Hrvaška / Heni Erceg: Februar 2026

Konec februarja smo se zbrali pod obzidjem trdnjave Gripe v Splitu, da bi podprli svojega tovariša, novinarja in pisca Borisa Dežulovića. Ne, Boro ni brcal žoge na tekmi z moštvom iz sosednje četrti, ampak smo vsi skupaj – in ni nas bilo malo – »zaigrali« še eno žalostno epizodo iz večne ustaške drame. Skupina fašistov je sklenila Borovo pisanje razglasiti za pisanje »proti Hrvaški in proti domovinski vojni«, pravice do »svobode govora« pa ni prišla udejanjat na njegov naslov, ampak na naslov njegovih staršev. Da bi mater in očeta, človeka pri devetdesetih, na videz zavarovali, je modri policijski minister odredil, naj besne kerberje zadržijo le kakih deset metrov od vhoda v stavbo, v kateri živita. Kordoni interventne policije so zgodaj zjutraj obkolili četrt in namestili kovinsko ograjo, s katero naj bi »nas« ločili od »njih«, v zrak so spustili letalnike – za stroške vse te nezakonite šarade ni spraševal nihče – in semenj se je lahko začel. Čeprav imamo za sabo že kar nekaj tekem, smo v grlu vendarle čutili tisti trpki okus smradu, tisti občutek brezupnosti, ko smo poslušali histerične grožnje Dežuloviću. Tudi nam so sporočali, da smo četniška banda in da vedo, kje živimo …

Svoboda govora? Ali sovražni govor, ki ga je povsod drugod mogoče vsaj prijaviti kot kaznivo dejanje? Mar so ti kričači, ki vznemirjajo betežne Dežulovićeve starše, pa tudi njihove sosede, zgolj nenevarni pavlihe, za katere se ne bi smeli meniti? Če so, zakaj torej policijski kordoni in koga ti pravzaprav varujejo? Nas pred njimi ali ravno obratno? Toda ali niso nekateri tudi vojnega zločinca Vojislava Šešlja imeli zgolj za komično figuro, ki nekaj melje o veliki Srbiji, takoj nato pa je možak brez milosti pobijal in razseljeval Hrvate v Vojvodini in bil zaradi tega pozneje v Haagu obsojen na dolgoletno zaporno kazen?

Tistega jutra, ko so nam ušesa parale žaljivke in grožnje, je vodja proustaške stranke in hrvaški premier govoril, da se v svetu dogajajo tektonski premiki, naša levica pa vidi samo ustaše oziroma se ji prikazujejo bele miši. In da je to res pomilovanja vredno. Medtem ko so v Splitu ustaši rjoveli, da so oni Hrvaška, mi jugokomunistična banda, Boro pa izdajalec, s katerim se ve, kaj je treba narediti, je premier opazoval tektonske premike v svetu, ni pa videl tistih, ki se mu dogajajo pred nosom. Kajti za zgled ima tistega ameriškega norca, ki z jurišnimi odredi uničuje demokracijo v svoji domovini, jo pa, kot vidimo, poskuša implementirati v Iranu. S čim? Z morilskimi izstrelki ob pomoči Izraela, kjer je bil nedavno na obisku naš obrambni minister, da bi kupil orožje; človek, ki je pred pičlega pol leta na Thompsonovem koncertu vzklikal ustaški pozdrav »Za dom spremni«, zdaj kot odposlanec države, ki je nekoč vneto sodelovala v holokavstu, polaga venec v spomin na judovske žrtve v državi, katere genocidni režim je poteptal palestinski narod. Da, zapleteno je, toda jasno vam je, za kakšen paradoks gre pri vsem skupaj, prepoznali ste cinično odvratnost hrvaške vlade.

In seveda, tisti, ki so preučevali obdobje nacionalsocializma v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vedo, kako se je prvi hip vse zdelo zgolj kot politični eksces, ki bo minil, »pavliha«, ki se je z udarom zavihtel na oblast, pa bo gotovo hitro poražen, ker se bo ljudstvo uprlo represiji. A potem je ta smešni model, nemški kancler, že februarja 1933 sprejel zakon o varstvu naroda in družbe in v zgolj nekaj tednih je šlo vse k vragu. Ljudje, ki so verjeli v moč nemške demokracije, svobodo in razum, so tistega februarja dojeli, da jih režim prezira še bolj kot Jude, postali so »protidržavna banda«, čeprav so bili srce in duh, samo bistvo nemške kulture – umetniki, novinarji, pisci, igralci … Nekateri so Nemčijo zapustili v zadnjem trenutku, konec tistega februarja, druge, ki so bili prepričani, da so nasilje in prepovedi umetniških uprizoritev ter sežiganje knjig zgolj kratkotrajna epizoda, ne tektonski premik, in so se zato upirali emigraciji, so aretirali, ubili, deportirali v taborišča.

Februarja 1933 je pisec in levičar Heinrich Mann prispel v Frankfurt. Najel je sobo v hotelu, toda noč je bila kratka. Zjutraj se je z vlakom odpeljal do Kehla na Renu, zaspanega mesteca na meji, kjer – kot je upal – je le malokdo spremljal novice o njegovi najnovejši bitki z oblastjo. Z le malo prtljage in dežnikom se je peš odpravil proti mostu, ki se je čez Ren pel do Strasbourga. Videl je železno konstrukcijo, ki je vodila v svobodno Francijo, na srečo je imel veljaven vizum, policist ga je skrbno preučil in nato zamahnil z roko, češ da sme naprej. Mann je, ko je stopil na drugi, levi breg Rena, začutil neizmerno olajšanje. Bil je na varnem. Do smrti ni več stopil na nemška tla.

Bertolt Brecht, dramatik in komunist, se je umaknil v zasebni sanatorij, ker so biriči poznali njegov berlinski naslov, pozneje pa je pobegnil na Dunaj in v Zürich in tam v osami životaril, nato je odšel na Dansko, od tam pa je pred nacističnim škornjem pobegnil v Kalifornijo. To je samo drobec trpljenja dveh od brezštevilnih piscev, obravnavanih v knjigi Februar 33: Der Winter der Literatur (Februar 1933, zima književnosti), v kateri je novinar in pisec Uwe Wittstock podrobno opisal nesrečno usodo levičarjev in »protidržavnih elementov« pod režimom »norca« iz karikatur.

Zato jo – četudi to ne bo imelo haska – v branje priporočam hrvaškemu premieru, za katerega so svoboda govora nasilne grožnje, ki so jih najboljši med nami deležni od pouličnih falang. Falang, ki so se z verige strgale po njegovi volji.