Hrvaška / Heni Erceg: Februar 2026

Konec februarja smo se zbrali pod obzidjem trdnjave Gripe v Splitu, da bi podprli svojega tovariša, novinarja in pisca Borisa Dežulovića. Ne, Boro ni brcal žoge na tekmi z moštvom iz sosednje četrti, ampak smo vsi skupaj – in ni nas bilo malo – »zaigrali« še eno žalostno epizodo iz večne ustaške drame. Skupina fašistov je sklenila Borovo pisanje razglasiti za pisanje »proti Hrvaški in proti domovinski vojni«, pravice do »svobode govora« pa ni prišla udejanjat na njegov naslov, ampak na naslov njegovih staršev. Da bi mater in očeta, človeka pri devetdesetih, na videz zavarovali, je modri policijski minister odredil, naj besne kerberje zadržijo le kakih deset metrov od vhoda v stavbo, v kateri živita. Kordoni interventne policije so zgodaj zjutraj obkolili četrt in namestili kovinsko ograjo, s katero naj bi »nas« ločili od »njih«, v zrak so spustili letalnike – za stroške vse te nezakonite šarade ni spraševal nihče – in semenj se je lahko začel. Čeprav imamo za sabo že kar nekaj tekem, smo v grlu vendarle čutili tisti trpki okus smradu, tisti občutek brezupnosti, ko smo poslušali histerične grožnje Dežuloviću. Tudi nam so sporočali, da smo četniška banda in da vedo, kje živimo …