V središču / Zaprte v gradu

Preproga zvončkov je prekrivala celotno zahodno pobočje Pungarta, manjše vzpetine nad Igom, ko smo se vzpenjali k tamkajšnjemu gradu. Ta je bil v 500-letni zgodovini priča marsičemu, plemičem, kmečkim uporom, katoliški cerkvi, italijanski vojski in vaškim stražam, dokler ni po drugi svetovni vojni postal zapor, najprej za moške, zdaj pa že dolga desetletja za ženske. Tja smo se odpravili predvsem zato, ker se je v zadnjih letih v zaporu razširilo prej dolga leta skoraj nezaslišano ravnanje z obsojenkami – zapiranje v »oblazinjeno sobo«. Že prejšnji varuh človekovih pravic Peter Svetina je opozarjal, da se ta ukrep osamitve izvaja tako, da »obsojenkam povzroča nepotrebno dodatno stisko, ki ni neposredno povezana z namenom ukrepa«.

Najprej nekaj podatkov. Tako kot število zapornikov se tudi število zapornic – te v Sloveniji kazen prestajajo le v ižanskem gradu – od osamosvojitve vztrajno povečuje. V treh desetletjih se je več kot podvojilo. Najmanj žensk je bilo po osamosvojitvi zaprtih leta 1998, le 18. Prvih 15 let po osamosvojitvi jih je bilo v povprečju od 30 do 40. V zadnjih desetih letih pa jih je okoli 80, njihovo število se je večkrat približalo stotici, tudi predlani, ko je bilo na Igu zaprtih 94 žensk. V času našega obiska je bilo tam 72 zapornic. Po besedah direktorice zapora Tadeje Glavica je več kot polovica obsojenk za kazniva dejanja zoper premoženje, torej tatvine in rope. Druga največja skupina so obsojenke za tihotapljenje ljudi čez državno mejo in so skoraj brez izjeme tujke, sledijo kazniva dejanja zoper življenje in telo, predvsem umori in poskusi umorov.

Sklepati na bolj ali manj urejene oziroma bolj ali manj humane razmere v posameznem zaporu je nehvaležno opravilo. Zunanji opazovalci pri tem vedno ostanemo na površju. Zapori pač sodijo med najbolj zaprte institucije in zato največ informacij ostane za štirimi stenami. Še posebej, ker imajo tam eni (pazniki, vodstvo zapora in zaporska uprava) vso moč, drugi (zaprti) pa prav nobene.

Direktorica ženskega zapora Tadeja Glavica opozarja, da na prestajanje kazni dobivajo vedno več obsojenk, ki niso sposobne tovrstnega sobivanja in ne spadajo v zapor.

A kar se edinega zapora za ženske tiče, bi bilo vsaj iz redkih javnosti dostopnih informacij mogoče sklepati, da so tam razmere v zadnjem času nenavadne, drugačne kot prej, lahko bi rekli slabše. Povečuje se namreč uporaba prisilnih sredstev, torej strokovni prijemi, imobilizacija in vklepanje ter zapiranje v tako imenovani posebni prostor. Prostor za osamitev ali odstranitev je v zaporu na Igu majhen, slabih osem kvadratnih metrov velik, povsem prazen prostor, oblečen v vinilno oblogo olivno zelene barve. V to celico lahko pravosodni policisti in policistke obsojenko namestijo, če kaže, da bo storila kako kaznivo dejanje, namerava pobegniti, ogroža sebe ali druge, jih ovira pri aktivnostih ali počitku ali namerno uničuje zavodski inventar. Namestitev po zakonu lahko traja največ 12 ur, a se lahko potem še petkrat podaljša in obsojenec ali obsojenka lahko tam preživi skupaj največ 72 ur oziroma tri dni.

Posebni prostor

Ta prostor se v zaporu na Igu v preteklosti skoraj ni uporabljal. Leta 2019 je bila v vsem letu ena obsojenka nameščena v posebni prostor za 12 ur. Tisto leto je bila torej ta celica v uporabi 12 ur. V naslednjih treh letih ne dosti več, pri čemer nobena obsojenka ni bila v njej dalj kot 12 ur. V pokoronskem letu 2022 recimo te celice niso uporabili niti enkrat. Povsem drugače je bilo že naslednje leto, ko je bilo izdanih kar 22 odločb o namestitvi v posebni prostor – tri različne obsojenke so tam prebile skupaj 264 ur. Predlani je bilo teh namestitev nekoliko manj, 15, lani pa že kar 26, pri čemer so tri različne obsojenke tam preživele kar 312 ur. Razpolagamo z odločbami, ki kažejo, da je bila lani vsaj enkrat ena izmed obsojenk v posebni prostor zaprta vseh največ dovoljenih 72 ur oziroma cele tri dni.

