Iluzija čakalnih vrst

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je kot javna ustanova že od ustanovitve sistemsko financiran z namenom zbiranja, analiziranja in zagotavljanja kakovostnih, metodološko utemeljenih podatkov, ki predstavljajo temelj za načrtovanje zdravstvene politike. Zato je razumljivo pričakovanje, da vprašanje kakovosti evidenc – vključno z doslednim in transparentnim spremljanjem čakalnih vrst – ni obrobna administrativna naloga, temveč osrednje strokovno poslanstvo inštituta.

Vendar je strokovni direktor NIJZ, Ivan Eržen, v javnih nastopih večkrat poudaril, da NIJZ ni neposredno odgovoren za organizacijo čakalnih vrst. To stališče je formalno pravilno, saj inštitut ne upravlja operativnega dela zdravstvenih zavodov. Vendar pa s tem ni mogoče razbremeniti odgovornosti za kakovost podatkov, ki so podlaga za vse organizacijske, kadrovske in finančne odločitve v sistemu.

Razprava je dobila dodatno težo, ko je predsednik vlade, Robert Golob, 16. februarja 2026 javno ocenil, da so čakalne vrste nepotrebne, podvojene in celo umetno ustvarjene ter da podatki NIJZ nimajo neposredne povezave z dejanskim čakanjem. Če predsednik vlade javno podvomi v kakovost nacionalnih evidenc, to presega politično retoriko in postane resno institucionalno vprašanje, ki zahteva strokovni odziv.

Dodatno zaskrbljujoče je, da po poročilih z 11. redne seje sveta zavoda NIJZ (26. 2. 2026) vprašanje kakovosti podatkov, vključno s podatki o čakalnih dobah, ni bilo vsebinsko obravnavano. Povzetki sej ter letno poročilo za leto 2025, ki sta ga predstavila generalni direktor Branko Gabrovec in strokovni direktor Ivan Eržen, izpostavljajo predvsem dosežke in obseg nalog, medtem ko sistemske pomanjkljivosti, metodološke omejitve ter tveganja za napačne interpretacije podatkov ponovno ostajajo obrobno omenjeni ali povsem prezrti.

Letno poročilo poudarja obsežnost dela NIJZ in hkrati navaja finančni primanjkljaj v višini 1,2 milijona evrov, ki naj bi bil posledica nespoštovanja pogodbenih obveznosti Ministrstva za zdravje in ZZZS. Finančni izzivi so lahko realni in zahtevni, vendar ne morejo biti razlog za odmik od razprave o kakovosti temeljnih evidenc, s katerimi upravlja NIJZ. Prav v času omejenih virov bi morala biti metodološka doslednost še toliko večja.

Podatki, ki jih zbira NIJZ, morajo biti kakovostni iz treh ključnih razlogov.

Prvič, služijo načrtovanju zdravstvene mreže, kadrov in specializacij – brez zanesljivih podatkov ni mogoče racionalno določiti števila zdravnikov, razporeditve dejavnosti ali investicij. Drugič, predstavljajo podlago za financiranje zdravstvenih programov in nadzor nad porabo javnih sredstev. Tretjič, omogočajo javni nadzor in demokratično razpravo; brez preverljivih in metodološko jasnih podatkov razprava hitro zdrsne v ugibanja in politične interpretacije. Pri čakalnih dobah je to še posebej izrazito. Če podatki niso metodološko usklajeni, ažurni in transparentni, se razprava o vzrokih podaljševanja čakalnih vrst neizogibno izogne temeljnemu vprašanju: ali sploh natančno poznamo dejansko stanje? Namesto analize vhodnih podatkov se javnost ukvarja predvsem s posledicami – z dolžino čakanja, medijskimi izjavami in političnimi očitki.

Težava nastane, ko se vprašanje kakovosti podatkov sistematično odmika iz središča razprave. To se lahko kaže v poudarjanju formalnih dosežkov namesto merljivih učinkov, v objavi agregiranih podatkov brez jasnih metodoloških pojasnil, v omejenem dostopu do surovih podatkov za neodvisne analize ali v prelaganju odgovornosti med institucijami. Takšna netransparentnost ni nujno posledica namernega prikrivanja, je pa objektivno škodljiva, saj zmanjšuje zaupanje in otežuje sprejemanje korektivnih ukrepov.

V sistemu javnega zdravja, ki upravlja z obsežnimi javnimi sredstvi in občutljivimi podatki, vprašanje kakovosti evidenc ni le strokovno, temveč tudi pravno vprašanje. Če bi se izkazalo, da so bile metodološke pomanjkljivosti sistematične, da so bile znane napake prezrte ali da javnosti niso bile zagotovljene zakonsko zahtevane informacije, bi to lahko odprlo vprašanje odškodninske ali druge oblike odgovornosti vodstva NIJZ. Na pomanjkljivosti pri interpretaciji in dostopnosti podatkov opozarjajo neodvisni strokovnjaki že več let, zlasti od obdobja epidemije covida-19 dalje. V javnosti so se pojavile tudi civilne pobude in sodni postopki, ki problematizirajo transparentnost določenih podatkovnih sklopov. Ne glede na izid teh postopkov že njihova prisotnost kaže na občuten primanjkljaj zaupanja.

V politično občutljivem okolju so nekakovostni ali metodološko nejasni podatki lahko za vse akterje, posebej NIJZ, MZ in vlado, kratkoročno udobni. Omogočajo prilagodljive interpretacije, zameglijo neposredno odgovornost in otežijo jasno presojo uspešnosti ukrepov. Dolgoročno pa tak pristop razjeda sistem javnega zdravja. Brez kakovostnih podatkov se ne razkrijejo strukturne napake, ne prepoznajo neučinkovitosti in ne popravijo napačne politike. Uspešno vodenje NIJZ zato ne pomeni zgolj administrativne funkcije, temveč visoko stopnjo strokovne, upravljavske in pravne odgovornosti. Kakovost in transparentnost podatkov sta temelj demokratičnega nadzora nad zdravstveno politiko – brez njiju ni mogoče govoriti o odgovornem upravljanju javnega zdravja.

Če so čakalne dobe danes osrednja politična tema, mora postati osrednja strokovna tema tudi kakovost podatkov, na katerih temeljijo. NIJZ kot nacionalna institucija za javno zdravje nosi pri tem posebno odgovornost. Njegovo vodstvo mora zagotoviti metodološko integriteto, odprt dostop do pojasnil ter pripravljenost na neodvisen strokovni nadzor. Brez tega ostaja krog zaprt: politika se sklicuje na podatke, ki jim hkrati ne zaupa; inštitut opozarja na sistemske omejitve, ne da bi odprl celovito metodološko razpravo; javnost pa ostaja brez jasnega odgovora, ali so čakalne dobe posledica organizacijskih težav, financiranja ali preprosto nepopolnega merjenja realnosti.