Kolumna / Janko Lorenci: Enaka?

Predsednica Nataša Pirc Musar je v radijski oddaji Ob osmih na nacionalnem radiu med drugim rekla: Tudi sama ugotavljam, da niso daleč od resnice komentarji, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu delovanja postala tako rekoč enaka. Vsebinsko sta sicer različna, se pa podoben način delovanja vidi pri odnosu do medijev in neodvisnih državnih institucij.

Tako je predsednica mesec pred volitvami vrgla v isti koš dva najvplivnejša politika v državi, ki ta čas tekmujeta, kdo bo premier.

Če merimo kakovost politikov z edinim pravim merilom – z njihovimi dejanji in posledicami teh dejanj – pa so razlike med Golobom in Janšo dramatične. Osnovni sta dve: demokratičnost in družbena solidarnost.

Predsednica je Goloba in Janšo enačila glede odnosa do medijev in neodvisnih državnih institucij. Poglejmo najprej njun odnos do medijev.

Janša je v svojem tretjem mandatu finančno tako izstradal državno tiskovno agencijo (STA), da so državljani zbirali denar za plače zaposlenih. RTV je okupiral s svojimi privrženci, ji vzel verodostojnost in gledalce. STA je v Golobovem mandatu spet normalno financirana, RTV pa je postala manj odvisna od vsakokratne politike in si povrnila gledalce. Golob novinark tudi ne zmerja za prestitutke.

In odnos do neodvisnih državnih institucij? Janša je bil pravnomočno obsojen in zaprt zaradi korupcije, potem je bila sodba razveljavljena, zadeva pa je zastarala. Politično je zlorabil policijo, sodstvo zmerja za krivosodje, izmika se neljubi pošti, napoveduje ukinitev korupcijske komisije … Golob ima s to komisijo težave, a njegove kršitve (Bobnarjeva, spanje pri Subotiču …) so primerjalno smešno majhne.

Zdaj pa k drugi bistveni sestavini, ki določa, kakšen je politik: k odnosu do družbene solidarnosti. Predsednica o tem v omenjeni oddaji ni govorila, a je v širšem kontekstu pomembno. Pomembno zato, ker brez prave družbene solidarnosti (dobrega zdravstva, šolstva itd.) ni trdne demokracije. Predsednica bi to morala vedeti. Sama o solidarnosti sicer govori, a to občutljivost si je pridobila šele po izvolitvi. To se kaže tudi v njenem odnosu do Levice, najbolj socialne in edine stranke, katere podporo je pred izvolitvijo vnaprej zavrnila. Ob Luko Mesca se je obregnila tudi v omenjeni oddaji. Skratka, resnične socialne občutljivosti predsednica ne premore in je v tem dokaj tipična (neo)liberalka.

To je pomembno, ko pogledamo, kam bi Slovenijo peljala četrta Janševa ali druga Golobova vladavina. Janševa je bližnjica v usihanje demokracije in naglo krčenje socialne države s pospešeno privatizacijo zdravstva, šolstva itd. Golobova smer je kljub tavanju bistveno drugačna – ohranja demokratičnost (to je ob koncu tega mandata dovolj očitno), z začetimi ali vsaj nakazanimi reformami pa ustavlja dolgoletno postopno razkrajanje socialne države (kar je, kot rečeno, pogoj za trpežno demokracijo). Tudi Golob je enako kot predsednica (neo)liberalec, tudi on je premožen, vendar se je med mandatom po dejanjih sodeč (in važna so dejanja, ne besede) delno preobrazil v smer socialnosti. Sicer se ta vlada ne bi lotila takih sprememb v javnem zdravstvu in pokojninskem sistemu, pri plačah, stanovanjih, skrbi za ostarele … Tudi če je zasuk k večji družbeni solidarnosti predvsem zasluga Levice, ta ne bi mogla doseči nič brez Golobovega soglasja.

Kakorkoli obračamo, sta Golob in Janša izjemno različna politika, ki peljeta Slovenijo v zelo različno prihodnost. Predsednica je inteligentna in izjemno prisebna, na vsako besedo pozorna oseba. Kako je mogoče, da oba moža enači, razlik med njima pa ne opazi ali jih omeni zgolj površno? Jih noče opaziti? O njih noče govoriti? Veliko pa govori o sodelovanju. Toda v našem realnem političnem okolju je zavzemanje za sodelovanje med političnima sprtima poloma, zavzemanje za »stopiti skupaj« leporečje brez stika z realnostjo. Z drugimi besedami: ko je predsednica na tako pomembnem (in tudi vsebinskem) področju, kot je odnos do medijev in neodvisnih institucij, Goloba in Janšo enačila, se je šla politično uravnoteževanje.

Tu pridemo do vprašanja motiva, ki ga je v portalu Necenzurirano načel Primož Cirman. Njegova ne povsem nova teza se glasi: predsednica, zelo ambiciozna oseba, razlik med politikoma noče videti, ker bi bila znova laže izvoljena, če bi bil takrat na oblasti Janša, ne pa Golob. V tem primeru bi lahko nastopala kot reševalka demokracije.

Razlaga ima svojo logiko. Toda če bi bil to pravi predsedničin motiv za enačenje, bi šlo za katastrofalen makiavelizem. Domnevajmo raje, da so se med predsednico in premierom skuhale globoke zamere, ki se izražajo tudi z enačenjem Goloba in Janše.

A tudi s tako razlago je enačenje med njima tik pred volitvami čudna in huda stvar.

Zato ponovimo: pred tako prelomnimi volitvami je predsednica dolžna izrabiti svoj vpliv na volivce in se jasno in glasno izreči za stran, ki vsaj demokracije ne bo pohabila. Se pravi za levo sredino. Tako bo potrdila svojo demokratičnost in hkrati zanikala tisti strašljivi makiavelistični motiv.