V središču / Fronta proti skrajni desnici

Tuji aktivisti se ob prihodu v Slovenijo zmeraj čudijo, kako močna je tukaj progresivna civilna družba. O njeni moči tudi v širšem merilu navsezadnje pričajo uspehi Inštituta 8. marec, ki mu je v zadnjih treh letih uspelo s pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja odločitev) zagnati vseevropsko gibanje. Med tretjo vlado Janeza Janše se je inštitutu uspelo izkazati kot eno najpomembnejših gonil civilnodružbenega delovanja v državi, poleg Glasu ljudstva in Pravne mreže za varstvo demokracije. Po volitvah leta 2022 je bila slovenska civilna družba tako močna, da bi jo lahko primerjali s tisto v osemdesetih letih. Dejansko ji je uspelo zrušiti Janševo vlado. To velja poudariti: tretje Janševe vlade ni uspelo zrušiti ne takratni opoziciji niti ni tega storila Svoboda z Robertom Golobom na čelu – to je storila civilna družba.

In letos? Skrajna desnica ima v Sloveniji spet možnost, da prevzame oblast. Morda zveni krivično, da se vsakič znova takšno odgovornost nalaga civilni družbi. A ta je dejansko edino upanje, ki lahko pred marčnimi volitvami zagotovi potrebno mobilizacijo volivcev. In prepreči, da bi Slovenija sledila že prenekaterim evropskim državam, ki se jim je zgodil demokratični zdrs po trumpističnih merilih. Kot je to storila ob zadnjih volitvah in s tem končala avtokratski režim tretje Janševe vlade. Ali pa ob predčasnih volitvah leta 2018, ko je organizirala shode in pozvala volivce, naj se udeležijo volitev. Leta 2018? Da, maja 2018 je civilna družba na Trgu republike v Ljubljani organizirala shod proti politiki sovraštva in s pritiskom večino političnih strank pripravila do tega, da so zavzele jasnejšo pozicijo do rušilnih politik SDS. Zaradi oblikovanja požarnega zidu, torej dane zaveze, da s takšnimi politikami stranke ne bodo sodelovale, Janševa SDS kot relativna zmagovalka takratnih volitev ni zmogla sestaviti vladne koalicije. In ne nazadnje: prav civilna družba je bila tista, ki je leta 2013 s protesti odnesla drugo Janševo vlado.

Danes, upoštevajoč razmere v svetu, na nitki visi še dosti več. Evropske skrajno desne stranke (med katere brez dvoma spada tudi slovenska SDS) in njihove politike že dolgo niso imele takšne moči. Fašizem v Evropi vse od najbolj mračnih časov prejšnjega stoletja ni bil tako zlahka otipljiv. Največjim političnim silakom pa je z nastopom drugega mandata ameriškega predsednika Donalda Trumpa še dokončno odklenkalo. Dobili so skorajda bianco menico, da počnejo, kar se jim zahoče. Meje, ki so jih nekoč določali pravni red, ločitev oblasti in siceršnji moralni imperativ, danes določa, kot bi rekel Trump, njihova lastna morala.

Tirani potrebujejo volivce, ki se bodo udobno zabubili v fotelj. Demokracija redko umira ob velikih dogodkih – umira takrat, kadar se ljudje prepustijo pretiranemu malodušju.

Premik lahko spremljamo tako rekoč po vsej Evropi. Pred štirimi leti je v Italiji oblast prvič po drugi svetovni vojni prevzela skrajno desna vlada z Giorgio Meloni na čelu. V Nemčiji je pred dvema letoma, prav tako prvič po vojni, na deželnih volitvah v Turingiji slavila skrajno desna Alternativa za Nemčijo, nato pa bila na lanskih volitvah v bundestag z nekaj več kot 20 odstotki drugouvrščena. Danes bi, tako javnomnenjske ankete, lahko prepričala kar četrtino volivcev in tako praktično izenačila rezultat z vladajočo konservativno unijo CDU/CSU. Ankete pa ji trenutno nakazujejo zmago s precejšnjim naskokom na septembrskih volitvah v deželah Mecklenburg - Predpomorjansko in Saška - Anhalt.

Razmere so podobno negotove drugod. Na Portugalskem se 50 let po nageljnovi revoluciji, ki je odpravila več kot štiri desetletja dolg diktatorski režim, sprašujejo, kako je mogoče, da je druga najbolj priljubljena stranka v državi postala skrajno desna Chega. Podpora spet raste tudi skrajno desnemu španskemu Voxu, ki se rad naslanja na frankistično dediščino in bi lahko omogočil naslednjo morebitno vlado konservativne Ljudske stranke. Španci se bodo na parlamentarne volitve, če bodo te redne, odpravili prihodnje leto. Pomembne volitve se v letu 2027 obetajo še v Franciji, in sicer predsedniške, na katerih bi glede na trenutne meritve javnega mnenja najverjetneje slavil Jordan Bardella, prvak skrajno desnega Nacionalnega zbora in mentoriranec Marine Le Pen. Največjo javno podporo v Združenem kraljestvu pa trenutno uživata stranka Reform in njen vodja Nigel Farage, znan tudi kot eden glavnih pobudnikov izstopa Združenega kraljestva iz EU.

