V središču / Zaprte v gradu
Kakšen je vsakdanjik v edinem ženskem zaporu pri nas in zakaj obsojenke vedno pogosteje zapirajo v »oblazinjeno sobo«?

Med pazniki v ženskem zaporu na Igu sta dve tretjini paznic in tretjina paznikov.
© Borut Krajnc
Preproga zvončkov je prekrivala celotno zahodno pobočje Pungarta, manjše vzpetine nad Igom, ko smo se vzpenjali k tamkajšnjemu gradu. Ta je bil v 500-letni zgodovini priča marsičemu, plemičem, kmečkim uporom, katoliški cerkvi, italijanski vojski in vaškim stražam, dokler ni po drugi svetovni vojni postal zapor, najprej za moške, zdaj pa že dolga desetletja za ženske. Tja smo se odpravili predvsem zato, ker se je v zadnjih letih v zaporu razširilo prej dolga leta skoraj nezaslišano ravnanje z obsojenkami – zapiranje v »oblazinjeno sobo«. Že prejšnji varuh človekovih pravic Peter Svetina je opozarjal, da se ta ukrep osamitve izvaja tako, da »obsojenkam povzroča nepotrebno dodatno stisko, ki ni neposredno povezana z namenom ukrepa«.