Teden / Apolitični politični festival

Letošnji berlinski filmski festival kar nekako pričakovano ni minil brez kontroverznosti. Navsezadnje gre za (nekdaj) najbolj politični evropski filmski festival, ki pa ima zadnja leta, vsaj odkar Nemčija v času genocida jasno izreka podporo Izraelu, nekakšno krizo identitete. Bomo zagotovili vidnost in platformo marginaliziranim, preganjanim in prezrtim filmskim glasovom ali bomo skušali utišati vsak krik podpore palestinskemu ljudstvu?

Glede tega se ne morejo odločiti niti člani žirije in gostje festivala. Predsednik letošnje žirije, sloviti nemški režiser Wim Wenders, je na novinarsko vprašanje o Gazi skoraj jecljajoče in neprepričljivo odvrnil, da se filmski ustvarjalci »ne smejo mešati v politiko« in da morajo biti »protiutež politiki, nasprotje politiki«. To je isti režiser, ki je posnel Nebo nad Berlinom in je nekoč rekel, da je vsak film političen, še najbolj pa tisti, ki se pretvarja, da ni.

Wenders še zdaleč ni edini – podobno »apolitično« držo je pred njim izrazila že Poljakinja Ewa Puszczynska, ironično producentka filma Interesno območje, zgodbe o družinski idili ob koncentracijskem taborišču Birkenau. Je torej (a)političnost selektivna, rezervirana samo za nekatere filmske zgodbe? Ali le za takrat, ko ni v nasprotju z našimi interesi in privilegiji?

Namesto njih so bili pogumni drugi – tisti, ki lahko največ izgubijo. Denimo v Nemčiji živeči palestinsko-sirski režiser Abdallah Al-Khatib, ki je bil nagrajen za prvenec Chronicles From the Siege, v zahvalnem govoru pa je obsodil nemško vlado in spregovoril o njeni sokrivdi pri izraelskem rušenju Gaze. Pa indijska avtorica Arundhati Roj, ki je iz ogorčenja in protesta odpovedala udeležbo na festivalu. Navsezadnje je približno 80 filmskih ustvarjalcev, med katerimi sta Tilda Swinton in Javier Bardem, na Berlinale poslalo odprto pismo, v katerem obsojajo molk festivala in cenzuro umetnikov, ki izrekajo podporo Gazi.

Naj ga prebere tudi Wim Wenders.