Moji spomini na izbris

Naslednji teden bomo obeleževali 34. obletnico izbrisa in morda je že čas za spomine. Kot namreč opažam, je stvar v zadnjih letih postala precej skrivnostna, zato bi jo rad pokazal v zgodovinski luči.

Začelo se je tako, da so v začetku devetdesetih na plano prihajale posamezne čudne zgodbe o ljudeh, ki so se jim dogajale nenavadne stvari. Kar naenkrat nekdo ni več dobil pokojnine, kar naenkrat je moral na cesto, policist mu je zaplenil vozniško dovoljenje itd. Prvi novinarski članek na to temo je v Mladini leta 1994 objavil Igor Mekina, članek, po katerem so izbrisani tudi dobili ime izbrisani je skupaj s tedanjo naslovko dosegljiv TUKAJ. Med nevladnimi organizacijami pa se je s temi vprašanji sprva ukvarjala oseba, o kateri danes nihče več nič ne ve — imenovala se je Tanja Petovar. Tedaj je vodila prvo organizacijo za zaščito človekovih pravic v Sloveniji (Civic Link). A problem je bil dvojni. Prvič, k Tanji Petovar so se obračali predvsem najbolj izobraženi med prizadetimi, pogosto oficirji JLA. Drugič, domači nacionalisti (Jelinčič) so Tanjo Petovar z napadi uničili, češ da je Srbkinja. Zato je odšla iz Slovenije. In prvi sveženj zgodb o izbrisanih je bil izgubljen.

A s tem čudnih zgodb ni bilo konec. V obliki pisem bralcev jih je na Večer začel pošiljati Aleksander Todorović iz Ptuja. Na uredništvu Večera so sprva uredniki menili, da se je enemu pač zmešalo — takšnih primerov je veliko. Ampak pisma so prihajala in prihajala in bila so vsa nenavadna. Na uredništvu Večera je bila tedaj urednica Dragica Korade. Dragica je bila zelo trmasta in je vztrajala, da moramo to raziskati. Težila je predvsem meni. Tako sem poskušal razumeti in razumeti. Ampak ni bilo lahko. Spomnim se, da sem šel na več nekajurnih sestankov na MNZ — kjer so mi prali glavo, stvari se še vedno niso skladale. Enkrat sem obiskal še neko gospo; v njeni sobi je bilo približno štiri metre fasciklov raznih uradnih dopisov. Grozna perspektiva — koliko boja z birokracijo, vse neuspešno. Ampak še vedno ne jaz ne drugi nismo razumeli, kaj se dogaja. Bili smo prepričani, da je bilo nekaj narobe s prehodom iz jugoslovanskega v slovensko državljanstvo, kjer pa je bila država suverena.

Potem pa se je začelo počasi jasniti. Sprva je bistvo ugotovil Matevž Krivic. Spomnim se telefonskega klica — to je bilo okoli leta 2000 ali 2001. Rekel je: ni finta v državljanstvu, finta je v tem, da so jim hkrati z državljanstvom odvzeli stalno prebivališče, na stalno prebivališče pa so vezane vse socialne pravice. Spomnim se pogovora: šel je nekako tako — Kitajec je v novi Sloveniji ostal Kitajec s stalnim prebivališčem, Bosanec (ali Srb) pa ga ob prehodu ni obdržal. To je bila prva prelomnica. Ustavno sodišče tedaj še ni razumelo; okoli leta 1998 je prvič razsodilo precej mimo. Potem je prišel drugi preobrat. Do takrat smo bili namreč prepričani, da je država naredila napako — da je med osamosvajanjem nekaj spregledala, naredila pravno praznino, kot se je reklo. Pač površni birokrati. Potem pa je prišel klic iz državnega zbora. Na drugi strani je bil predsednik tedanje Združene liste Miran Potrč. Rekel je: pridite prosim k meni, nekaj vam moram pokazati.

Šel sem do njega; v roke mi je potisnil bledo popisan list A4 papirja. Na njem je bil komaj viden amandma — amandma, ki ga je skupina poslancev v času osamosvajanja, v času vlade Lojzeta Peterleta in Demosa, skušala vložiti k novem zakonu o tujcih. A niso uspeli. In ker ga je pekla vest, da niso uspeli, mi ga je dal v roke. Šel sem v arhiv državnega zbora po magnetogram tiste seje. Tam je postalo jasno, da je do izbrisa prišlo z jasnim zavedanjem politikov. Razprava je namreč tekla o novem zakonu o tujcih in eno od vprašanj pa je bilo, kaj storiti z gastarbajterji. Opozarjali so — v tedanji ZSMS in med komunisti — da bo tak zakon za te ljudi usoden, ker bodo izgubili dovoljenje za stalno prebivanje. Tedanji predstavnik vladajoče koalicije, kasnejši notranji minister Andrej Šter je bil proti. Nekako v smislu: nehajte komplicirati, to bomo rešili kasneje. To je bil dokaz, da so vedeli, kaj počnejo. Tako je nastala pravna praznina.

Zgodovinska krivda je tako padla na desnico. A potem tudi na levico. V Dnevniku je leta 2004 Suzana Lovec objavila interno razpravo vlade Janeza Drnovška o tem, kako izvajati zakon o tujcih, ki ima pravno praznino. Imajo tujci, bivši državljani SFRJ, ki niso postali državljani Slovenije, tukaj še vedno stalno prebivališče, so se spraševali? Na tisti seji je notranji minister Igor Bavčar junija 1992 dejal, da je treba »odmisliti pridobljene pravice« in izhajati iz pravne fikcije, da so se ljudje s tem, ko niso zaprosili za slovensko državljanstvo, tudi zavestno odrekli stalnemu prebivališču. Tako je madež padel še na levico. Vse ostalo je zgodovina.

Kasneje so sicer na plano prišli še drugi dokumenti, izjave in interpretacije, a zgoraj opisano je bil – vsaj iz moje spominske perspektive – jasen dokaz, da se je prva garnitura osamosvojitvenih politikov zavedala posledic svojih dejanj in da so bili njihovi nameni načrtno usmerjeni proti skupini ljudi, ki so jih dojemali kot Neslovence. Verjetno se mnogi od njih še danes ne zavedajo ali nočejo zavedati trpljenja, ki so ga s tem povzročili.