V središču / Neznosna lahkost prilizovanja

Trump terja, da mu laskajo. Da se mu prilizujejo. In klanjajo. Da mu prikimavajo. In ploskajo. Da ga hvalijo. Častijo. Slavijo. Občudujejo. Obožujejo. Pri tem vztraja. Tu ne popušča. V njegovi politiki ni nobene konsistentnosti, nobene doslednosti, konsistenten in dosleden je le v zahtevi po laskanju, prilizovanju in slavljenju. Pri vojnah je pripravljen popustiti – iz Venezuele in Irana se je hitro umaknil, Grenlandiji in Kanadi ne grozi več z aneksijo, njegov ICE je deportacijske operacije v Minnesoti ustavil. Pri laskanju in prilizovanju pa ni nobenega popuščanja: laskajte mi! Prilizujte se mi! Ploskajte mi! Hvalite me! Slavite me! Občudujte me! Ne skrivaj – na ves glas!

To je bistvo njegove politike. Njeno jedro. Njen mozeg. Kakšen je njegov dejanski politični program, ni več nobena skrivnost: vse bom pripravil do tega, da mi bodo laskali! In se mi prilizovali! Obstajajo pisana in nepisana pravila – Trumpova zahteva po laskanju in prilizovanju, nasprotje načela zavor in ravnovesij (načela samoomejevanja, če hočete), sodi med nepisana pravila. Neverjetno je, kako vneto in brezsramno se elite – ameriški in svetovni politiki, diplomati, finančniki, gospodarstveniki in drugi stebri družbe – držijo tega nepisanega pravila.

Spomnite se le, kako obsceno se mu je lani junija prilizoval generalni sekretar Nata Mark Rutte, ko so članice Nata sklenile, da bodo povečale obrambni proračun (in kupovale več ameriškega orožja): »Rad bi povedal, da se to brez predsednika Trumpa ne bi zgodilo.« Trumpu pa je pisal: »Nocoj se vam v Haagu nasmiha še en velik uspeh. Dosegli boste nekaj, česar v vsem tem času ni uspelo doseči NOBENEMU ameriškemu predsedniku. Evropa bo na VELIKO plačala, kot se tudi spodobi, in to bo vaša zmaga.« Rekel mu je celo »očka«. Daddy. Trump – »očka«, ki mora včasih uporabiti »oster jezik«, da bi ustavil vojne, kot je rekel Rutte – ni omahoval, ampak je njegovo »ljubeče« prilizovanje takoj objavil na svoji platformi Truth Social. Je bila kakšna možnost, da tega ne stori? Kje neki – prilizovanje je zanj najpomembnejše. Zato je januarja, sredi vojne za Grenlandijo, s takim užitkom objavil tudi sporočilo, v katerem ga je francoski predsednik Emmanuel Macron vabil na intimno kosilo. Vidite, napadajo me, a skrivaj se mi prilizujejo!

Toda Rutte, alias »Trumpov prišepetovalec«, alias »Rdeči telefon«, se mu ni le prilizoval, ampak je, kot je opozoril Tom Nagorski (Time), pri tem uporabljal celo njegove retorične figure (»velik uspeh«, »vaša zmaga«, tega ne more nihče drug ipd.), nekatere besede pa je trumpovsko zapisal z velikimi črkami.

Prilizovanje, korupcija in podkupovanje so dolgoročno streli v koleno, saj – kot vidimo – ničesar ne rešijo. Vsi problemi, vse težave ostanejo. Prilizovanje jih le preloži. Podaljša.

A Trumpove retorične figure pri prilizovanju prevzemajo tudi drugi voditelji in voditeljice, recimo predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ki mu je med podpisovanjem trgovinskega sporazuma v njegovem škotskem letovišču rekla, da bo to »največji posel, kar sva jih kdaj sklenila«. Aha – »the biggest deal«! Melodija, ki jo Trump najraje sliši.

Prilizovanje Trumpu je postalo tehnika, veščina, umetnost, metoda, taktika, svetovni nazor. Prilizovanje ni več le forma, temveč vsebina. Ni več le ceremonial, temveč bistvo. Ni več le način organiziranja sestanka (vrha, obiska, pogajanj ipd.), temveč politika.

No, ukrajinski predsednik Zelenski se mu je ob obisku v Beli hiši pozabil prilizovati – Trump je očitno pričakoval strašansko, ekscesno prilizovanje. Ker tega ni dobil, se je znesel nad Zelenskim. Žalil ga je, poniževal, smešil, mu grozil. Klical ga je celo diktator. Le nekaj tednov kasneje se mu je Zelenski le še prilizoval. Ni ga mogel prehvaliti. Ja, Zelenski se je nenadoma prepustil nepisanemu pravilu. In Trump ga ni več klical diktator. Quid pro quo.

