V središču / Popolna manipulacija

Popolnoma jasno je, od kod se napajajo vse te laži, ki jih že tri leta in pol nenehno poslušamo o ministrici Asti Vrečko. Očitki, ki jih je še vsakokrat zavrnila kot neresnične, a se kljub temu vedno znova ponavljajo. In ko so se v zadnjih tednih, sredi predvolilne kampanje, spet začeli zgrinjati nad njo, ji je dokončno prekipelo: vložila je odškodninsko tožbo zoper revijo Demokracija, propagandno glasilo iz kroga stranke SDS, ki je prejšnji teden na svoji naslovnici z uporabo umetne inteligence upodobilo njo, sokoordinatorja Levice Luko Mesca in k radiatorju priklenjeno mlado žensko, ki ni budna. Namen je bil jasen: oba najvišja predstavnika Levice za vsako ceno povezati z Dušanom Smodejem, obtoženim spolnega nasilja in drugih kaznivih dejanj. Zraven je bil pripis: Slovenska afera Epstein.

Asta Vrečko in Luka Mesec seveda nimata nobene zveze z zlorabami, ki jih tožilstvo očita Dušanu Smodeju. Zakaj se te laži torej nenehno ponavljajo? Od kod sploh izvirajo?

Njihov izvor moramo iskati v 15-minutnem videointervjuju, za katerega je Asto Vrečko, ko je ta šele začela ministrski mandat, zaprosil Nejc Krevs. Gre za novinarja TV Slovenija, a za intervju je zaprosil kot sodelavec portala Kulturnik.si, nacionalnega spletnega portala v lasti ministrstva, ki ga danes upravlja Ljudmila, takrat pa ga je že kako leto, torej še iz časov prejšnjega ministra Vaska Simonitija, upravljala založba Beletrina. Ministrica je privolila, uslužbenka ministrstva se je dogovorila za intervju. Nejc Krevs pa 21. julija 2022 v avlo ministrstva ni prišel sam. Nenapovedano se mu je pridružil Dušan Smodej, organizator kulturnih prireditev v zasebnem zavodu Fotopub, ki je bil hkrati tudi urednik portala Kulturnik.si. S tem je bil Krevsov nadrejeni, zato ga kljub nenapovedanemu prihodu niso odslovili. Prisedel je. Posneli so intervju in odšli vsak svojo pot.

Intervju je bil objavljen šele nekaj tednov kasneje, 11. avgusta 2022. V tem času so se začela na družbenih omrežjih vrstiti anonimna pričevanja, da naj bi bil Dušan Smodej mlade ženske sam ali skupaj z drugimi ob več priložnostih brez njihovega soglasja domnevno omamljal z drogo GHB in se nad njimi spolno in fizično izživljal. Očitki so bili grozljivi in skrajno resni. Začela jih je preiskovati policija. Dvajsetega avgusta 2022 si je umetnik Roman Uranjek, na katerega so prav tako leteli očitki, vzel življenje, primer Smodej pa se je prebil v vse največje medije. Nekateri med njimi so v svoje poročanje vključili tudi informacijo, da je Smodej nedavno intervjuval ministrico za kulturo. Fotografija, na kateri se ministrica pogovarja z obema izpraševalcema, in še bolj podoba ministrice, za katero stoji Smodej, sta se nenadoma znašli v središču pozornosti. Predvsem slednja, splet naključij, je postala viralna, domnevni simbol njune povezanosti.

Propagandni stroj stranke SDS Mitji Čandru in Beletrini ni nikoli očital povezav z Dušanom Smodejem, čeprav sta z njim sodelovala. Asti Vrečko, ki je s Smodejem govorila enkrat, pa povezave očitajo nenehno.

Asta Vrečko je še isti dan pojasnila, da je bil intervju posnet prej, da je Smodej nanj prišel nenapovedano, da sta takrat prvič govorila, da se prej osebno nista poznala. Dodala je, da v času priprave intervjuja ni poznala obtožb, ki so se pozneje pojavile na družbenih omrežjih. Če bi jih, bi pogovor nemudoma zavrnila. Obenem je, takrat in pozneje še mnogokrat, ostro obsodila vsako spolno nasilje. A vemo, kaj je sledilo.

Založbi Beletrina, ki je sodelovanje s Smodejem prekinila 24. avgusta 2022, propagandni stroj SDS tega sodelovanja ni nikoli očital.

