastopil v Tarči.

Kaj se je zgodilo? V četrtek, 5. februarja, je bila na sporedu Tarča, ki je obravnavala »tokove državnega denarja«, govorila je o tem, kako oglašujejo podjetja v javni lasti in zakaj je Dars, ki ga vodi Andrej Ribič, član Gibanja Svoboda, najel podjetje, ki naj bi na spletu upravljalo lažne profile. Hkrati so novinarji podvomili, ali je predsednik vlade Robert Golob res plačal dopustovanje na otoku Ugljan. Obravnavana tema je v javnem interesu, toda oddaja je bila, če zapišemo milo, polna različnih dejstev, sestavljenih tako, da so pri gledalcih ustvarjala občutek, da vladajoči zlorabljajo politično moč in oblast. Vse to je mogoče, vendar Tarča tega ni dokazala, ostala je pri insinuacijah, ostala je pri neprepričljivih namigih. Hkrati sta v studiu kot relevantna sogovornika nastopila poslanca Žan Mahnič (SDS) in Aleksander Reberšek (NSi), opozicijska politika, ki sta izkoristila ponujeno priložnost, pri čemer jima voditeljica oddaje Erika Žnidaršič ni znala postaviti ustreznih vprašanj. Recimo, kako se njuni stranki po svojem ravnanju razlikujeta od Gibanja Svoboda in njegovega domnevno spornega ravnanja. Namesto kakovostne oddaje smo tako na javni televiziji gledali politični pamflet.

Zaradi te oddaje je ustvarjalcem Tarče, pravzaprav odgovorni urednici informativnega programa Poloni Fijavž, pisala direktorica TV Slovenija, nekdanja novinarka in urednica Ksenija Horvat. V pismu je zapisala, to je kasneje izrekla tudi javno, da jo je bilo zaradi oddaje »sram«. Razlog naj bi bile senzacionalistične vsebine, gosti iz politične sfere, vse skupaj naj bi bil korak v napačno smer, za tako zastavljeno oddajo pa naj bi bilo že vnaprej jasno, da ne bo prispevala k poglobitvi teme, ampak k predvolilnemu nabiranju točk in razpihovanju strasti. To pismo ni prvo te vrste, direktorica in urednica sta že večkrat – interno, pa tudi javno – povedali, da z vsebino posameznih oddaj Tarče nista bili zadovoljni. Dodajmo, da so njuna opozorila jasna in prepričljiva.

V tem ozračju nezaupanja in sprenevedanja so potekale priprave na novo oddajo, tisto, ki bi morala biti na sporedu prejšnji teden. Pri novinarskem delu velja, da novinarji hkrati obravnavajo več tem, iz nekaterih nastanejo novinarske zgodbe, iz drugih ne. Tako je bilo tudi pri Tarči. Ekipa je že od konca januarja pripravljala oddajo o podeželju in regionalnih razlikah v Sloveniji, hkrati je potekalo zbiranje informaciji o kadrovanju vlade Roberta Goloba. Obe temi sta bili dogovorjeni in uredniško potrjeni.

V ponedeljek, 9. februarja, je urednik Tarče Boštjan Kogovšek sporočil, da bodo novinarsko obravnavali kadrovanje in da bodo to temo obdelali s politiki. Beseda »politiki« potrebuje pojasnilo. V Programsko-produkcijskem načrtu RTV Slovenija je jasno zapisano, da bo v Tarči več časa namenjenega preiskovalnemu novinarstvu in kakovostno raziskanim prispevkom, zapisano je tudi, da oddaja ne bo senzacionalistična in da bodo politiki v njej gostovali le, »ko bodo klicani na odgovornost, ne pa kot komentatorji dogajanja«. Kogovškova zamisel, da bi v studiu znova nastopali politiki, je bila sporna. Ne samo zato, ker bi s tem Tarča, to se je letos zgodilo že nekajkrat, kršila zaveze iz programskega načrta, pač pa tudi zato, ker je soočenje politikov del predvolilnih oddaj, ki jih TV Slovenija pripravlja za prihodnje tedne. Takšna oddaja bi bila tudi politično pristranska – edini politik, ki mu ne bi bilo treba odgovarjati na obtožbe o političnem kadrovanju, vsaj neposredno ne, bi bil Anže Logar. Ta je od ustanovitve Demokratov že osemkrat nastopil v Tarči. Očitno ga imajo zelo radi.

