Petja Golec Horvat / Umetnica, ki se izmika kategorijam

Leta 2023 je prejela nagrado Ksenije Hribar za perspektivno umetnico na področju sodobnega plesa. A že takratna žirija je znala ubesediti, da Petja Golec Horvat ni zgolj plesalka. In da je prav to ena njenih največjih odlik. Da kljub svojim rosnim letom – tedaj jih je imela komaj 19 (rojena je leta 2004) – »razmišlja izrazito konceptualno in kompleksno« ter »postavlja prava vprašanja in je ni strah radikalnosti odgovorov. Je neutrudna, pogumna in izjemno senzibilna raziskovalka, ki uporablja mnogotere načine izraznih sredstev, da v iznajdevanju sebe in sveta počne umetnost.«

Dve leti kasneje, marca 2025, je javnosti predstavila odlično sprejeti avtorski prvenec my own private*, premierno uprizorjen v Plesnem teatru Ljubljana. Če vam ime v spomin prikliče kultni film Moj mali Idaho (My Own Private Idaho), niste zgrešili. Plesna predstava iz več vsebinsko povezanih plesnih miniatur gib prepleta s filmskim, fotografskim in arhitekturnim jezikom. Gus Van Sant se je s svojim filmom navezoval na Shakespeara, sama pa je v dialogu s filmom želela raziskovati svojo osebno fikcijo in lastno poetiko. Kaj je dom? Je njen dom oder? V katerem mediju je najbolj doma? Kaj je njeno lastno, kaj zasebno? Kdaj je najbolj ranljiva? Protagonist filma Mikey je narkoleptik, ki lahko zaspi kjerkoli kar sredi dneva, povsem izpostavljen svetu, tudi sama pa je hotela na odru poustvariti stanje med budnostjo in sanjanjem; ustvariti odprtost, nekakšno kinematografsko sanjskost.

Ko razmišlja o svoji iniciaciji v svet umetnosti, se ji zdi, da pravzaprav ne pozna nič drugega. Njena starša Miha Horvat in Metka Golec (Toni Soprano Meneglejte) sta začela kot vizualna in intermedijska umetnika in dolgo delovala v znanem umetniškem tandemu son:DA, nato sta se posvetila še gledališču; oblikovanju luči, videa, odrske podobe. Umetnost ji je bila torej položena v zibelko oziroma obratno – že kot dete je namreč iz svoje otroške lupinice opazovala, kako nastajajo razstave in galerijske instalacije, kasneje je šolske počitnice najraje preživljala na vajah v gledaliških dvoranah. Kot otrok tega ni doživljala kot delo, pač pa kot neizmerno zabavo in magijo, obenem pa je že zgodaj spoznala vso infrastrukturo, mehanizem in proces gledališkega ustvarjanja.

Sprva je bila prepričana, da se bo posvetila filmu. Toda potem jo je očaral gib. Najprej prek otroških uric baleta, nato prek različnih plesnih delavnic. Vrsto let je celo trenirala tenis. Toda hitro ji je bilo jasno, da si ne želi biti športnica. Tekmovalni ritem, zamejenost forme in način skupnosti, ki ga ustvarja šport, ji ni ponujal dovolj prostora za izraz. Bolj jo je privlačil gib kot prostor svobode in ekspresije. Bolj kot nastopanje jo je zanimal skupni trenutek z ljudmi v prostoru, bolj kot ena sama plesna zvrst jo je privlačila raznolikost, bolj kot razvijanje tehnike jo je zanimalo vprašanje telesa. Kaj telo sploh je, kaj ponuja? Kaj zmorejo različna telesa?

Sodelovanje na državnem tekmovanju plesnih miniatur Opus1, kjer je bila večkrat nagrajena, ji je odprlo polje lastnega plesnega ustvarjanja. Obenem ji je Prvi oder, gledališka šola Prve gimnazije Maribor, dal možnost, da se je začela dojemati tudi kot gledališka ustvarjalka. Danes si ne predstavlja, da bi se definirala zgolj kot eno ali drugo. Njeni avtorski projekti vsebujejo elemente giba, filma, vizualne umetnosti. »Vse to je del mene,« pravi. »Ne vem, kje se začne ena stvar in konča druga. Meni se zdi, da je vse povezano, vse se lahko prepleta in v tem trenutku zame vse to tvori celoto.«

Navdihuje jo najmočnejša sila v vesolju – ljubezen. Ne le tista partnerska, romantična, pač pa ljubezen v najširšem smislu: odnosi, razmerja med ljudmi, drobni stiki in napetosti med nami, skupnost. Še preden je lani začela študirati dramsko igro na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je stala na odru denimo v predstavi Kraj svijeta u tri čina bosanske režiserke Selme Spahić, pa Vse je v redu v režiji Nataše Živković v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Mesta žensk. Odločitev za študij je bila pomembna: začutila je namreč, da mora biti znova del procesa, ki ni osredotočen zgolj na končni rezultat. Da mora spet raziskovati, se odpreti in čuditi ter odkrivati svoj ustvarjalni jezik – na povsem nove in nepričakovane načine. Obstati pred nečim in si dovoliti, da jo preseneti.