Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 9, 6. 3. 2026
Ko je partijska komisija začela preiskovati energetski koncern Energoinvest, ki mu je Jasmila Žbanić posvetila dokumentarec Blum: Gospodarji svoje prihodnosti, se je njegov direktor Emerik Blum na štiri oči sestal s Titom – in komisijo so nemudoma razpustili.
Tuberkuloza ni odnesla le Dragotina Ketteja in Josipa Murna, temveč tudi Georgea Orwella, ki pa je na srečo živel še ravno toliko časa, da je – leta 1948, v globoki izolaciji na škotskem otoku Juri, brez elektrike in telefona – napisal roman 1984 (izšel je leta 1949, dobrega pol leta pred njegovo smrtjo), ob katerem so vsi vzkliknili: Evo, to je popolna slika komunizma! »Veliki brat«, »ministrstvo resnice«, »nadzor realnosti«, »dve minuti sovraštva«, »sovražnik ljudstva«, »novorek«, »dvomišljenje« in »miselni zločini« so veljali za komunistične koncepte, prav tako slogani »Vojna je mir«, »Svoboda je suženjstvo« in »Nevednost je moč«, s katerimi v romanu 1984 pompozno rožlja partija. Orwell, ki je kariero začel kot britanski imperialni policist v Burmi (zdaj Mjanmar), britanski koloniji (tedaj je bil še Eric Arthur Blair), in se potem naglo spreobrnil, naj bi bil poudaril totalitarnost tedanjih komunističnih režimov. Na Zahodu, v kapitalističnih deželah, so se zgražali nad »primitivnostjo« in »umazanostjo« komunističnih dežel. Orwell jih je opolnomočil – dal jim je razlog, da so na komunistične dežele gledali zviška.
Toda povsem očitno je poudaril tudi totalitarnost kapitalističnih režimov. Tedanjih in sedanjih. Poglejte le Trumpa: brati se z Velikimi brati, tehnološkimi milijarderji, lastniki tehnologij za nadzorovanje in prisluškovanje, tiste, ki se ne strinjajo z njim in ga kritizirajo, razglaša za »sovražnike ljudstva«, nenehno podžiga sovraštvo, vse, kar se ne ujema z njegovo skrajno omejeno vizijo »spet velike Amerike«, ima status »miselnega zločina« (nasprotnikom pogosto grozi s hudimi kaznimi, ječo ipd., a tudi »miselnim zločincem« v Orwellovi Oceaniji grozi smrtna kazen), napad na Kapitol je – v duhu »novoreka« – označil za »dan ljubezni«, nekatere besede ali besedne zveze – recimo »raznolikost, enakost in vključenost«, »biotska pestrost«, »spol«, »transspolnost«, »nebinarnost«, »sovražni govor«, »multikulturnost«, »zatiranje« ipd. – je eliminiral, Mehiški zaliv je preimenoval v Ameriški zaliv, iz ameriške zgodovine – v slogu »ministrstva resnice« – črta vse, kar nanjo meče slabo luč, zato v šolah prepoveduje »kritično teorijo rase« (vse to počne v duhu slogana, ki ga beremo v romanu 1984: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«), BDP izračunava drugače, kot so ga izračunavali doslej (to je njegov »nadzor realnosti«), neprestano laže, a te laži prezentira kot ultimativno resnico, razglaša se za ultimativnega mirovnika, ki si zasluži Nobelovo nagrado za mir, pa čeravno je samo v drugem mandatu bombardiral že sedem držav ( ja, »Vojna je mir«), »dvomišljenje« je nekaj najbolj naravnega (v tem, da se ima sam za predsednika miru in da hkrati bombardira tuje dežele, ni nobenega protislovja, tem bolj, ker protislovje – tako kot Veliki brat – trži kot resnico), privržence bombardira z lažmi, teorijami zarote, alternativnimi dejstvi, čustvenimi manipulacijami in ignoranco (»Nevednost je moč«).
Pri Trumpu je dve in dve vedno pet – tako kot v Oceaniji, ki ji vlada Veliki brat. In dokumentarec Orwell: 2 + 2 = 5, ki ga je posnel Raoul Peck (Nisem tvoj zamorec, Mladi Karl Marx), to bogato in prepričljivo ponazarja, a se ne pretvarja, da Orwellovo distopijo kopira, imitira in replicira le Trump. Ne, au contraire: kopirata, imitirata in replicirata jo tudi Putin in mjanmarski režim. »Rohingi ne obstajajo,« pravi neki mjanmarski general, s čimer se sicer zlaže, a obenem pove resnico, saj so Rohinge res genocidno očistili in pregnali.
Sodobni avtokrati kar tekmujejo, kateri bo natančneje citiral Orwella.
