Plošča / Charli XCX: Wuthering Heights

+ + + +

V režiji Emerald Fennell je letos nastala nova filmska priredba knjige Viharni vrh, gotske klasike viktorijanske avtorice Emily Brontë. Mračna zgodba o osami, nasilju, rasizmu, razredu, patološki obsesiji, maščevanju in uničujoči ljubezni je na platna tokrat prišla, pospremljena z velikopoteznim trženjem strastne ljubezenske zgodbe, ki ni neposredna predelava izvirnika, temveč iz njega zgolj črpa navdih. Tako kot film je tudi njegov soundtrack sodobna pop interpretacija, ki ni pretirano obremenjena z izvirnikom.

Film kljub dobro nastavljenemu razpoloženju in začetnemu razvijanju zgodbe ter prikazovanju obeh protagonistov kot neznosnih in sebičnih ter hkrati ujetih in osamljenih, v drugi polovici razvodeni v hudo kičasto mehko erotiko, obdano z moteče sodobno kostumografijo, polno celofana. Zaradi pretirane pop modernizacije lahko razumemo, zakaj je Charli XCX prava izbira za skladanje filmske glasbe, ki je izšla na istoimenski plošči Wuthering Heights.

Godalne kompozicije, ki jih je Charli XCX ustvarila v sodelovanju s Finnom Kaenom, so skladne z mrko naravo filma: temačnost razpadajoče posesti, rezek veter in snopi svetlobe, ki občasno pronicajo skozi gosto meglico, se lepo ujemajo s prodirajočimi, rezkimi godali, ki se plastijo in razkrajajo. Daleč najbolj izstopajoč je prvi komad na plošči House, narejen v sodelovanju z Johnom Calom (soustanoviteljem kultne zasedbe Velvet Underground), ki v filmu spremlja zaključek uvodnega prizora: z distorziranimi godali in repetitivnimi spevi napove, da nas čaka nekaj intenzivno čustvenega in tragično srhljivega. A ta intenziteta se hitro izpoje: dramatična godala zbledijo v ozadje, taktirko prevzamejo klasične pop strukture, značilne za običajna studijska dela Charli XCX.

V komadih, kot so Out of Myself, Seeing Things in My Reminder, je očitna njena siceršnja tendenca po ustvarjanju klubskih, plesnih, nalezljivo spevnih hitov. Našteti komadi (in še nekaj drugih) se v filmu sploh ne pojavijo, kar jasno namigne, da je zadeva zamišljena kot samostojen studijski izdelek, ki gre onkraj okvirov filmske glasbe in ponekod ohranja le še tematski navdih. Deluje torej kot kakovostna baročna pop plošča, ne le kot zbirka filmske glasbe, kar je bil verjetno tudi avtoričin namen, saj se je z albumom očitno želela nekoliko oddaljiti od »blagovne znamke«, vzpostavljene s predlansko ploščo brat, ki ni bila le komercialna in kritiška (mega)uspešnica, temveč pravi (pop)kulturni fenomen. Izdelek zaznamuje močan avtorski izraz, s katerim se je ponašala že dolgo pred letom 2024, in se zato dobro umesti tudi v njen širši opus.