Zamujena priložnost

Ko je Nataša Pirc Musar na nacionalnem radiu izrekla, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu delovanja tako rekoč enaka, ni šlo za spodrsljaj. Bila je premišljena in politično eksplozivna izjava.

Predsednica republike je institucija. In ko institucija relativizira razlike med dvema politikoma, od katerih je eden v preteklosti vladal izrazito konfliktno, polarizirajoče in pogosto institucionalno agresivno, to ni nevtralno.

Retorika “vsi so isti” je najstarejši anestetik politične apatije. Uspava razliko, zabriše odgovornost in zmanjša zgodovinski spomin. Če sta si res tako rekoč enaka, potem policijsko nasilje nad protestniki, finančno dušenje STA, zapleti z evropskimi tožilci in politični pritiski na institucije niso več anomalije, ampak zgolj slog. In slog je stvar okusa.

Predsednica ima pravico do mnenja. Vprašanje pa je, zakaj se je odločila za takšno formulacijo ravno v trenutku, ko se odpira volilna kampanja.

Če bi podobno govoril Borut Pahor v času svojega mandata, bi mu očitali tiho podporo desnemu populizmu. A Pirc Musar je od začetka gradila podobo močne predsednice, ki presega protokol in si želi vpliva. In vpliv ima ceno: vsaka izjava postane politično dejanje.

Razlaga, da gre zgolj za osebno zamerljivost do Goloba, je menda preveč enostavna. Odnosi med predsednico in vlado so bili hladni že od začetka. A osebne zamere redko zadostujejo za takšno sistemsko relativizacijo. Bolj verjetno je, da gre za strateško načrtovanje.

Če bi bila leta 2027 na oblasti SDS, bi predsednica lahko nastopila kot protiutež izvršilni oblasti – kot simbolni branik pluralizma. Če pa na oblasti ostane Golob ali druga levosredinska vlada, predsednica izgubi naravno opozicijsko vlogo. Postane zgolj korektiv lastnega političnega bazena.

Toda takšna računica, kot o njej berem, je nevarna igra. Če res obstaja. Predsedniška funkcija ni poligon za dolgoročni osebni politični inženiring. Ko predsednica zamegli razliko med političnimi praksami, ki so bile v preteklosti predmet ostrih domačih in mednarodnih kritik, ne deluje nevtralno, temveč kot akterka.

V želji po večji politični teži lahko predsednica oslabi prav tisto moralno avtoriteto, na kateri funkcija temelji. Predsednik republike nima izvršilne moči, ima pa simbolno. Ta simbolna moč pa se ne gradi z relativizacijo, temveč z jasnostjo.