Prvak čudovitega čistega premoga

Ko ga je britanski premier Keir Starmer lani februarja obiskal v Beli hiši, mu je prinesel vabilo kralja Karla III., pri čemer je na ves glas poudarjal, da je to »zelo posebno vabilo« in »zelo posebno pismo«, ki je »brez primere«, češ da v Buckinghamsko palačo nobenega voditelja ne povabijo dvakrat, tokrat pa se je zgodilo to, kar se ni »še nikoli zgodilo«. In še enkrat: »To je torej zelo posebno pismo.« Zelo, zelo – hej, kralj je na obisk k sebi povabil kralja!

Povsod – od Velike Britanije in Savdske Arabije do Malezije, Japonske in Južne Koreje – so ga morali sprejemati z rdečo preprogo, sijajem, paradami, banketi, baročnimi hvalnicami in žarometi, pompozno in spektakularno, kot holivudskega zvezdnika, kot monarha, kot najboljšega in največjega (tako na nebu kot na zemlji in v postelji). Latinskoameriški politiki, ki so mu hoteli laskati, so si natikali rdeče bejzbolske čepice z napisom MAGA (Make America Great Again), južnokorejski predsednik mu je podaril zlato krono in mu podelil najvišje državno odlikovanje, veliki red mugungva, v Egiptu so mu prav tako podelili najvišje državno odlikovanje, Katar, zalivski naftni velikan, mu je podaril štiristomilijonsko »predsedniško« letalo ( je res naključje, da je prav Trump dobil najdražje darilo v zgodovini ameriških predsednikov?), ker pa je na vsak način hotel Nobelovo nagrado za mir, so ga številni svetovni voditelji – z Netanjahujem vred – skrajno servilno predlagali za Nobelovo nagrado. Voditeljica venezuelske opozicije María Corina Machado, dobitnica Nobelove nagrade za mir, mu je potem celo izročila svojo nagrado, predsednik Fife Gianni Infantino pa ga je okronal s Fifino nagrado za mir (FIFA Peace Prize), in sicer v Kennedyjevem centru, ki ga je Trump en pssant preimenoval, tako da zdaj nosi tudi njegovo ime – Trump-Kennedyjev center (Donald J. Trump and John F. Kennedy Memorial Center for the Performing Arts).

Nedavno ga je Washingtonski premogovniški klub (Washington Coal Club) razglasil za prvega »nespornega prvaka čudovitega čistega premoga« in mu podelil priznanje, bronasto skulpturo rudarja. Ja, tudi to priznanje je izmišljeno – kot Fifina nagrada za mir. Ja, tudi premogovniški klub je v svoje prilizovanje vključil Trumpove retorične figure – »čudoviti čisti premog« je kakopak nesporno nadaljevanje »čudovitega zidu« (ki ga je gradil na južni meji) in »čudovitega proračunskega zakona« (s katerim je davčno razbremenil bogate, kapital, svoje pajdaše in sebe). In ja, ko je Trump, zanikovalec podnebnih sprememb, dobil priznanje, je še v isti sapi Pentagonu naročil, naj pri termoelektrarnah zakupi elektriko v multimilijardni vrednosti (nagrado mu je slavnostno izročil James Grech, direktor rudnika Peabody Energy, največjega ameriškega premogovnika).

Trump je tovarna političnega nasilja, obenem pa to politično nasilje neprestano estetizira.

Prilizovanje je problem – od prilizovanja do korupcije je le korak. Vi meni pokal in hvalnico – jaz odkupim vašo elektriko! Quid pro quo!

Lani novembra mu je skupina švicarskih magnatov podarila zlati namizni rolex in gravirano zlato palico, vredno 130 tisoč dolarjev – takoj zatem je Švici znižal carine. Tim Cook, direktor korporacije Apple, mu je lani poleti podaril »unikaten« stekleni disk z zlatim podstavkom – takoj zatem je odločil, da Applu ni več treba plačevati stoodstotnih carin na uvoz polprevodnikov. Proti kriptomilijarderju Justinu Sunu je potekala zvezna preiskava, a je potem 75 milijonov dolarjev investiral v Trumpovo podjetje World Liberty Financial – in Trumpovo pravosodno ministrstvo je zvezno preiskavo takoj ustavilo. Združeni arabski emirati od Amerike niso smeli več kupovati najnovejših računalniških čipov, a so potem v Trumpovo podjetje World Liberty Financial investirali dve milijardi dolarjev – in Združeni arabski emirati so lahko nenadoma spet kupovali najnovejše ameriške čipe. Da ne govorimo o Maleziji, Japonski in Južni Koreji, ki so Trumpa kraljevsko gostile ter zasipale s prilizovanjem, hvalnicami in nagradami v zameno za nižje carine. In seveda – Ghislaine Maxwell, Epsteinova zvodnica (zvodnica zvodnika globalnih elit), je v ječi, kjer vztrajno molči, toda lani avgusta so jo premestili v »hotel«, ječo odprtih vrat. Zakaj? Naj ugibam: ker molči? Ker se z molkom prilizuje Trumpu, Epsteinovemu prijatelju?

