V središču / Korupcija na pravosodnem ministrstvu

Ministrstvo za pravosodje danes vodi že tretja ministrica iz SD v tem mandatu, Andreja Kokalj. Pred njo je ta položaj zasedala Andreja Katič (odstopila je ob smrti Novomeščana Aleša Šutarja), mandat pa je začela Dominika Švarc Pipan, a pozneje odstopila zaradi nakupa odslužene stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani. Policija in tožilstvo zdaj preiskujeta sume kaznivih dejanj pri več različnih gradbenih projektih, pri katerih naj bi bilo prišlo do oškodovanja javnih sredstev in okoriščanja z njimi. Med ovadenimi in preiskovanci so tudi številni uslužbenci ministrstva. Recimo nekdanji generalni sekretar Uroš Gojkovič (SD), ki je položaj prevzel pod prvo ministrico. In Simon Starček (SDS), ki mu je Gojkovič zaupal vodenje službe za nepremičnine in investicije. »Potrdimo lahko, da so bile ovadbe podane v zvezi z vsemi projekti, ki ste jih navedli, in sicer zaradi sumov oškodovanja državnega premoženja,« pravijo na ministrstvu. Za katere nepremičninske in gradbene posle ministrstva gre in kdo vse so osumljenci?

»Sodna« stavba Litijska

Pojdimo po vrsti. Najbolj znan od spornih infrastrukturnih projektov ministrstva za pravosodje v mandatu vlade Roberta Goloba je nakup odslužene poslovne stavbe na Litijski cesti 51 v Ljubljani, domnevno za potrebe sodstva. Menda urgenten nakup za potrebe upravnega sodišča je bil tako slab – preplačana stavba v slabem stanju in celo brez nujnih funkcionalnih parcel ob njej – da je dobri dve leti kasneje stanje na lokaciji enako. Le nekdo je vmes zaslužil slabih osem milijonov evrov javnih sredstev. Ta nekdo je prodajalec Sebastijan Vežnaver, ki je pred tem to nepremičnino neuspešno prodajal za skoraj pol manj. Pri tem ni znano, po kakšni shemi in v čigave roke so se milijoni razdelili. Morda bo to pokazala policijsko-tožilsko-sodna preiskava, čeprav glede na pretekle izkušnje s pregonom korupcije pri infrastrukturnih projektih, skoraj zagotovo ne.

V tej zadevi sicer (pred)kazenski postopek teče vsaj zoper že omenjena, nekdanjega generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča in tedanjega vodjo službe za nepremičnine in investicije Simona Starčka, sicer nekdanjega člana SDS in predavatelja na Fakulteti za pravo in ekonomijo Katoliškega inštituta. Pa tudi zoper cenilca Antona Riglerja, ki je izdelal lažno, previsoko cenitev stavbe, ter seveda zoper Vežnaverja oziroma točneje zoper njegovo podjetje Rezidenca Rajski vrt, ki je bilo formalni lastnik stavbe na Litijski cesti. Vežnaver naj bi bil s poslom pridobil 2,9 milijona evrov protipravne premoženjske koristi, toliko pa znaša tudi oškodovanje državnega premoženja. Stavbo je ministrstvo kupilo za 7,7 milijona evrov in jo s tem skoraj enkrat preplačalo. Preplačilo bo na koncu še višje, saj mora država zdaj od Vežnaverja odkupiti še neko majhno, a bistveno parcelo tik ob stavbi, brez katere je ta neuporabna. Stavbo, čeprav je morda za potrebe sodstva ena manj primernih, je kot najprimernejšo izbral Starček.