»Posebni prostor« v ženskem zaporu se zdi nekako sprejemljiv, če ga razumemo kot sobo za umiritev, recimo za pol ure ali pa uro, dve ali tri. Nikakor pa ni primeren za daljše bivanje – če se ta čas raztegne na pol dneva, dan, dva ali tri. V celici namreč ni ničesar. Obsojenke tam sedijo in spijo na trdih tleh, malo in veliko potrebo pa opravljajo skozi majhno odtočno odprtino na sredi sobe, ki ni namenjena ne enemu in ne drugemu. Ko so nam odprli vrata te celice, je iz nje zavela mešanica močnih vonjev po čistilih, kemikalijah in fekalijah. Odtočna odprtina v tleh pravzaprav s svojimi malimi luknjicami bolj spominja na odtok kakšne kabine za prhanje, s tem pa se zdi opravljanje velike potrebe vanjo praktično nemogoče, ne da bi obsojenka nekaj časa v sobi bivala zraven lastnih iztrebkov. Na vprašanje o opravljanju velike potrebe smo dobili odgovor, da se to zgodi redko.

V uradu varuha človekovih pravic pojasnjujejo, da so predlani zaporu predlagali bolj humano ureditev sanitarij v tej celici, »saj obstoječa ureditev ne zagotavlja spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva«. Poleg tega so predlagali še, da se obsojenkam v osamitvi »zagotovijo ustreznejša oblačila. Trenutno imajo zagotovljeno le haljo, ki je na zadnji strani odprta in ne zagotavlja ustreznega varovanja zasebnosti in dostojanstva. V kratkem pa jim bomo priporočili tudi, da se prostor opremi vsaj s primerno pralno žimnico.« Navedene pomanjkljivosti v sobi za osamitev po njihovem mnenju »presegajo nujne omejitve, povezane z ukrepom izločitve, ter povzročajo nepotrebno dodatno stisko, ki ni neposredno povezana z namenom ukrepa«.

Direktorica Tadeja Glavica na to odgovarja, da bi predmeti v tej celici lahko pomenili nevarnost za zdravje in življenje vanjo nameščenih zapornic. A da hkrati »preučujemo predloge varuha človekovih pravic in imamo v načrtu tudi sanacijo posebnega prostora, predvsem kar se tiče ureditve sanitarij, v vsakem primeru pa bo to WC na počep«. Večina moških zaporov, seveda tudi najnovejši v ljubljanskih Dobrunjah, v celicah za osamitev že ima tako urejeno stranišče.

Zapornice, ki ne sodijo v zapor

»Sprejeti moramo vse obsojenke in pripornice, ki jih k nam pošlje sodišče,« pojasnjuje Tadeja Glavica in postavi povečano uporabo prisilnih sredstev zoper obsojenke in zapiranje teh v sobo za osamitev v kontekst: »V zadnjem obdobju se dogaja, da imamo zaprte tudi osebe, za katere menimo, da glede na svojskost, razne duševne težave, motnje ali bolezni ne sodijo v zapor. Ampak bi potrebovale kako drugo institucionalno varstvo ali kaj podobnega. Prej se to ni dogajalo in očitno take osebe niso bile obravnavane v kazenskih postopkih. Želim poudariti, da uporaba prisilnih sredstev in nameščanje v posebni prostor v našem zaporu naraščata izključno iz tega razloga. Na vse to pristojne institucije že kar nekaj časa dejavno opozarjamo.« Direktorica ženskega zapora dodaja, da imajo tudi sicer zaprtih veliko žensk, ki »ne zmorejo sobivanja z ostalimi, so moteče, nimajo razvitih socialnih veščin in najbolje funkcionirajo tako, da so nameščene v sobo same, da je čim manj napetosti, nesoglasij in konfliktov«.

Polovica obsojenk je v zaporu zaradi kraj in tatvin, sledijo tihotapke ljudi in morilke.

Dolgoletna direktorica torej opozarja, da so na prestajanje kazni začeli dobivati ženske, ki v zapor ne sodijo in jih (pravo)sodni sistem donedavnega tja tudi ni pošiljal. Da se je nekaj spremenilo pri presoji, kdo in koliko je kazensko odgovoren in kdo je sposoben prestajati kazen zapora, kdo pa ne, morda kažejo tudi podatki o namestitvah v tovrstno osamitev po moških zaporih. V dolga leta največjem moškem zaporu na Dobu pri Mirni je bilo dolgoletno povprečje teh namestitev okoli 35 na leto, potem jih je bilo predlani več kot dvakrat toliko (87), lani pa štirikrat več od povprečja, kar 143.