Tudi novinarju Nejcu Krevsu sodelovanja s Smodejem ni nikoli nihče očital; nekaj tednov pozneje je v RTV-hiši, ki so jo tedaj še vodili nameščenci stranke SDS, napredoval, postal je voditelj Dnevnika, osrednje informativne oddaje TV Slovenija.

Asto Vrečko pa skušajo spletni anonimneži in propagandna mreža, spletena okoli stranke SDS, že vse od takrat za vsako ceno povezati s Smodejem in z zlorabami mladih žensk. O teh povezavah, ki jih v resnici ni bilo, govorijo nenehno, vsakodnevno, sistematično, že ves mandat. Tako so prav ti očitki postali eno najpomembnejših orodij za diskreditiranje ministrice. A ne le nje – vedno znova so njihova tarča tudi stranka Levica, minister za delo Luka Mesec, kandidatka Levice na volitvah v evropski parlament Zdenka Badovinac, nekoč dolgoletna direktorica Moderne galerije, danes predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada, ob tem pa še celotno področje kulture, zlasti umetniki, ki jih je stranka SDS že prej z največjim veseljem blatila in zanje uporabljala izraz izprijenci in celo nacistični izraz izrojenci.

Še danes ne mine dan – celo ura –, da anonimni troli v službi SDS vseh naštetih ne bi pošiljali »nazaj v klet Fotopuba« (kjer naj bi se bile med drugim dogajale zlorabe) ali ne bi po njih mlatili s »Prikleni se na radiator!« (očitek izvira iz pričevanja ene od žrtev, ki naj bi jo bil Dušan Smodej priklenil k radiatorju). Kako se počutijo žrtve spolnega nasilja ob tem, ko jih z vsako novo objavo še dodatno razčlovečijo, jih očitno ne zanima. Ali sploh kdaj vsaj malo pomislijo nanje?

Teh objav je zdaj že na stotine, tisoče, najbolj pa jih podžiga to, da primer Smodej vse do danes, kot je pri spolnem nasilju v Sloveniji tudi sicer, žal, pogosto, še vedno ni dobil epiloga. Žrtve spolnih zlorab o teh že tako le stežka spregovorijo, tu pa je šlo še za podtikanje droge, ki povzroči izgubo zavesti in spomina. Policija je tako lahko zgolj popraskala po površju. A tisto, kar je lahko, je preiskala precej hitro in ovadbe vložila že oktobra 2022. Sledila je sodna preiskava. Ta je bila zelo dolgotrajna. Končala se je šele spomladi 2025. Takoj zatem je tožilstvo zoper Dušana Smodeja vložilo obtožnico zaradi suma kaznivih dejanj spolnega nasilja, omogočanja uživanja prepovedanih drog in lahke telesne poškodbe. A od tega je že skoraj leto dni, sojenje pa se še vedno ni začelo. Razlog: sodišču vse do danes sploh še ni uspelo vročiti obtožnice Dušanu Smodeju. Več kot očitno je, da se ta vročitvi pošte izmika, pri čemer seveda ni ne prvi ne zadnji, ki se je odločil za to, tudi denimo z vročanjem sodne pošte predsedniku SDS Janezu Janši so bile izjemno velike težave. A tako kot Janša tudi Smodej ob tem ni popolnoma izginil. Na družbenih omrežjih od časa do časa objavi nasmejane fotografije, ki so videti, kot bi nastale v raznih tujih državah, celo na drugih celinah. S tem se posmehuje sodišču, javnosti, domnevnim žrtvam, ki so zbrale pogum in spregovorile. S tem ustvarja vtis, da je nedotakljiv.

Povsem upravičeno je vprašanje, ali je sodišče, ki je pri svojem delu sicer neodvisno, res storilo dovolj, da bi mu obtožnico vročilo in da bi se sojenje lahko začelo. Na vprašanje, kolikokrat so mu jo doslej že poskušali vročiti in ali so mu jo poskušali vročiti tudi v tujini, nam na okrožnem sodišču v Ljubljani niso mogli odgovoriti, ker postopek še traja.

Ker traja, pa se odpira neskončno velik prostor za najrazličnejše teorije zarote, na katerih jadra zlasti skrajna desnica, ki neukrepanje v tem primeru ponuja kot dokaz o izprijenosti političnih nasprotnikov, umetnikov, pravosodja ... A to, da se primer ne premakne z mrtve točke, v resnici najbolj koristi prav skrajni desnici.