Vrnimo se k vsebini oddaje, ki je ni bilo. Nobeden od odgovornih ni bil natančno obveščen o podrobnostih oddaje o kadrovanju, nihče ni zavrnil niti teme niti vsebine, sporna je bila le izbira gostov. Na koncu – med iskanjem drugih možnosti, denimo teme prometne varnosti ali premogovnika – je zaradi osebnih okoliščin vodenje oddaje odpovedala voditeljica. Na koncu Tarče ni bilo.

Zakaj so pomembne te podrobnosti? Sodelavci Tarče so se v četrtek, dan po prvi objavi na portalu Info360, oglasili na Facebooku. Zapisali so, da je oddaja odpadla, potem »ko so nam nadrejeni sporočili, da oddaje, kakršno smo sprva načrtovali za danes, ne bo. Pisno smo prejeli tudi opozorilo o mogočem ukrepanju zoper uredništvo, če bo oddaja taka, kot smo jo načrtovali.« S tem so pritrdili spletnemu ugibanju, da je Tarča doživela cenzuro. Kot že zapisano, to ni res – oddajo o kadrovanju bi lahko vseeno pripravili, a z drugim voditeljem in drugim naborom gostov. Raje so iz sebe naredili žrtev. In s prstom pokazali na druge.

Je bila torej Tarča res cenzurirana? Seveda ne, gre za manipulacijo. Je šlo za politični pritisk? Tudi ne, kar se je zgodilo, je običajno uredniško delo. Kakšne so urednikove naloge? Urednik je tisti, ki je odgovoren za objavljene vsebine. Daje napotke, določa usmeritve, stoji za novinarjevim delom in ga usklajuje. To, da urednik zaradi zdrsov zavrne kakšno objavo, ni cenzura, prav tako ne, če zahteva dodatno preverjanje dejstev, drugačne sogovornike, jasnejše zaključke. To je običajno uredniško delo, to se dogaja v vseh uredništvih. Če urednica Polona Fijavž sodelavcem Tarče ne bi naročila, to je storila že večkrat, naj delajo boljšo oddajo, ne bi opravljala svojega dela. In opravlja ga dobro.

Obtožbe o cenzuri so takoj pograbili politiki. Janša je napovedal, da na soočenjih ne misli sodelovati, ker menda na TV Slovenija vlada cenzura. Enako so zapisali pri Novi Sloveniji, oni so bili pravzaprav prvi, in dodali, da »v normalnih državah mediji nadzirajo oblast in ne obratno«. Vse, kar se je glede Tarče dogajalo na TV Slovenija, s temi trditvami nima nobene zveze, a dejstva za nekatere politike niso pomembna.

Če urednica Polona Fijavž sodelavcem Tarče ne bi naročila, to je storila že večkrat, naj delajo boljšo oddajo, ne bi opravljala svojega dela. In opravlja ga dobro.

Večja težava je drugje. Sodelavci Tarče so z zavajajočim zapisom na Facebooku povzročili vihar, sprožili so kopico insinuacij o tem, kaj naj bi bilo prepovedano. Te špekulacije so agar za teorije zarote, od tega, kdo vse živi v stanovanju, ki ga ima v najemu predsednik vlade, do trditve, da »Golob-Janković-Kučanova skorumpirana, lažniva, pokvarjena, izjemno škodljiva klika v Sloveniji izvaja diktaturo«. Učinek vsega tega je preprost: v kakofoniji neresnic in besa se izgublja vsak izmed nas, dogovor o tem, kaj je res in kaj ni, pa ne obstaja več. Ali kot so zapisali pri Društvu novinarjev Slovenije: »Tovrstni konflikti so vedno na škodo javnosti, ki od javnega medija pričakuje kakovostne, neodvisne in verodostojne informacije. Zaupanje v medije se gradi počasi, izgublja pa zelo hitro. Prav zato mora biti skrb za profesionalne standarde, etiko, transparentnost in medsebojno solidarnost skupna odgovornost vseh – novinarjev, urednikov, vodstva in nadzornih organov. Le tako lahko javni medij izpolnjuje temeljno vlogo: služiti javnosti in demokraciji.«

Samo vprašati se je treba, komu koristi to dogajanje. Komu je v interesu, da javni mediji izgubijo verodostojnost? To niso novinarji, to niso uredniki, to niso niti gledalci in gledalke. Danes, v času pred volitvami, je to Janez Janša. Človek, ki je nekoč napovedoval »labodji spev slovenskega novinarstva«, nato ustanovil strankarski časopis, televizijo in spletni portal, danes pa druge poučuje o nevarnosti novinarske cenzure.