Zaporniška skupnost

So pa zato drugi prostori v gradu prijetnejši, če je kateri prostor v zaporu sploh lahko prijeten. Tipična zaporska celica v graščini je recimo videti kot kaka skupinska dekliška soba v starejšem vzgojnem zavodu, centru obšolskih dejavnosti ali počitniškem domu, s to razliko, da so uporabnice sobe odrasle. No, in seveda s to razliko, da gre za zapor in da ženske sob ne uporabljajo krajši čas, pač pa tam prestajajo večletno zaporno kazen. V eni od sob, ki smo jih obiskali, biva devet žensk, kar je že samo po sebi precej zgovoren podatek. Bržkone je to predvsem posledica prostorske stiske oziroma preprosto neprimernosti ali nefunkcionalnosti nekaterih prostorov v tako stari stavbi, zaradi česar je zasebnost v zavodu precejšnje razkošje. Kljub temu so v vsakem kotičku vidni drobni poskusi ustvarjanja lastnega mikrokozmosa domačnosti: kupčki knjig, fotografije bližnjih, posterji, lovilec sanj, obešen na pograd. Tudi o kakšni uniformiranosti tu ni sledu: posteljnina je različnih barv in vzorcev, obsojenke so oblečene v svoja oblačila.

»Tu sem že tretjič. Včasih sem manj, drugič bolj vzorna, tokrat sem zelo vzorna,« pojasnjuje ena izmed obsojenk. »Prihajam iz težkih razmer. Bila sem težka, dolgoletna odvisnica tako kot tudi moji starši. Zavod mi je šel kar nasproti in uredil sobo za gibalno ovirane, dokler sem to potrebovala.« Gre za eno izmed obsojenk, ki so vpisane v programe izobraževanja, v zaporu je tudi zaposlena – v knjižnici, že tretje leto pa za revijo Kralji ulice piše stalno rubriko Izza rešetk. Ena izmed njenih cimer je recimo vpisana na srednješolski program gastronomija in turizem, ki ga opravlja po izpitih. »Tri leta in pol sem že tu, dve pa sta mi še ostali. Zapor mi je pomagal, da sem se skulirala, se odvadila drog, da bolj trezno razmišljam,« pojasnjuje in dodaja, da je bila »na začetku malo bolj divja, a zdaj se je tudi to uredilo. Sobivamo, živimo, sčasoma se navadiš.«

Gotovo je za marsikatero zapornico prijeten prostor tudi telovadnica z napravami za fitnes in mizo za namizni tenis. Ali pa knjižnica, ki nosi ime Zlata kletka in se je iz male sobice z enim knjižnim regalom pred leti spremenila v izjemno dobro urejeno in založeno knjižnico. To se je sicer zgodilo pravzaprav enako kot v enem slavnejših zaporniških filmov, Kaznilnici odrešitve, kjer na pobudo Andyja Dufresna, ki ga igra Tim Robbins, zaporniki iz ropotarnice sami ustvarijo in založijo »najboljšo zaporniško knjižnico v Novi Angliji«. Tudi Zlata kletka je brez kančka ironije najboljša ženska zaporniška knjižnica v Sloveniji. Pa ne samo zato, ker je edina. Obsojenkam so na voljo tudi raznorazna izobraževanja, denimo plesni tečaji ali tečaji učenja angleškega jezika, ki jim zaporniško rutino zapolnijo z občutkom smisla in učenjem novih veščin. Seveda je pri tem veliko odvisno od posamezničinega osebnega angažmaja in želje. Da je likovno ustvarjanje lahko dobra terapija (oziroma da je kar nekaj obsojenk umetniško nadarjenih, pa morda nikoli poprej niso dobile priložnosti, da bi to svojo nadarjenost razvijale), priča kopica poslikav v številnih prostorih in hodniki, polepljeni z risbami in slikami.

Med bolj zaželene »prostore« verjetno sodi grajsko dvorišče. Čeprav zapor stoji na idilični lokaciji tik ob gozdu, velika večina zapornic, ki nimajo posebnih privilegijev, to idilo lahko opazuje le skozi okno. Zakonsko določenih nekaj ur gibanja na svežem zraku namreč lahko preživljajo le na grajskem dvorišču, od koder se vidi samo modro nebo.

Po videnem se zdi, da se zaposleni po svojih močeh trudijo zapolniti dneve zapornic in razmere narediti vsaj nekoliko bolj znosne – z veliko improvizacije v stavbi, ki za takšno rabo nikoli ni bila namenjena. A hkrati je precej očitno, da ima tak pristop, brez novih prostorov in obnove sedanjih, svoje meje. Prav tako bo čim prej na ravni pristojnih organov treba postaviti vprašanje, zakaj v zavod za prestajanje zaporne kazni prihajajo obsojenke, za katere tudi vodstvo zapora pravi, da tja pravzaprav ne sodijo. Zapor očitno vse pogosteje prevzema vlogo, za katero ni kadrovsko, prostorsko niti strokovno opremljen. Posledice pa trpijo vsi: ženske, ki bi potrebovale drugačno obliko pomoči ali varstva, druge zapornice, ki z njimi sobivajo, in seveda tudi zaporsko osebje.