Ste že utrujeni, izčrpani, izmučeni? Ja? Brez panike – povsem prav je, da ste. To je Trumpov cilj – da vse utrudi, izčrpa, izmuči. Zato tudi vse počne na odprti sceni.

Trumpovo najprofitabilnejše podjetje

In kaj pri vsem tem najprej zbode v oči? Troje. Prvič: kako zelo so politične in finančne elite – ameriške in globalne, evropske – voljne pretiravati v svojem prilizovanju avtokratom. Drugič: kako zelo so se voljne politične in finančne elite samoponiževati in samosmešiti. In tretjič: kako zelo so politične in finančne elite, ki korupcijo obsojajo, voljne sodelovati pri korupciji.

A rekli boste: pa saj je treba čisto malo, da Trump popusti! Malce prilizovanja, pa dobiš svoje! Malce korupcije, pa svet ali svojo deželo rešiš pred propadom! Malce laskanja, pa svet ali svojo deželo rešiš pred norcem! Malce se mu prilizuješ, pa ne stori tega, s čimer je grozil! Malce ga hvališ, pa neha noreti! Prilizovanje, korupcija in podkupovanje niso nič v primerjavi s tem, kar bi lahko storil! Treba ga je ustaviti! In še poceni jo odnesemo! Vse skupaj bi nas lahko dražje stalo!

Za začetek: kdo pravi, da potem neha noreti? Kdo pravi, da potem neha groziti? Kdo pravi, da potem ne počne strašnih, norih, nevarnih reči? Ravno nasprotno: šele potem začne res noreti! Hočem reči: ko gleda vse te politike in finančnike in državnike, ki se mu brezmejno prilizujejo in ki mu neizmerno laskajo in ki ga neskončno hvalijo in ki ga kraljevsko sprejemajo in ki ga na odprti sceni podkupujejo, vidi šibke, nemočne, vodljive ljudi. Ko gleda vse te veljake, vidi ljudi, ki mu nič ne morejo. Ki si jih lahko privošči. Ki jih lahko vedno znova prestraši, osupne, šokira – in destabilizira. Trumpu se neprestano prilizujejo, nenehoma mu laskajo, nenehno ga hvalijo, stalno se mu klanjajo, neprenehoma ga zasipajo s komplimenti, darili, paradami, pa še naprej počne norosti, še naprej grozi in zastrašuje, še naprej izsiljuje. Ne, prilizovanje, korupcija in podkupovanje njegove politike ne spremenijo. Ne ustavijo ga, ampak ga kvečjemu le še dodatno podžgejo, razdražijo in razvnamejo, saj ve, da ima prav. Da ima proti sebi slabiče. Zato so njegove zahteve čedalje agresivnejše. Zato so njegovi interesi čedalje požrešnejši. Zato hoče čedalje več – carine, Grenlandijo, ukrajinske redke zemlje, venezuelsko nafto, pet odstotkov BDP za oboroževanje, Gazo. Prilizovanje, korupcija in podkupovanje legitimirajo njegovo politiko maščevanja, zastraševanja in izsiljevanja. Bolj ko pritiska, bolj se mu prilizujejo – bolj ko se mu prilizujejo, več iztisne, ne pa manj. Vedno pride po repete.

Tudi Janez Janša na zelo podoben način terja vsesplošno prilizovanje, mandat pa razume kot licenco za popolno preobrazbo dežele – volilna zmaga, četudi relativna, je že znak za drugo republiko.