Kaj vidi Peck, ko gleda sodobni svet? Tole: oblasti, ki mučijo disidente in zapirajo novinarje, »novorek«, s katerim režimi olepšujejo svoje nasilje (»kolateralna škoda«, »pacifikacija«, »zakonita uporaba sile«, »mirovne operacije« ipd.), Oceanijo (okej, ameriško-britansko koalicijo voljnih), ki se stalno vojskuje v azijskih deželah (»Vojna je mir«), milijarderje, ki vlečejo politične niti, laž, ki jo ponavljajo toliko časa, da postane resnica (2 + 2 = 5), resnico, ki jo algoritmi, družbena omrežja, umetna inteligenca in konspirologija (»Irak ima orožje za množično uničevanje!«) odpravljajo, realnost, ki razpada.
Peck, ki svoj doku začini z inserti iz obeh ekranizacij romana 1984 (Andersonove iz leta 1956 in Radfordove iz leta 1984), si ne dela nobenih utvar: živimo v Orwellovi prerokbi, v dobi »Velikega brata«, »miselnih zločinov«, »dvomišljenja«, »ministrstva resnice«, »nadzora realnosti«, »dveh minut sovraštva«, »sovražnikov ljudstva« in »novoreka«. Avtoritarnost ne velja le za sprejemljivo, temveč za nujno. Sodobni avtokrati kar tekmujejo, kateri bo natančneje citiral Orwella.
Roman 1984 ni bil le metafora komunizma, temveč tudi metafora kapitalizma, kapitalističnega totalitarizma, kapitalizma, ki je spet prešel v svojo totalitarno fazo. Spet se spodvija v cono somraka. Spet se fašizira. In ljudske množice, osamljene, žalostne, zapuščene, sledijo tej fašizaciji, prepričane, da se bodo tudi same nalezle nekaj tiste karizmatičnosti, ki odlikuje njihovega velikega vodjo.
Zadnji dnevi Pompejev
Doku Orwell: 2 + 2 = 5 bo zavrtel letošnji Festival dokumentarnega filma, ki bo od 11. do 18. marca v Cankarjevem domu (in Kinodvoru in Slovenski kinoteki) v Ljubljani zavrtel še številne druge dokuje, bodisi o vplivu športa na slovensko nacionalno identiteto (Kdor ne skače, Boris Petkovič), Elvisu (EPIC: Elvis Presley na koncertu, Baz Luhrmann), delavski svetovalnici (Kar je treba storiti, Srđan Kovačević), vzponu in propadu videotek, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja postale oder, na katerem je lahko Hamlet – Ethan Hawke v Almereydovem Hamletu (2000) – mirno izrekel svoj »Biti ali ne biti« (Videonebesa, Alex Ross Perry), ali brutalni, »filmski« likvidaciji Josipa Reihl-Kira, protivojno razpoloženega načelnika osiješke policije, ki je – leta 1991, v atmosferi nacionalistične evforije, histeričnega javnega mnenja, toksične propagande, medijskih manipulacij, glorifikacije sovraštva, frakcijskih bojev – trdil, da se Hrvati in Srbi ne bodo pobijali, dokler bo on tam (Mirovnik). Ivan Ramljak, vrhunski hrvaški dokumentarist (Kino Otok, O neki mladosti), to rekonstruira na kliničen način s hladnokrvnim trilerskim arhivskim gradivom, ki je bilo – podobno kot ono pismo v Poejevi noveli Ukradeno pismo – ves čas vsem na očeh.
Rupnik je Glorio Branciani pretental, da mu je pozirala kot model za mozaike, to poziranje pa je bilo le uvod v spolno zlorabo. Njegovi mozaiki niso umetnine, ampak corpusi delicti.
Dokuju Orwell: 2 + 2 = 5 bi se na double-billu najbolje podali Knjižničarji (Kim A. Snyder), The Librarians, ki pa bi jih lahko poslovenili kar Knjižničarke, kajti čiščenju knjižnic v Teksasu, New Jerseyju, Louisiani in na Floridi – odstranjevanju »obscenih« in »pornografskih« knjig ( jasno, za »obsceno« in »pornografsko« velja vse, kar je povezano z življenjem skupnosti LGBTQIA+), veliki cenzuri, ki ima na seznamu za odstrel 850 knjig in ki spominja na nacistično sežiganje knjig, na prizore iz Truffautove ekranizacije Bradburyjevega distopičnega Fahrenheita 451 in na makartistično čiščenje knjižnic – se odločno uprejo predvsem ženske, knjižničarke (Julie Miller na Floridi, Amanda Jones v Louisiani, Suzette Baker v Teksasu), ki jih potem republikanski jurišniki in desničarske »patriotske« organizacije – fanatične mašine fašistoidnega kulturnega boja, kot so recimo Mame za svobodo – tako divje napadajo, obrekujejo, blatijo, žalijo, brutalizirajo, minirajo, doxxirajo in križajo, da ostanejo brez osebne varnosti in službe. Na nekatere knjige je treba preprosto pozabiti. Kot da jih ni. In kot da jih nikoli ni bilo. Ameriko hočejo očistiti – v slogu slogana »Nevednost je moč«. Manj ko bo knjig, večja bo Amerika.