Na tej točki se moramo vrniti na začetek. K trenutku, ko je Smodej nenapovedano prišel na intervju z ministrico Asto Vrečko. Ta je bila v nedavnem intervjuju za Odmeve neposredna, kot javno ni bila še nikoli prej. Prepričana je, da se je Smodej na intervjuju z njo znašel zato, ker ga je tja poslal njegov nadrejeni, Mitja Čander, solastnik in dolgoletni direktor (konec lanskega leta ga je nasledila Alma Čaušević Klemenčič) Beletrine, ene naših največjih založb, ki je takrat upravljala tudi portal Kulturnik.si.

Zakaj je ministrica pomislila na to? Čander je ena najvplivnejših osebnosti v slovenski kulturi, marsikdo ga je nekaj časa imel za dejanskega kulturnega ministra. Ministrom je ne glede na njihovo politično prepričanje namreč vedno znal svetovati ali jim pomagati na položaje namestiti prave ljudi. To je najbolj do izraza prišlo v času ministrov Zorana Pozniča (SD) in Vaska Simonitija (SDS), ki pa pri imenovanju novih direktorjev in direktoric nacionalnih kulturnih ustanov nista dajala prednosti kandidatom in kandidatkam z najboljšimi kompetencami, temveč tistim, ki so po imenovanju drug za drugim začeli redno sodelovati s Kreativno bazo, drugim podjetjem Mitje Čandra, ki sta ga z ženo Majo ustanovila za komunikacijske posle, kot so odnosi z javnostmi. Čeprav so imele kulturne ustanove večinoma zaposlenega za to področje (nekatere celo po dva), so te storitve plačevale tudi Kreativni bazi, dobrih tisoč evrov na mesec, a tudi več, med dva in tri tisoč evrov. Tehniški muzej Slovenije je Kreativni bazi, kot je razvidno iz aplikacije Erar, v petih letih, ko ga je vodila Barbara Juršič, denimo namenil skoraj 94 tisoč evrov, Narodna in univerzitetna knjižnica pod vodstvom Viljema Lebna 116.400 evrov, SNG Opera in balet Ljubljana pod vodstvom Staša Ravterja 152.500 evrov ...

V zadnjih dveh ustanovah je računsko sodišče lani opravilo revizijo in ugotovilo, da je bila poraba proračunskih sredstev pri sodelovanju s Kreativno bazo sporna. Trditve SNG Opera in balet Ljubljana, da so pomoč tega podjetja nujno potrebovali, računskega sodišča niso prepričale, saj ministrstva za kulturo niso zaprosili za dodatno zaposlitev. Namesto tega so vsako leto najeli zunanjo pomoč, pri tem pa cen storitev niti niso poskusili znižati, čeprav bi lahko pridobili konkurenčne ponudbe. Ker je šlo za dogovorjene posle?

Asta Vrečko jim je naredila konec. V skladu s svojo napovedjo, da bo na rep stopila nekaterim omrežjem, ki so v senci imela izjemen vpliv na vse kulturne ministre v desetletju pred njenim mandatom in so izčrpavala kulturne institucije zlasti v Ljubljani, nobenemu od direktorjev, ki so redno sodelovali s Kreativno bazo, ni podaljšala mandata. Posli so se tako končali. Pod Asto Vrečko so prekinili tudi sodelovanje z Beletrino pri sistemu izposoje e-knjig Biblos, za katerega je država proti koncu plačevala že po 250 tisoč evrov na leto, čeprav je bil daleč od optimalnega. Namesto tega so uvedli Izumov javni sistem. Med drugim se je izteklo tudi Beletrinino upravljanje portala Kulturnik.si.

Založba Beletrina se je v zadnjem času, verjetno tudi zaradi vsega tega – ali zato, ker se platforma Beletrina Digital, ki so jo po prekinitvi pogodbe z Biblosom zagnali kot njegovega boljšega, sodobnejšega in predvsem veliko širšega naslednika, ni razmahnila toliko, kot so načrtovali –, znašla v precejšnjih finančnih težavah. Avtorji, ki sodelujejo z njo ali so z njo sodelovali v preteklosti, pravijo, da že prej ni bila reden plačnik, v zadnjem letu pa naj bi se bile razmere še bistveno poslabšale. Dušan Merc, prejšnji predsednik Društva pisateljev Slovenije, ki je pri Beletrini izdal sedem knjig, je ravno te dni v javnem pismu državo pozval, naj jo reši, saj bi bilo škoda, da bi tako velika, ugledna in kakovostna založba zaradi kakšne slabe poteze njenih odločevalcev propadla.

