V središču / Stroški JEK 2 že 22 milijard evrov?

V Dvorani Lili Novy v ljubljanskem Cankarjevem domu so prejšnji četrtek sedeli skoraj vsi, ki so pomembno povezani s projektom drugega bloka jedrske elektrarne JEK 2. Marjan Divjak s finančnega ministrstva je razgrnil nove izračune: že mesece je znano, da bi postavitev JEK 2 brez stroškov financiranja stala od 9,6 do 15,4 milijarde evrov, zdaj pa so izračunali, da bo celoten strošek skupaj s stroški državnega financiranja od 15 do kar 22 milijard evrov. To je ogromno. Za primerjavo: vrednost vseh kapitalskih naložb države, ki jih upravlja SDH, je 13 milijard evrov, 22 milijard evrov je skoraj polovica zdajšnjega državnega dolga (46,4 milijarde evrov) in skoraj tretjina celotnega BDP Slovenije (70,2 milijarde evrov).

Kakšna je pri teh razmerjih verjetnost, da JEK 2 kot »največji infrastrukturni in medgeneracijski projekt v zgodovini Slovenije« ne postane največji javnofinančni polom in večgeneracijsko breme? In kakšno tveganje ob tem pomeni bianko podpora projektu v političnih strankah vseh barv – razen v Levici? Že v četrtek sta recimo za isto mizo sedela Nada Drobne Popović, ki od decembra v imenu sedanje koalicije vodi Gen energijo, in Marjan Divjak, v preteklosti eden najtesnejših kabinetnih sodelavcev in poročna priča Janeza Janše.

Tveganja so velika, izhaja iz ugotovitev večmesečne raziskave, ki jih je v četrtek predstavil Divjak. Njegova skupina je primerjala različne modele financiranja JEK 2 in ugotovila, da se mora zanj – da bo lahko ponujal elektriko po vzdržnih in ne ekscesno visokih cenah – zadolžiti državna zakladnica. »Pravzaprav edina možnost financiranja takega projekta je popolna državna podpora, /…/ ob dejstvu, da bo vsa tveganja za izvedbo prevzela država.« Zakladnica bi na trgih sposojene milijarde pod enakimi pogoji posodila projektnemu podjetju, ki bo ustanovljeno za gradnjo JEK 2. To bi se z državnimi jamstvi lahko v manjšem obsegu zadolževalo tudi samo. Ker bo šlo za državno pomoč, bo morala prikimati EU.

Da tak scenarij prinaša izredno visoka tveganja za javne finance, je Divjak poudaril večkrat. »Kot vidite, je to v kontekstu celotnega državnega dolga in pa BDP Slovenije zelo visoka investicija, pogoj za tako financiranje je makroekonomska in fiskalna stabilnost, ki mora trajati ne samo v času priprave in gradnje JEK 2, ampak tudi v času obratovanja.« Kaj se bo zgodilo, če bi znova izbruhnila finančna kriza? Kaj bo milijardno breme JEK 2 pomenilo za financiranje drugih javnih sistemov, zlasti zdravstva, pokojnin, šolstva? Tega ni razložil. Je pa na prosojnici poudaril: »Mogoč je negativen vpliv na financiranje drugih proračunskih potreb.«

Kakšno tveganje za prebivalce pomeni bianko podpora, ki jo ima projekt v političnih strankah vseh barv – razen v Levici?

Strahovi, da JEK 2 vodi v javnofinančni polom, so utemeljeni.

Prvič zato, ker napovedani stroški tovrstnih projektov do dokončanja praviloma zrastejo, podaljša se tudi čas gradnje. Omenimo le dva zadnja primera jedrskih elektrarn z reaktorjema francoskega EDF in ameriškega Westinghousa, ki tekmujeta za posel v JEK 2. Francoska jedrska elektrarna Flamanville 3, ki ima reaktor EDF, je po podatkih Svetovnega jedrskega združenja zadnja jedrska elektrarna v EU, vključena v omrežje (vključena je bila 21. decembra 2024). Gradnja jedrske elektrarne Flamanville 3 se je začela konec leta 2007, namesto leta 2012 je bila končana leta 2024, strošek gradnje brez stroškov financiranja pa je z napovedanih 3,3 milijarde evrov zrasel na 12,7 milijarde evrov, končni strošek s financiranjem je po navedbah zadnjega poročila World Nuclear Industry Status Report 2025 dosegel 19,1 milijarde evrov. V ZDA je bila zadnja zagnana jedrska elektrarna Vogtle 4, ki je bila v omrežje vključena marca 2024, to je slabo leto po Vogtle 3. Gradnja obeh je potekala od leta 2009, delovati bi morali že od leta 2016 (Vogtle 3) oziroma 2017 (Vogtle 4), namesto ocenjenih 14 milijard dolarjev pa sta na koncu stali več kot 30 milijard.

Drugi razlog za skrb, da bodo stroški JEK 2 narasli, je povezan z uveljavljenim ravnanjem pri javnih projektih pri nas. Pri 22 milijard evrov vrednem projektu JEK 2 bi že samo enoodstotna podražitev pomenila dodatnih 220 milijonov evrov.