V takšnih razmerah postaja ohranjanje požarnih zidov zoper skrajno desnico vse večji izziv. A zidovi tam, kjer imajo najdaljšo tradicijo, še zmeraj držijo, četudi so načeti. In to predvsem po zaslugi aktivne civilne družbe. Pred lanskimi volitvami v bundestag, ki so bile februarja, so protesti proti skrajni desnici potekali več dni po praktično vsej Nemčiji. Po nekaterih ocenah naj bi se jih udeležilo okoli 1,7 milijona protestnikov. Podobno je bilo v Franciji pred parlamentarnimi volitvami poleti 2024. Samo 15. junija, dva tedna pred prvim krogom volitev, je bilo po državi organiziranih približno 150 shodov, ki se jih je udeležilo na stotisoče protestnikov. Protesti proti ekstremizmu so v tem času potekali tudi drugod, na primer v Avstriji, Belgiji in na Nizozemskem. V Združenem kraljestvu protestniki napovedujejo veliki shod zoper skrajno desnico 28. marca v Londonu.

In Slovenija? Civilni družbi je že ničkolikokrat uspelo preprečiti pohod skrajne desnice na oblast. Pred tokratnimi volitvami se zdi, kot da potrebne energije ni. To je po svoje seveda razumljivo. Civilna družba, ki je v resnici pomagala priti Golobu in njegovi Svobodi na oblast, je lahko upravičeno razočarana nad nekaterimi potezami te vlade. Povsem upravičeno ji lahko tudi očita, da je s takšno večino v državnem zboru v mandatu postorila veliko premalo. Po drugi strani je prav tako razumljivo, da se predvsem tistim, ki že 30 let hodijo na volitve, da bi preprečili zmago Janezu Janši, vse skupaj že zdi malce zaman. Da so preprosto utrujeni in da se jim stanje zdi brezizhodno. A ravno to je razpoloženje, na katero stavijo Janša in njemu podobni tirani. Samo tako lahko zavladajo in ohranjajo moč. Kot je v knjigi O tiraniji (2017) med drugim zapisal ameriški zgodovinar dr. Timothy Snyder, sicer specialist za razvoj totalitarizmov, tirani potrebujejo volivce, ki se bodo udobno zabubili v fotelj in čustva razblinjali v zaslonu. Demokracija redko umira ob velikih dogodkih – umira takrat, kadar se ljudje prepustijo pretiranemu malodušju. Bo slovenska civilna družba res dopustila, da zdrsnemo v avtoritarizem brez pravega boja, brez enega samega resnega shoda, ki bi opozoril na nevarnost, ki grozi Sloveniji na volitvah?

Snyder pravi, da se zgodovina v resnici ne ponavlja. Čeprav se zdi, da je fašizem pred vrati, ni nujno, da bo tudi prestopil prag. Namesto tega je zgodovina lahko predvsem dobra učiteljica. »Nič pametnejši nismo od ljudi, ki so opazovali, kako se je demokracija vdala fašizmu, nacizmu ali komunizmu v 20. stoletju,« je zapisal. »Naša prednost je edinole v tem, da se lahko učimo iz njihovih izkušenj.«

Ne smemo čakati, da snežna kepa postane plaz. To je treba zdrobiti, ko se še kotali. Plazu ne ustavi nihče več. Ta se ustavi šele, ko je vse pod njim pokopano.

Eden od pomembnih naukov je zagotovo ta, ki ga je izrekel nemški pisec Erich Kästner, sicer avtor več uspešnic za mlade in glasni kritik nacizma v času med obema vojnama. Ker naj bi njegova dela škodila »nemškemu duhu«, so se leta 1933 znašla na seznamu prepovedanega čtiva in bila zažgana med nacističnimi požigi knjig. Najbolj znanemu na takratnem Opernplatzu (danes Bebelplatz) v Berlinu, ki sta ga spremljala štiridesettisočglava množica in govor nemškega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa, je bil priča tudi sam. Petindvajset let kasneje je imel kot predsednik nemškega združenja pisateljev PEN odmeven govor v Hamburgu. »Dogodke od leta 1933 do 1945 bi bilo treba preprečiti najpozneje leta 1928. Pozneje je bilo prepozno,« je povedal. »Ne smemo čakati, da se boj za svobodo začne imenovati veleizdaja. Ne smemo čakati, da snežna kepa postane plaz. To je treba zdrobiti, ko se še kotali. Plazu ne ustavi nihče več. Ta se ustavi šele, ko je vse pod njim pokopano.«

Ni torej primernejšega trenutka, da se zaustavi nova Janševa avtokracija, kot je sedanji. Snyder v omenjeni knjižici, ki deluje kot nekakšen priročnik boja proti sodobnim tiranom, ponudi predvsem dve, za Slovenijo v tem trenutku res pomembni priporočili. Prvič: »Bodi karseda pogumen. Če se nihče od nas ni pripravljen žrtvovati za svobodo, potem bodo vsi nekoč žrtve tiranije.« In drugič: »Postavi se na neobičajne kraje z neobičajnimi ljudmi. Sklenite nova prijateljstva – in protestirajte.«