Mitja Čander se je 31. maja 2023 udeležil uvodnega srečanja Platforme sodelovanja, projekta poslanca Anžeta Logarja, s katerim naj bi se ta distanciral od stranke SDS, v kateri je deloval vso svojo politično kariero, in se odpravil na samostojno pot. Kasneje, ob ustanovitvi stranke Demokrati Anžeta Logarja, je Čander ostal v ozadju, je pa za prvo ime strankinega področja kulture obveljal Aleš Novak, umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje, ki ga povezujejo z njegovim krogom. Če bi Demokrati v naslednji vladi prevzeli kulturni resor, bi za ministra najverjetneje predlagali Novaka. SDS medtem računa na Vaska Simonitija, ki je bil minister že dvakrat, morda tudi na nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za kulturo Ignacijo Fridl Jarc ali Jožeta Dežmana, ki je bil pod vladami SDS dvakrat direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Z vsemi bi Čandrovo omrežje najverjetneje lahko tvorno poslovno sodelovalo. No, z nekaterimi je že. Z Asto Vrečko, če bi dobila drugi mandat, bi veliko težje, bržkone nemogoče.

Mitja Čander je premisleke v to smer za Mladino že pred časom označil kot zlonamerna podtikanja: »Beletrina je v samem evropskem vrhu po številu in obsegu projektov, ki jih vodi v okviru programa Ustvarjalna Evropa, in na srečo ni usodno odvisna od proračunskih sredstev. Res pa je tudi, da je, zanimivo, v nasprotju z evropskimi razpisi zadnji dve leti veliko manj uspešna na razpisih domačega ministrstva za kulturo, kar gotovo sproža pri zaposlenih v Beletrini in tudi v širši javnosti upravičene dvome. Kot kaže, skušajo avtorji tovrstnih podtikanj upravičiti svoja dejanja, ki žal močno spominjajo na totalitarne čase, ko vladajoči aparat nekoga, ki mu ne ustreza, neupravičeno in brez ustreznih argumentov diskreditira in onemogoča.«

Morda je torej le naključje, da je propagandni stroj stranke SDS Mitji Čandru in Beletrini nikoli ni očital povezav z Dušanom Smodejem, čeprav sta z njim vsaj kako leto poslovno sodelovala. Asti Vrečko, ki je s Smodejem govorila enkrat, pri čemer je bil pogovor formalen in posnet, pa povezave očitajo nenehno. A ta diskrepanca je vseeno več kot zanimiva in pomenljiva. Vulgarna brozga, ki se zliva po ministrici, je načrtna in povezana z različnimi interesi, ne nujno samo političnimi.

Mnogi so ob odločitvi Aste Vrečko, da zoper tednik Demokracija vloži tožbo – odškodnino bi, kot pravi, namenila nevladnim organizacijam, ki delajo z žrtvami spolnih zlorab – vzkliknili: končno. Sovražni govor in laži ne bi smeli ostati brez odziva ali celo nekaznovani.

Pri tedniku Demokracija pa so tožbo označili za napad na svobodo govora. A napad na svobodo govora je v tem konkretnem primeru prej gigantski propagandni imperij, ki si ga je zgradila SDS in katerega del je tudi Demokracija. Gre za imperij, ki ne glede na vse, tudi z očitnimi lažmi, napada vsakega, ki ni enakega prepričanja kot člani te politične stranke, pa naj gre za njene politične nasprotnike ali prave medije, zavezane poklicnim standardom, ki preiskujejo njeno nepojasnjeno nenehno finančno napajanje, za nevladne organizacije, ki si drznejo biti družbeno kritične, ali predstavnike katere od številnih manjšin, zoper katere SDS razpihuje sovraštvo. A takšne imperije imajo vendarle tudi drugi politiki, ki s tvojim delovanjem teptajo drugače misleče in spodkopavajo temelje demokracije – Orbán, Vučić, Putin, Trump ...