Matic Drakulić / Montažer, ki pomembno soustvarja domačo filmsko krajino

Ko je bil še študent filmske in televizijske montaže na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), ga je po priporočilu kontaktiral Matjaž Ivanišin. Eden naših najprodornejših filmskih režiserjev je iskal nekoga, ki bi z njim pregledal več kot sto ur posnetega gradiva – in ga zmontiral. Ivanišin je namreč v ljubljanski Drami več mesecev sledil pripravam predstave Boris, Milena, Radko Dušana Jovanovića – in s sorežiserjem Rajkom Grlićem sta želela iz posnetega materiala ustvariti observacijski dokumentarec.

Matic Drakulić (1993), takrat torej še študent montaže, je bil vse prej kot preprosti nalogi več kot kos. Z Matjažem Ivanišinom je več kot leto dni natančno pregledoval posneto gradivo in ga zmontiral v končno obliko: dokumentarni film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, ki je bil na Festivalu slovenskega filma ovenčan z nagrado vesna za posebne dosežke. Z režiserjem pa sta se tako ujela, da mu je ta nato zaupal tudi montažo svojega danes že skoraj kultnega dokumentarno-igranega filma Playing Men – o moških, ki igrajo igre – ter čislanega igranega celovečerca Oroslan.

Vse ostalo je zgodovina. Matic Drakulić je danes eden najbolj zaželenih in zasedenih montažerjev. Dramaturške škarje sta mu od takrat zaupala denimo še Darko Sinko v svojem igranem celovečernem prvencu Inventura ter Damjan Kozole v dokumentarcih Pero in OHO Film. Podpisan je tudi pod montažo njunih najnovejših igranih projektov, Sinkove Birme in Kozoletovega 20 metrov, pa celovečernega prvenca scenaristke in režiserke Maje Križnik Drobna ptica, ki na velika platna še pridejo. Za montažo celovečernega prvenca Dominika Menceja Jezdeca sta si leta 2022 z montažerjem Andrejem Nagodetom razdelila nagrado vesna za najboljšo montažo. Svoje znanje je medtem začel predajati tudi mlajšim generacijam na AGRFT.

Sodeč po tem ga filmski ustvarjalci cenijo. Kako ga ne bi, dober montažer je veliko več kot zgolj tehnični sodelavec. Je eden tistih ključnih, neprecenljivih in nepogrešljivih filmskih sodelavcev – tisti, ki film pravzaprav napiše in sestavi na novo. To je še posebej očitno pri dokumentarnih filmih, kjer je vloga montažerja tako pomembna, da je pogosto naveden tudi kot scenarist – kot je bil denimo tudi sam pri dokumentarcu OHO Film. Montažer lahko spremeni strukturo, pomen in koncept filma, poudari odnose, ustvari povezave, ki v surovem gradivu sploh niso očitne; film definira povsem na novo. A žal ta nepogrešljivi prispevek še vedno ni pravno priznan, montažerji so namreč po zakonu o avtorskih pravicah – v nasprotju z režiserji, scenaristi, direktorji fotografije in skladatelji filmske glasbe – pri nas še vedno obravnavani kot zgolj avtorji prispevkov in ne kot soavtorji filma. S tem pa tudi niso upravičeni do nadomestil za javno predvajanje del.

»V osnovi je montaža skoraj banalno preprosta,« pravi Matic Drakulić, ki je ljubezen do filma sprva razvijal kot srednješolec v domačem Krškem na filmskih delavnicah Luksuz produkcije, sekcije Društva zaveznikov mehkega pristanka. »Odločaš se, kateri kadri bodo v filmu, v kakšnem vrstnem redu in kako dolgo bodo trajali. Ko film deluje, se vse zdi logično, samoumevno – kot da drugače sploh ne bi mogel obstajati. A pot do te navidezne preprostosti je zahtevna, polna dvomov in slepih ulic, neskončnih možnosti in pravilnih ustvarjalnih odločitev. Prav zato je zaupanje v proces ključno.« Zato tudi ne zanemarja pomena prvega ogleda posnetega gradiva. Takrat si vedno zapiše prve vtise, ki se mu po neštetih ogledih »pomagajo spomniti, kako je film deloval ob prvem stiku – ker tako ga bo doživel tudi gledalec«.

Najljubši del procesa je zanj tisti posebni trenutek, ki pride po dolgem obdobju dvomov. »Več mesecev zbiraš material, preizkušaš možnosti, premikaš prizore – in pogosto se zdi, da nič zares ne deluje. Ves čas je prisoten tih strah: kaj pa, če se ne bo izšlo?« Potem pa se skoraj praviloma zgodi preobrat. Pride teden, ko se stvari začnejo sestavljati. »Film se prevesi v pravo smer, rešitve se odpirajo ena za drugo in prvič začutiš, da bo uspelo. Kot da bi se nekaj v glavi nenadoma odklenilo. Občutek je skoraj risankast – kot trenutek, ko se nad likom prižge žarnica. Seveda se rešitev ni pojavila iz nič; ves čas se je v ozadju nekaj nabiralo, možgani so delali. Tisti teden me napolni za vse mesece pred tem.«