Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Štiri leta vojne

Dramatični začetek rusko-ukrajinske vojne februarja 2022 je po štirih letih nedvomno eden najbolj konsekventnih vojaških spopadov v Evropi po drugi svetovni vojni. Ta vojna je dramatično spremenila globalne varnostne, energetske, blagovne in finančne tokove. Razgalila je nemoč mednarodnega prava, problematičnost transatlantskih zavezništev, slabosti strateške avtonomije EU. Makroekonomski, socialni in demografski učinki in posledice te vojne so izjemni. Politična nemoč razpadajočega svetovnega reda, mednarodnih institucij in globalne diplomacije deluje naravnost šokantno. Zgodovinske poti nastanka in razvoja konflikta so široke, odgovornost za vojno nosijo vse strani, Rusija in Ukrajina, pa tudi EU in ZDA. Rusija je Ukrajino vseskozi dojemala kot vmesno varnostno cono pred EU in Natom. Ukrajina je nasprotno svojo politično, ekonomsko in kulturno identiteto gradila na zavračanju Rusije in vključitvi v EU in Nato. Rusija želi ohraniti del politične hegemonije na prostorih stare SZ, EU in ZDA nasprotno tod širijo svoj mehki ekonomski imperializem. Konflikt je bil seveda neizbežen. Rusko-ukrajinska vojna je svojevrsten zametek tretje svetovne vojne, prepreči jo lahko zgolj nova globalna ureditve sveta.

Ščepec zgodovinskega spomina nikoli ne škodi. Ukrajina je bila stoletja prostor merjenja imperialne moči med ruskimi, avstro-ogrskimi in poljskimi zavojevalci. Sovjetska Rusija je v 20. stoletju Ukrajino sistematično podrejala Moskvi. Politična centralizacija, ekonomska kolektivizacija in kulturna rusifikacija, zlasti pa gladomor leta 1932–1933 so globoko zarezali v ukrajinsko družbo in spodbudili ukrajinski nacionalizem. Zgodovinska travma je zasejala globok odpor proti ruski nadvladi, zlasti zahodna Ukrajina se je zlahka pridružila nacistični Nemčiji v boju proti Rusiji. Ukrajina je bila ob osamosvojitvi strateško pomembna država z največjim jedrskim orožjem za Rusijo in ZDA. Budimpeški memorandum je leta 1994 uredil njegov prenos na Rusijo v zameno za varnostna zagotovila ZDA, Francije in VB glede ozemeljske celovitosti in neodvisnosti Ukrajine. Toda slovita jamstva Zahoda so bila dejansko prevara, ostala pa so večna ukrajinska iluzija.

Ukrajina je dve desetletji nihala med Rusijo in Zahodom. Ostala je ekonomsko in energetsko odvisna od Moskve, politično pa bolj naklonjena EU, ameriška Cia je tod zgolj podžigala te napetosti. Krvave ulične proteste 2013–2014 so v Moskvi doživeli kot zahodno orkestriran državni udar, v Bruslju pa kot obrambo suverenosti Ukrajine. Sledila sta spektakularna ruska aneksija Krima in odkriti vojaški spopad ruskih separatistov na vzhodu Ukrajine. Dva sporazuma iz Minska (2014–2015) naj bi ponudila »nadzorovano nestabilnost« regije, dejansko pa so vse strani kupovale čas za pripravo na končni spopad. Zahod se je medtem zadovoljil z mehkimi sankcijami, Rusija z zaviranjem širjenja EU in Nata. Ruska invazija leta 2022 je torej zgolj kulminacija teh nasprotnih pričakovanj, utvar in prevar.

V ozadju vojne je torej realna prerazdelitev moči velesil. Brezmejni vzhodni širitvi EU in Nata stoji nasproti ruski zgodovinski revizionizem, ki Ukrajini odreka lastno nacionalno identiteto in suverenost. Zadnje priprave na vojno 2021–2022 so potekale brez vsakršne diplomacije in starih varnostnih zavez. ZDA in EU niso jasno stopile v bran Ukrajini, Rusija je z novo aneksijo vzhodnega dela želela zrušiti politično vodstvo v Kijevu. Vojna je prešla več faz, od začetne slabo pripravljene invazije do fanatične ukrajinske obrambe (2022). Sledilo je dolgo obdobje obojestranskega artilerijskega izčrpavanja in utrjevanja front (2023) ter adaptacije vojskovanja z droni in hibridnimi udari (2024–2025). Sprva odmerjena vojaška pomoč Zahoda je postopoma nevtralizirala rusko premoč in zamejila hitro osvajanje ozemlja. Štiri leta vojne niso prinesla končne zmage ali poraza nobeni strani.

Ukrajinska strategija je jasna. Ukrajina je za EU mejnik njene lastne obrambe pred prihajajočo rusko agresijo. Rusijo je treba vojaško in ekonomsko izčrpati, politično pa izolirati in geostrateško nevtralizirati. Zmaga Ukrajine je edina varnostna alternativa za EU in tudi Nato. Ekonomske sankcije so prizadele obe strani, Rusijo bolj dolgoročno, EU predvsem kratkoročno. Vojna je EU prisilila v drago energetsko tranzicijo, osrednja svetovna izvoznica žitaric in gnojil je ogrozila globalno prehransko varnost, zlasti Afrike. Negotovost je v EU povečala inflacijo in oslabila konkurenčnost, oboroževalna tekma je zvišala zadolženost in ogrozila socialno varnost. Ukrajina je brez zahodne pomoči mrtva, za EU pa je njeno financiranje nevzdržno. Mir je ekonomska in ne zgolj politična nuja.

Toda sklenitev miru je Zahod zavrnil že leta 2022, EU je zatem podelila Ukrajini status kandidatke. Neomajna vojaška in finančna pomoč na eni in sankcije na drugi so postale mejniki permanentne vojne in ne miru. Kumulativni neuspeh kriznega menedžmenta od leta 2014 je srhljivo jasen. Rešitve se na obeh straneh izključujejo, prihodnja varnostna zagotovila za Ukrajino so dosedanji povod za rusko agresijo. Možni scenariji vključujejo zamrznitev ali nadaljnjo eskalacijo konflikta. Prvo pomeni optimalizacijo zahodne pomoči in obstoječih ruskih sil, drugo vstop v hibridni svet tretje svetovne vojne (Srednji vzhod, Zakavkazje, Balkan, Tajvan …). Oboje je žal pot v pekel.