Kultura / Večina ima moč, nima pa vedno prav

Sovražnik ljudstva velikega norveškega avtorja Henrika Ibsena, očeta sodobne dramatike, je izjemno aktualno besedilo. Je eno tistih velikih del, ki je relevantno praktično že vse od nastanka leta 1882. Osnovna premisa gre namreč takole: doktor Thomas Stockmann, zdravnik v provincialnem mestecu, lepega dne odkrije, da je voda v priljubljenem lokalnem zdravilišču kontaminirana in s tem nevarna zdravju. A kaj, ko toplice preveč ljudem prinašajo preveč dobička. Dr. Stockmann z razkritjem resnice tako trči ob neprebojen zid političnih in ekonomskih interesov, ki jih med drugim zastopa tudi njegov brat in župan mesteca, Peter Stockmann. Vam je zgodba znana? Vas morda na kaj spominja?

»Najhujši sovražnik resnice je trdna večina! Ja, prekleta liberalna večina!« potoži doktor Stockmann. »Ena največjih družbenih prevar je, da ima večina vedno prav. To je laž, proti kateri se upira vsak svobodomiseln človek. Večina ima, na žalost, moč, nima pa prav!«

Ni čudno, da je bilo besedilo v zadnjih desetletjih precej uprizarjano. Leta 2013 ga je, sredi arabske pomladi, v Kairu na oder postavila Nora Amin. Pet let kasneje je bila produkcija berlinskega gledališča Schaubühne v Pekingu po treh ponovitvah odpovedana – kitajsko občinstvo naj bi se namreč preveč poistovetilo z doktorjem Stockmannom ter glasno vzklikalo kritike na račun kitajskega režima. Odmevna je tudi uprizoritev znanega nemškega gledališkega režiserja Thomasa Ostermeierja, sprva postavljena na oder leta 2012, nato pa leta 2024 pripeljana še na londonski West End. Istega leta jo je, z zvezdniško zasedbo, dočakal še Broadway: adaptacijo Amy Herzog je na oder Circle in the Square Theatra postavil Sam Gold, Jeremy Strong pa je za glavno vlogo v predstavi odnesel nagrado tony.

Zdaj se uprizoritve Sovražnika ljudstva – v režiji Ivice Buljana – nadejamo tudi na odru ljubljanske Drame. Premiera na njenem Velikem odru se bo zgodila v soboto, 28. februarja, dan po izidu tokratne številke Mladine. Mednarodno priznani gledališki režiser Ivica Buljan, ki je z norveško dramatiko dobro seznanjen, je tokrat moči združil s hrvaškim novinarjem in pisateljem Viktorjem Ivančićem kot avtorjem priredbe (to je prevedla Đurđa Strsoglavec). Ivančić ni le literarni interpret Ibsenovega besedila, temveč tudi nekdo, ki je oznako »sovražnik ljudstva« izkusil na lastni koži. Kot soustanovitelj in urednik satiričnega časopisa Feral Tribune je bil vrsto let izpostavljen političnim pritiskom, sodnim pregonom in celo grožnjam s smrtjo. Prav ta osebna izkušnja konflikta z oblastjo in večino daje njegovi priredbi izrazito sodoben naboj. V besedilo je vpisal plast aktualnosti, ki Ibsenovo dramo bere kot živ in neposreden komentar našega časa. Časa dezinformacij, konformizma, propagande, dvoma o znanosti, banaliziranja in obračanja resnice.

Stockmann jasno pove: voda je onesnažena. To je znanstveno dokazano dejstvo, o katerem ni mogoče razpravljati. Ukrepati je treba. Toda posledice teh ukrepov bi morale nositi množice. Zdravilišče bi morali zapreti, kar pomeni izgubo prihodkov, morda celo propad turizma. »Nenadoma se odpre cela vrsta zelo konkretnih, eksistencialnih vprašanj,« razmišlja Ivica Buljan. »Govorili smo tudi o čisto vsakdanjih primerih: kaj bi se zgodilo z ljudmi, ki živijo od oddajanja apartmajev v turističnih krajih. Recimo v krajih, kot so Bled, Bohinj ali Šmarješke Toplice. Kaj bi se zgodilo, če bi morali tak kraj zapreti? In takrat razumemo reakcije ljudi. Kot da bi rekli: raje bomo živeli z določenim tveganjem, celo zastrupljanjem, samo da ohranimo svoje udobje. In to je pravzaprav paradoks današnjega časa.«

Ibsenovo besedilo je še danes relevantno, v priredbi Viktorja Ivančića, ki je oznako »sovražnik ljudstva« izkusil na lastni koži, pa je tudi neposreden komentar našega časa.

