Teden / Pripomoček za sežig zastav(ice)

»Ko umetnikovo delo postane uporabno, je konec, postane start up,« je eno od svaril multimedijskega umetnika Vuka Ćosića iz monodrame Domovinski cikel, ki jo je pred dvema tednoma premierno uprizoril v polni dvorani ZRC SAZU v Ljubljani.

V njej je predstavil izbrane projekte, ki jih je (so)ustvaril v zadnjega četrt stoletja, odkar je uradno državljan Slovenije. Eden najtrših je zagotovo spomenik 25.671 ljudem, ki so bili februarja 1992 nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, gre za 18-tonski betonski Ć pred ljubljanskim Centrom Rog. Torej tam, od koder so januarja 2021 drugi, drugače, a podobno »zabrisali« neke druge ljudi. Spomenik Ć je soustvaril z oblikovalko in okoljsko aktivistko Ireno Woelle in arhitektom Aleksandrom Vujovićem. Četrt stoletja državljanstva Ćosić zaznamuje z »vodenim ogledom po Sloveniji«, nizanjem izgubljenih bitk z dostojanstvom, človečnostjo, sobivanjem, strpnostjo, sočutjem. Bilo jih je preveč, monodrama traja celo uro.

Posebno sporočilen je projekt Nacija – kultura. Standardno žaljive in sovražne objave na družbenih omrežjih v letih zadnje Janševe vlade, katerih avtorji so tudi nekateri pomembni ljudje s slovenske desnice, je Ćosić vnesel v umetnointeligenčni program in mu ukazal, naj iz njih ustvari verze, pesnitve. Razmere dobro prikazuje tale verz: »Slovenija je majhna in lepa, kakor duše njenih ljudi.«

Ćosić je vključil tudi dejanje iz aprila 2019, ko je neka razburjena protestnica na protimigrantskem shodu v Jelšanah s slovensko zastavo tolkla po tleh v ritmu svojih vzklikov: »To je Slovenija! Tukaj je naša zemlja! To je Slovenija! Slovenija! Slovenija!« 3D-figurico gospe Zdenke z zastavo je namestil na budilko, na mesto in namesto zvonca, ob vsaki polni uri figurica udriha z zastavico ob jeku: »To je Slovenija!« Ura je v trumpovski zlati barvi, ponoči pa je mogoče zvok izklopiti, kar dela to umetniško delo skoraj »uporabno«.

Ćosić namreč v monodrami posebej poudari potencialno usodnost preobrazbe umetniških del v uporabne proizvode oziroma umetnikov v podjetnike. Za primer vzemimo brezpilotne letalnike. Marko Peljhan, pred desetletji soustanovitelj (kot Ćosić) laboratorija za nove medije Ljudmila, ki so ga v nedavni prestolnici kulture Go! 2025 opisali z »umetnik in raziskovalec, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijami in znanostjo«, je zadnji dve leti direktor podjetja Timtec v lasti podjetnika Iva Boscarola, ki je član slovenskega orožarskega grozda in proizvaja »avtomatizirane sisteme za uporabo v kopenskih in priobalnih okoljih«. Tudi Ćosić je monodramo končal z uporabnim izdelkom: z vžigalniki, na katere je mogoče pritrditi zastavice poljubnih držav, da jih lahko sežgeš – diskretno, primerno tudi za introvertirane protestnike. Izdelek poleg tega rešuje težavo novodobnih protestnikov zlasti v EU, saj zastave zaradi uzakonjenih negorljivih materialov ne (za)gorijo.

Ćosić bo monodramo svoje »domovinske zaciklanosti« ponovil vsaj v Kopru, Mariboru in Slovenj Gradcu.