Zlo, nazadnjaštvo in zaplankanost kot stalnice človeške družbe

Že v času prvega Trumpovega predsedniškega mandata v letih 2017-21 sem se ob njegovih javnih nastopih moral večkrat uščipniti v lice, da bi preveril, ali sanjam, ali pa je vse res. Že takrat se je Trump kot ameriški predsednik izkazal kot notorični lažnivec, saj naj bi se po podatkih časnika Washington Post v svojem prvem predsedniškem mandatu zlagal natančno 30.573-krat. Kar je praktično neverjetno. In najbrž vredno Guinnessovega rekorda. Zagotovo pa ni bila laž njegova izjava na novinarski konferenci pred ameriško in svetovno javnostjo aprila 2020, ko je v času koronske pandemije s svojim neumnim razpredanjem o koristnosti pitja in vbrizgavanja razkužila v žilo v hudo zadrego spravljal svojo koordinatorko delovne skupine Bele hiše za koronavirus go. Deborah Birx. Uboga gospa je zaradi zadrege skoraj zlezla pod stol, na katerem je sedela, medtem ko je morala poslušati bebave izjave svojega predsednika. Njegov nastop je bil farsičen prikaz dosežkov ameriške demokracije, kjer je očitno možno tudi to, da lahko oseba s tako pomanjkljivim znanjem biologije in medicine, ki ni niti na nivoju osnovnošolskega, vodi najpomembnejšo ekonomsko, politično in vojaško državo na svetu. In da lahko tako pomanjkljivo izobražena, po vrhu pa še neverjetno naduta oseba brez empatije odloča o usodi celotnega sveta. V enem izmed svojih prispevkov za Ateistični zbornik 2023-24 sem to dejstvo ironično in sarkastično označil kot triumf ameriške predstavniške demokracije ter svetovne etike in morale.

Sedaj smo neme priče Trumpovega drugega predsedniškega mandata, ko so naša lica po komaj enem letu njegovega predsedovanja ZDA, od številnih uščipov ponovno boleča in rdeča. Vsi, ki premoremo vsaj malo kritičnega premisleka, se sprašujemo, ali je res mogoče, da smo v tretji dekadi 21. stoletja ponovno priče dejstvu, da o naši usodi in usodi celotnega sveta zopet odloča taista oseba s pomanjkljivim intelektom in znanjem, oseba z izrazito pomanjkljivim bontonom. V tej situaciji je svet v drastično negotovi situaciji, kjer so možni tudi najbolj črni scenariji. Gre za praktično popolno ignoriranje mednarodnega prava in človekovih pravic s strani ameriškega predsednika in nekaterih (žal najbolj vplivnih) svetovnih politično-ekonomskih akterjev, ki se kaže v agresiji na mednarodno priznane in suverene države, okupaciji njihovega ozemlja, mednarodnem terorizmu in celo v izvajanju najhujših oblik vojnih hudodelstev kot je genocid. Vse našteto je žalostno dejstvo etičnega in moralnega dna izvajalcev teh zločinov. In njihovih somišljenikov ter podpornikov.

V času, ko se približujejo državnozborske volitve 2026, se ljudje, ki nam je mar, v kakšni državi in človeški skupnosti bomo živeli, z zaskrbljenostjo soočamo z možnostjo, da tudi Slovenijo, tako kot se je to že zgodilo v številnih državah, skozi demokratični postopek volitev ponovno »ugrabijo« sile zla. To so ekonomsko-politične sile vernikov pogubnega neoliberalnega kapitalizma, finančne in ekonomske dominacije skorumpiranih »elit«, (neo)fašističnih idej, ksenofobije, diskriminacije, podporniki in zagovorniki nasilnega prisvajanja tujih ozemelj in uporabe cele palete nasilnih in nedemokratičnih metod za doseganje svojih pritlehnih, neetičnih in nemoralnih ciljev. Ob tem se spomnim bedne kreature slovenskega politika, ki je v času janšističnega razganjanja protestnikov s solzivcem, primešanim v vodo, in nasilnim odstranjevanjem mirnih protestnikov - bralcev ustave s Trga republike, v svoji oblastniško-politični opitosti izjavil, »da šele s tem (nesorazmernim, nelegitimnim, protiustavnim in sramotnim aktom policijsko-političnega nasilja nad protestniki - op. avt.), postajamo moderna demokratična država, primerljiva z drugimi«. Kaj bolj bednega, pritlehnega in ciničnega aktualni evroposlanec takrat skoraj ne bi mogel izjaviti.

Ob mednarodnem dogajanju, pa ob naših slovenskih peripetijah v zvezi z referendumom o ZPPKŽ, ob že prislovičnem jamranju kapitalistov ob vsakokratnem povišanju že tako mizerne minimalne plače, ob namernem in že več deset let trajajočem sesuvanju javnega zdravstva s strani praktično vseh političnih opcij, ki so bile na oblasti, ki je bilo podprto z neverjetno organiziranim in močnim ter skorumpiranim zdravstvenim lobijem, in ob vseh drugih tegobah, s katerimi se v Sloveniji spoprijemamo, se mi zastavlja večno aktualno vprašanje, ali so pokvarjenost, pohlep, zlo, nazadnjaštvo in zaplankanost stalnice človeške družbe? Ali pa smo kljub temu vendarle sposobni, pri tako velikem znanju, s katerim kot družba razpolagamo, najti tak družbeno-ekonomski sistem, ki bi nam kot civilizaciji omogočal najboljši razvoj in dolgoročno preživetje. Prepričan sem, da je to realna opcija, vendar samo ob predpostavki, da se znebimo ali vsaj močno omejimo vpliv zgoraj naštetih negativnih lastnosti, ki predstavljajo temno plat človeške osebnosti in skupnosti.

Za začetek pojdimo 22. 3. 2026 na volitve in se preudarno odločimo! Sicer pa vztrajnost, pogum in odločnost v zagovarjanju temeljnih principov in vrednot demokracije in humanizma!