O tem so veliko govorili tudi v ustvarjalni ekipi. »Na tej ravni imamo v drami konflikt posameznika, ki je popolnoma iskren in transparenten. V življenju so takšni ljudje zelo redki. Med delom pri predstavi smo se ves čas spraševali, ali bi mi ravnali tako. Če odkrijemo resnico – ali za njo stojimo stoodstotno ali pa se v družbenem konfliktu umaknemo, obmolknemo? Tega konformizma v predstavi nismo obravnavali kot nekaj negativnega, ampak kot nekaj zelo človeškega.«

Po eni strani je besedilo izjemno natančna analiza človeške psihe in medčloveških odnosov. Po drugi lahko njegov odmev najdemo v bojih proti ekološkim katastrofam in podnebnim spremembam današnjega dne, korupciji in moralnem razkroju družbe. »Na začetku smo se celo spraševali, koliko se ta tekst sploh dotika nas,« se spominja režiser. »Toda kaj kmalu smo dojeli, da skoraj ni kraja, ki ne bi imel nekega resnega ekološkega problema – bodisi onesnaženja bodisi potencialne katastrofe.«

Samo pomislimo na našo prestolnico, umeščeno v kotlino, ki ji grozi gradnja sežigalnice odpadkov, tej pa zaradi zdravstvenih tveganj odločno nasprotuje zdravniška in okoljevarstvena stroka.  

So v tem primeru oni sovražniki ljudstva? Pa projekt povezovalnega kanala C0, ki bo odpadne vode iz Medvod in Vodic pripeljal do centralne čistilne naprave v ljubljanskem Zalogu, komunalne cevi pa tečejo čez ključni ljubljanski vodonosnik, kar pomeni trajno tveganje za onesnaženost vode. Kaj je skupno vsem tem projektom? To, da imajo, kot zapiše Mladinina novinarka Monika Weiss v gledališkem listu, v sebi vraščen konflikt. Konflikt med ohranitvijo narave in zavarovanjem javnega zdravja, torej med javno koristjo in gospodarsko-finančnimi koristmi projektov, ki jih je praviloma deležna peščica, predstavljene pa so kot obča, javna korist. Ne gre za to, da je resnica (o onesnaževanju ali zdravstvenih tveganjih) prikrita. Resnica je povsem jasna, toda v kolesju interesov kapitala je zbanalizirana, nevtralizirana, preobrnjena.

V čevlje doktorja Stockmanna je stopil Marko Mandić, ob njem igrajo še Pia Zemljič, Kaja Petrovič, Jure Henigman, Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Timon Šturbej, Matija Rozman in Maks Dakskobler. V ožji avtorski ekipi so še umetniški svetovalec Robert Waltl, dramaturginja Diana Koloini, lektor Arko, scenograf Aleksandar Denić, kostumografinja Ana Savić Gecan, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Sonda 13, oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte in oblikovalka maske Julija Gongina. Ivica Buljan pri tem poudarja pomen ekipe. »V tem projektu smo zelo vztrajali pri kolektivni kreaciji,« pravi. »Od prvega branja teksta do raziskovanja materiala je bilo vse skupinsko. Na neki način smo porušili klasično hierarhijo: avtor – režiser – igralci kot izvajalci, in se s tem vrnili k teatru, ki mi je zelo blizu – k teatru kot skupnemu raziskovanju.«

Ta skupna miselnost in proces ustvarjanja je po njegovem mnenju glavni pečat projekta. »Ne razmišljamo obsesivno o rezultatu. Tudi to je vpliv kapitalizma na gledališče: ustvaril je rigidno mašinerijo, kjer se uspeh meri na primer s tem, ali prideš na določen festival ali ne. Če ne prideš, to pomeni neuspeh, neuspeh pomeni poraz – in predstave izginejo z repertoarja. Proti tej logiki kapitalizma v gledališču se skušam boriti.« Pri tem se zavestno poigrava tudi s formo predstave, ki obljublja nekakšen hibrid med elementi performansa, klasičnega dramskega, angažiranega in dokumentarnega gledališča. Formo, ki bi, namesto hermetične samozadostnosti, komunicirala z občinstvom.

Z ekipo predstave so se, približno dva tedna pred premiero, odpravili tudi v dom upokojencev v Litiji, kjer so starejšim občanom odigrali nekaj prizorov. Tovrstna praksa Ivici Buljanu ni tuja – izvira še iz časa, ko je bil ravnatelj v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču in si je prizadeval gledališče pripeljati k ljudem; z obiski šol, fakultet, celo policijske akademije. »Ideja obiska doma starejših občanov se mi je pojavila, ko sem bral Didiera Eribona in njegovo knjigo Življenje, starost in smrt navadne delavke,« pravi. »Govori o tem, kako ljudje v pozni starosti, ki so še vedno intelektualno povsem sposobni, zaradi življenjskih okoliščin, bolezni ali preprosto zato, ker nimajo nikogar, končajo v nekem režimu, ki je precej podoben vojaškemu. Tudi Simone de Beauvoir je pisala, da je to ena največjih oblik izključenosti iz družbe. Človek, ki je kot državljan veliko prispeval, naenkrat ne more več sodelovati v družbenem življenju – ne more iti v gledališče, na koncert.«

Tako so se z igralci in nekaj kostumi odpravili v Litijo – in naleteli na odličen odziv. »Če imamo kakšno osebno izkušnjo s starejšimi ljudmi, vemo, koliko jim tak obisk pomeni – intelektualno in družbeno jim lahko zapolni ves teden. Tudi za ekipo je to dragocena izkušnja, ker lahko prizore preizkusiš pred zelo odprtim občinstvom. Morda celo pred najbolj zrelim občinstvom, ki je lahko zelo povezano s temo.«

Gledališka predstava:
Sovražnik ljudstva
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: premiera 28. februarja, ponovitve 2., 3. in 4. marca 2026