Zapor Dobrunje

Kriminalistična preiskava pa teče tudi v zvezi z največjim infrastrukturnim projektom pravosodnega ministrstva v njegovi zgodovini, 86 milijonov evrov vredno gradnjo moškega zapora v ljubljanskih Dobrunjah. Na policiji potrjujejo, da so oktobra lani na tožilstvo podali ovadbo zoper dve fizični osebi in eno pravno, preiskave pa še niso končali. V Dobrunjah, kjer je zapor gradilo podjetje CGP, ki je v lasti najbogatejšega Slovenca Darija Južne, so se javna sredstva protizakonito črpala po enem najbolj utečenih in razširjenih gradbenih korupcijskih »poslovnih modelov« – izkopom in odvozom zemljine ter gradbenih odpadkov.

Policija in tožilstvo preiskujeta sume oškodovanja državnega premoženja pri vsaj štirih gradbenih projektih ministrstva za pravosodje.

Začelo se je tako, da je izvajalec gradbenih del CGP ministrstvu na začetku del sporočil, da bo še pred začetkom gradnje potreben precejšen izkop in odvoz večjih količin zemljine, kot je bilo predvideno v projektu. Poleg tega prevozniki, podizvajalci CGP, zemljine in gradbenih odpadkov niso vozili v predelovalne centre (v tem primeru v Logatec), kot določa zakonodaja, pač pa neznano kam, torej na različne lokacije po vsej Sloveniji. Če se odpadki namesto v predelovalni center odpeljejo na črno odlagališče ali na kako drugo zasebno zemljišče, to stane precej manj ali pa nič. Razlika med zakonito storitvijo, plačano z javnim denarjem, in v praksi nezakonito izvedbo ostane podizvajalcu oziroma izvajalcu del.

Kakšna je bila v tem primeru shema razdelitve neupravičeno pridobljenega javnega denarja, ni znano in tudi ni prav verjetno, da bi se to pokazalo v kazenskem postopku. Je pa znano, za kolikšna sredstva gre. CGP je za domnevno dodatno, recimo ji fiktivno, zemljino z aneksom k pogodbi želel izsiliti dodatnih pet milijonov evrov, a pri tem ni bil uspešen. Vse te izkope in odvoze različnih odpadnih materialov so sicer opravili podizvajalci na čelu z avtoprevoznikom Antonom Grandovcem – ki je sicer v preiskavi tudi zaradi vpletenosti v afero fiktivnih poslov na Slovenskih železnicah. Grandovec je na željo podjetja CGP v posel vstopil leta 2023 – z aneksom k pogodbi, ki ga je podpisal Gojkovič. Kar pa se po pogodbi predvidenih odvozov zemljine tiče, jih je ministrstvo nedavno plačalo šele, ko je Grandovec v skladu z navodili inšpektorata vsaj za silo saniral na črno odpeljani material.

Inšpekcija je sicer odkrila, da so zemljina in odpadki, ki bi morali biti prepeljani v predelovalne centre, končali na 34 različnih lokacijah po osrednji Sloveniji. Na številnih od teh zemljišč so odkrili več različnih starih nezakonito navoženih gradbenih odpadkov iz drugih večjih infrastrukturnih projektov. To zgolj potrjuje razširjenost tega korupcijskega »poslovnega modela« pri velikih ( javnih) gradbenih projektih.

Sodišče Novo mesto in zapor Ig

Javna sredstva so bila oškodovana še v vsaj dveh primerih. Pri energetski sanaciji stavbe, v kateri sta v Novem mestu sodišče in zapor, ter pri obsežnih arheoloških izkopavanjih, ki so morala biti opravljena ob ženskem zaporu na Igu, kjer naj bi se gradile dodatne, sodobne zaporske zmogljivosti. Ministrstvo je po naših informacijah v prvem primeru zaradi prevzema in plačila nedokončane sanacije, ki jo je tudi izvajal CGP, ovadilo skrbnika pogodbe na ministrstvu Antona Goloba. V drugem primeru je zaradi plačila zaključenih arheoloških izkopavanj – čeprav sta bili dejansko izvedeni le dve fazi od štirih – ovadilo Tinko Tržan, sicer Starčkovo namestnico v času vodenja službe za nepremičnine in investicije na ministrstvu.