Prilizovanje, korupcija in podkupovanje so dolgoročno streli v koleno, saj – kot vidimo – ničesar ne rešijo. Vsi problemi, vse težave ostanejo. Prilizovanje jih le preloži. Podaljša. In ja, z vsakim prilizovanjem jih je več. Prilizovanje, s katerim se svetovni državniki tako perverzno vzvišeno ponašajo (dobro smo ga pretentali!), je le slepa ulica – oblika vdaje. Znak kapitulacije. In to kapituliranje, to prilizovanje, to laskanje ustvarja vtis, da lahko Trump počne, kar hoče, da je neustavljiv in da je odpor zaman, pravi Andrew Gawthorpe, politični zgodovinar z univerze v nizozemskem Leidnu. To prilizovanje podžiga in legitimira Trumpovo zlorabo oblasti, obenem pa preostali svet – z Evropo vred – sili v podložnost. Se je kdo zares uprl Trumpovemu Odboru za mir? Ne, tisti, ki mu nasprotujejo (in ki jim to smrdi), so rekli le, da se mu ne bodo pridružili … za zdaj.

Le malo je treba … pa politiki izgledajo servilno, primitivno, odvratno. A vsi so prepričani, da Trumpa s to »umetnostjo prilizovanja« obvladujejo, umirjajo in zadržujejo. Ne, au contraire: to, da prilizovanje »deluje« (da jih reši pred njim, pred njegovim besom, pred njegovim maščevanjem, pred apokalipso), je dokaz, da on obvladuje njih. S prilizovanjem le demonstrirajo svojo nemoč. Trump se vedno znova vrne. S še hujšimi, bolj norimi idejami in zahtevami.

Vsi ti politiki, ki mislijo, da so ga s taktičnim prilizovanjem ustavili, se motijo, ker ne vedo, da je Trumpu povsem vseeno, če mu nekajkrat spodleti in propade. Ne pozabite namreč, da je kot poslovnež velikokrat brutalno propadel in bankrotiral (Trump University, Trump Magazine, Trump Vodka, Trump Steaks, Trump Mortgage, Trump Water in Trump Winery so izginili), a kljub temu postal milijarder, in da je najbolj obogatel prav leta 2025, v prvem letu svojega drugega mandata (za tri oziroma štiri milijarde dolarjev, odvisno od tega, kdo računa, Forbes ali New York Times), kar seveda pomeni, da je drugi mandat njegovo doslej daleč najprofitabilnejše podjetje. Letos naj bi zaslužil še več.

Estetizacija političnega nasilja

A prilizovanje legitimira tudi Trumpov »maligni narcizem«, ki je, kot vemo, invaziven. Ne le da Trump svoje nepremičnine najraje imenuje kar po sebi, da je dal po sebi imenovati avenije, bulvarje, avtoceste, parke, pravosodne palače, varčevalne račune za mladino do osemnajstega leta (Trump Accounts) in inštitut za mir (U. S. Institute of Peace je po novem Donald J. Trump Institute of Peace), da se bosta po njem imenovala tudi slavolok zmage v Washingtonu in plesna dvorana v Beli hiši, da je samovoljno preimenoval Mehiški zaliv (v Ameriški zaliv) in goro Denali (v Mount McKinley) in da v Ovalni pisarni nenehno gosti vsemogoče veljake, ki ga morajo potem pred kamerami opevati, malikovati in poveličevati, ampak je tudi že davno izgubil stik z realnostjo (realnost je to, kar on pravi, da je realnost, on je ta, ki ustvarja realnost), ustave in zakonov ne spoštuje (le kako bi lahko za božansko, zunajzemeljsko bitje veljale tuzemske postave?), vladati – no, diktirati – hoče do smrti, večno (ni človeka, ki bi ga lahko zamenjal, zato izgleda kot politični partner posthumanističnih milijarderjev, ki hočejo postati nesmrtni, in zato republikance poziva k »nacionalizaciji« volitev, ki bi represivnim organom, kot je ICE, omogočila zastraševalne ekspedicije na volišča, pučistično zavzetje volilnih sistemov, nenadno razglasitev volilne kraje ipd.), Ameriko pa skuša na vsak način – z veliko deportacijo, invazijami nacionalne garde, izvršnimi ukazi (obstajata le dva spola ipd.) – spremeniti po svoji podobi, pač tako, da bo njemu všeč. Ali bo takšna ali pa je ne bo! To so nekoč počeli diktatorji ali »eksotični« despoti v deželah tretjega sveta – zdaj pa Trump eksotizira Ameriko. Pri tem zelo spominja na Janšo, ki prav tako terja vsesplošno prilizovanje in ki mandat razume kot licenco za popolno preobrazbo dežele – volilna zmaga, četudi relativna, je že znak za drugo republiko (spet veliko Slovenijo), revizijo zgodovine, izsušitev nevladnih organizacij, razbijanje medijev, obračun s »krivosodjem«.