Gradnja v Krškem je že v izhodišču draga zaradi številnih posebnosti. To, da gre za potresno bolj ogroženo območje, zaradi česar so potrebne dodatne raziskave in prilagoditve opreme, bo po ocenah Gen energije projekt podražilo za 496 do kar 818 milijonov evrov. Že pred gradnjo JEK 2 bo eden večjih stroškov prestavitev stikališča, saj je gradnja predvidena na območju sedanjega stikališča, kjer se jedrska elektrarna vključuje v omrežje. Strošek novega stikališča v Gen energiji ocenjujejo na 250 milijonov evrov.

Podražitev 22 milijard evrov vrednega projekta za zgolj odstotek pomeni dodatnih 220 milijonov evrov. Pri nas pa se javni projekti dražijo tudi za 20 in več odstotkov.

Vse očitnejši so tudi finančni apetiti. Občina Krško je na predlog državnega prostorskega načrta, ki je bil razgrnjen v drugi polovici lanskega leta, poslala več zahtev – tudi takih, ki nimajo zveze z umeščanjem JEK 2 v prostor. Ena od njih je, da je treba vzpostaviti »kongresni center in nastanitvene kapacitete v gradu Šrajbarski turn, tudi za potrebe jedrskih strokovnjakov«. Občina bo sicer z JEK 2 trajno izgubila 63 hektarjev kmetijskih zemljišč, začasno, za desetletje med gradnjo, pa dvakrat toliko, 125 hektarjev, kar je skoraj površina Blejskega jezera (145 hektarjev). Začasno bo na kmetijskih zemljiščih stala infrastruktura za delavce, ki bodo gradili JEK 2, že eno od parkirišč umešča do 4700 parkirnih mest na najboljša kmetijska zemljišča. A občina je zaradi vizualnih razlogov nezadovoljna s 190-metrskim hladilnim stolpom, ki je predviden za hlajenje JEK 2, saj Sava ne more pretočno hladiti še ene jedrske elektrarne. Stolp, ki bo vsako uro uparil za dva olimpijska bazena vode, naj bi povzročal tudi megle in sence ob sproščanju vlage. V Gen energiji trdijo, da bo paro izpuščal v visoke zračne plasti in da se zaradi tega mikroklima ne bo spremenila, so pa kljub temu že naročili novo študijo štirih mogočih hladilnih sistemov.

Gen energija namreč ima denar za študije in analize, ki trasirajo JEK 2. Samo letos bo podjetje zanje namenilo 29 milijonov evrov, do konca lanskega leta pa je v te namene že porabilo 34,5 milijona evrov, kot je potrdila Tanja Jarkovič iz Gen energije. Energetika je pač bogata panoga, v kateri so med drugim tudi daleč najvišje plače v državi, lani recimo je bila povprečna bruto plača v oskrbi z električno energijo 3598 evrov, državno povprečje pa je bilo 2536 evrov. Tudi bruto plača Nade Drobne Popović je 15.459,98 evra, premiera Roberta Goloba pa po zadnjih podatkih portala javnih plač 6795 evrov.

Kaj pa referendum o JEK 2, ki so ga imeli politiki še pred leti polna usta? Bomo volivci sploh odločali o milijardnem projektu, če ima tako široko politično podporo?

Kako brezpogojna je ta, se je pokazalo že leta 2024. Oktobra 2024 je bil dan pred začetkom kampanje preklican že sklicani referendum, vzrok za to ni bilo samo zavajajoče referendumsko vprašanje, ampak so v javnost prišli posnetki dogovarjanja politikov iz različnih strank, kako skupaj izigrati referendumsko odločitev. Še preden je bilo mogoče na referendumu preveriti voljo ljudi, so namreč poslanci Svobode, SD, SDS in NSi sprejeli resolucijo in v njej JEK 2 zacementirali kot objekt »strateškega pomena« za »dolgoročno in zanesljivo« oskrbo Slovenije z elektriko. Nevladne organizacije so ob razkritju zahtevale odstop ključnih ljudi, povezanih s projektom JEK 2, zlasti Danijela Levičarja iz kabineta predsednika vlade in poslanke Svobode Nataše Avšič Bogovič, ki sta oba v politiko prišla iz krške državne energetike. A odstopil ni nihče, tudi sporna resolucija ni preklicana.

Edina posledica je bila, da so začasno ustavili pripravo zakona o JEK 2, ki je nujen za ustanovitev posebne projektne družbe in sprožitev obsežnega državnega zadolževanja za JEK 2 z letom 2028. Da zakon mora biti sprejet, je v četrtek potrdila Nada Drobne Popović in dodala, da se pričakuje referendum o njem. Kot je razumeti, ni nobenih zavez politike, da bo preverila voljo ljudi, referendum bodo morali zahtevati volivci. Sreča bo torej že, če politika v prihodnjih letih ne bo skušala referenduma – ponovno – zminirati.