Eden izmed osnovnih »poslovnih modelov« za protizakonito črpanje javnih infrastrukturnih sredstev je odvoz zemljine in gradbenih odpadkov.

Vse te preiskave je policija začela na podlagi ovadb in prijav s samega ministrstva za pravosodje in inšpektorata za okolje in prostor, ki so bile vložene po pregledu stanja infrastrukturnih projektov po menjavi na ministrskem položaju – ko je torej po aferi Litijska Andreja Katič nadomestila Dominiko Švarc Pipan. Po naših informacijah ta vsaj za zdaj ni med osumljenimi. A dejstvo ostaja, da so bile menjave na ministrstvu opravljene prav zaradi te afere in so nato iz omar padli še preostali nepremičninski okostnjaki. Upravičeno se lahko vprašamo: bi se to zgodilo, če teh menjav ne bi bilo? Bi bil recimo novi moški zapor končan prej in brez zapleta z uporabnim dovoljenjem, do katerega je prišlo prav zaradi nezakonitega odvoza gradbenih odpadkov? Le celotna investicija bi bila »nekoliko« dražja, recimo vsaj pet milijonov evrov, ki bi jih CGP v drugačni konstelaciji sil na ministrstvu morda ali pa verjetno dobil.

Narava vseh teh kaznivih dejanj namreč ni taka, da jo lahko zagreši zgolj ena stran, recimo izvajalci ali podizvajalci del. Mogoča je le z bolj ali manj dejavnim sodelovanjem naročnika, v tem primeru ministrstva za pravosodje oziroma njegovih odgovornih oseb. Najmanj, kar bi tem lahko očitali, je kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Če pa bo organom pregona uspelo dokazati njihovo dejavno vlogo in s tem dejanske korupcijske sheme, se bo očitek spremenil v sum kaznivega dejanja zlorabe položaja, kot je recimo že podan v aferi Litijska.

A v kompleksnejših zadevah korupcije, zlorab položaja in gospodarskega kriminala je izplen organov pregona navadno pičel. Na zagovor pred sodišče je pogosto poklicanih precej manj ljudi, kot jih je pri posameznem poslu sodelovalo, sodni procesi se vlečejo in pogosto zvodenijo ali pa so storilci oproščeni zaradi takšnih ali drugačnih (formalnih) nepravilnosti policije, tožilstva ali kar sodstva samega. Vprašanje je torej, kdo, če sploh kdo, bo na koncu odgovarjal za tokratno izčrpavanje in s tem oškodovanje javnih sredstev.

Kaj pa dejanska odgovornost? Kdo vse jo nosi? Gotovo je objektivno odgovorna tedanja ministrica Dominika Švarc Pipan. Ne nazadnje je zaradi ene od teh afer, nakupa stavbe na Litijski cesti, morala zapustiti položaj. Verjetno bi ji vsaj deloma lahko očitali tudi subjektivno odgovornost – zaradi nenavadne odločitve, da generalnemu sekretarju Gojkoviču podeli neomejeno pooblastilo za prevzemanje finančnih obveznosti brez omejitve na določene nižje zneske, kot je to sicer v navadi.

In kaj na vse to pravita Starček in Gojkovič? Prvi se je pojasnjevanju izognil, drugi pravi, da je bil v poslu nakupa stavbe na Litijski cesti njegov podpis zgolj eden izmed mnogih in da je dokončni podpis podala ministrica. Dodaja, da ga prikazujejo kot grešnega kozla in mu poskušajo kazensko in siceršnjo odgovornost podtakniti. Glede nepravilnosti pri gradnji zapora v Dobrunjah pojasnjuje, da je vedno zgolj podpisal to, kar so pregledale in pripravile strokovne službe, da nič od tega ni imelo finančnih posledic in da policija doslej ni pokazala zanimanja, da bi v tej povezavi govorila z njim.