A od prilizovanja ni le korak do afirmiranja in legitimiranja Trumpovega pogubnega »malignega narcizma«, ampak tudi do afirmiranja in legitimiranja Trumpovega političnega nasilja. In Trump je tovarna političnega nasilja, obenem pa to politično nasilje neprestano estetizira, pravi ameriški strokovnjak za fašizem Henry Giroux (CounterPunch), ki – v duhu Susan Sontag in njenega eseja Fascinantni fašizem – opozarja, da so fašisti estetizirali nasilje. A estetizirali niso le nasilja, temveč tudi kaznovanje, vojno, rasno hierarhijo, preživetje najmočnejšega, nacionalno prenovo in nacijo kot biološki projekt – tako kot Trump.

Hočete videti Trumpovo estetiziranje politike? Oglejte si Melanio, doku o Melanii Trump, ali Mar-a-Lago, Trumpovo rezidenco, ki »obsceno bogastvo sprevračata v politično vrlino, neenakost pa v razkazovanje domoljubnosti«. Logika Melanie je na dlani: publiko skuša pripraviti do tega, da bi si želela oblast, moč, silo, »obsceno bogastvo« (vse to, kar ima Melania via Trump), da bi dominacijo, podreditev, pokorščino, poslušnost in podložnost sprejemala kot nekaj naravnega. Da bi torej hrepenela po podreditvi.

Hočete videti Trumpovo estetiziranje političnega nasilja? Oglejte si video, v katerem ministrica za domovinsko varnost Kristi Noem pozira pred zloglasno salvadorsko kaznilnico CECOT, kamor iz Amerike dovažajo »ilegalne« priseljence. Trumpove avtokratske fantazije so neločljive od fašistične estetike.

To je Trumpov cilj – da vse utrudi, izčrpa, izmuči. Zato tudi vse počne na odprti sceni.

Nekaj skrajno grotesknega, perverznega, obscenega in pornografskega je v estetiziranju političnega nasilja. Estetiziranje političnega nasilja je namreč moralni imperativ: uživajte v podložnosti! Uživajte v tem, da vas ponižujejo! Uživajte v samoponiževanju! Uživajte v tem, da vas zatirajo! Spomnite se le videa, v katerem Trump z letala na protestnike – ljudstvo! – meče ekskremente. Ja, Trump ga je prilepil na portal Bele hiše. Ali pa se spomnite tako rekoč kukluksklanovskega videa, v katerem sta zakonca Obama prikazana kot opici. Ja, Trump ga je prilepil na svojo platformo Truth Social. Oh, ali pa se spomnite nedavnega videa, v katerem Obamo, ki v Ovalni pisarni sedi poleg Trumpa, nenadoma zgrabijo, vklenejo in odpeljejo agenti ICE. Ja, tudi tega je Trump prilepil na portal Bele hiše. Rasizem je zabava, okrutnost je karneval, represija je red, podložnost je pripadnost, nasilje je zdrav razum, krutost je slog. Čudoviti zid, čudoviti proračunski zakon, čudoviti premog, čudovito nasilje. Trumpov fašizem je tudi estetski projekt.

Toda glavna zgodba je estetiziranje deportacij, ki jih izvaja ICE, in nasilja nad »ilegalnimi« priseljenci, ki jih agenti ICE vklenjene trpajo na letala – ministrstvo za domovinsko varnost vse to spreminja v propagandne videe, ki jih potem predvaja, kjer je le mogoče. Gregory Bovino, zvezdnik teh videov, poveljnik mejne službe (Border Patrol), je nosil plašč, ki je, kot je opazil Wall Street Journal, spominjal na plašč, kakršnega je nosil Hermann Göring. Toda s tem, ko Trumpov stroj estetizira aretacije in deportacije, estetizira odločanje o tem, kdo je naš in kdo ne, kdo sodi k nam in kdo ne, kdo ima »slabe gene« in kdo ne, kdo »zastruplja kri naše dežele« in kdo ne, koga izključiti in koga ne. Deportacijo estetizira zato, da bi jo ljudje, »pravi« Američani, začutili kot vrlino in da bi se ob tem velikem izgonu – ob tej veliki čistki, ob tem sistematičnem izključevanju – počutili dobro. In krepostno. In pošteno.

A tako kot je le korak od estetizacije prilizovanja do estetizacije deportacij, je le korak od estetizacije deportacij do estetizacije Gaze kot novega fantazijskega jet-set letovišča (videli ste Trumpovo UI-vizualizacijo). Od estetizacije političnega nasilja do estetizacije genocida je le korak. Kar pa je logično: bolj ko politično nasilje estetizirajo, bolj ga normalizirajo in legitimirajo. Bolj ko ga normalizirajo in legitimirajo, bolj ga ljudje sprejemajo kot legitimno in povsem naravno obliko vladavine.

Vse pa se začne s prilizovanjem.