A da se temu fašizmu uprejo prav ženske, ne preseneča – na festivalu bo kar nekaj dokujev, v katerih se upirajo ženske. V dokuju Sobivanje, pa kaj še! (Amber Fares) se izraelska stand-up komičarka Noam Shuster Eliassi, hči »prebujenih progresivnih levičarjev«, prva Judinja, ki je nastopila na Festivalu palestinske komedije, aktivistično upre izraelski politiki do Palestincev (obsodi izraelsko naseljevanje Zahodnega brega, ponovno izvolitev Netanjahuja, fašizacijo Izraela ipd.), saj je prepričana, da je sobivanje še vedno mogoče, pa čeravno po 7. oktobru 2023 niti mamina prijateljica ne občuti več »nobenega sočutja do otrok, pobitih v Gazi,« in čeravno se tudi sama dobro zaveda, da »sobivanje med zatiralcem in zatiranim« ni mogoče.
Raoul Peck v dokumentarcu Orwell: 2+2=5 nima nobenih iluzij: živimo v Orwellovi prerokbi.
V Nunah proti Vatikanu (Lorena Luciano) se nune – na čelu z Glorio Branciani in Mirjam Kovač – uprejo spolnemu predatorju patru Marku Rupniku, izdelovalcu nabožnih mozaikov, ljubljencu Vatikana in Prešernovemu nagrajencu, ki jih je zlorabljal (Svetlana Makarovič je videla skozenj!), in Vatikanu, ki ga je zaščitil, namesto da bi zaščitil njegove žrtve. A Vatikan to stalno počne: relativizira in legitimira duhovniško spolno nasilje, obenem pa upa, da bo tiste, ki ga prijavljajo, nekako kulpabiliziral in osamil. Strašna ironija je v tem, da Rupnikovi mozaiki, ki še vedno krasijo Vatikan in cerkve širom po svetu, temeljijo na zlorabi – Rupnik je namreč Glorio Branciani pretental, da mu je pozirala kot model za mozaike, to poziranje pa je bilo le uvod v spolno zlorabo. Njegovi mozaiki niso nedolžni. To niso umetnine, ampak corpusi delicti.
Doku V boju s tradicijo (Sara Khaki & Mohammadreza Eyni) prikazuje boj iranske upornice, Sare Shahverdi, prve mestne svetnice v neki podeželski regiji, energične nasprotnice patriarhalnega reda, spolne neenakosti, dogovorjenih porok, zatiranja deklet ipd. (oče je že vedel, zakaj jo je vzgajal kot fanta). Siniša Gačić v Plesu življenja spremlja »zadnji ples« Alenke Čurin Janžekovič, nekdanje učiteljice, ravnateljice in plesalke, žrtve redkega Morquievega sindroma, ki ji Slovenija ni omogočila dostojanstvene smrti in ki se je s prostovoljnim končanjem življenja oziroma asistiranim samomorom uprla »bolečini in dolgotrajnemu vegetiranju na bolniški postelji ter odvisnosti od pomoči drugih« (»Zanimalo me je, kako se to vprašanje rešuje v intimnem razmerju ljubezenskega para, ki ga je po skoraj štiridesetih letih zakonskega življenja čakal konec skupne poti,« pravi Gačić). Agatin almanah (Amalie Atkins) pa nam predstavi 90-letno Kanadčanko Agatho Bock, navdušeno trajnostno kmetovalko, utelešenje prehranske samooskrbnosti in recikliranja, filozofinjo katarzičnosti eksistenčnega minimuma, popolno zanikanje kapitalizma. Njen vrt je alternativa logiki prostega trga, njen užitek v neodvisnosti je brezmejen, njena pedantnost spominja na pedantnost Miss Marple, junakinje one druge Agathe, njeno zaupanje v naravo pa je revolucionarno. A antikapitalistično koalicijo z naravo slavijo tudi dokuji Povest o Siljanu (Tamara Kotevska), Ellis Park (Justin Kurzel) in Da se ti zmeša v divjini (Miro Remo): v prvem – Medeni deželi 2 – 60-letnega Makedonca, nekdanjega kmetovalca, ki ga je kapitalizem ponižal in izključil (hči z družino migrira v Nemčijo, sam opusti kmetijske površine, ki so nekoč cvetele, in postane bagrist), v življenje vrne ranjena, zapuščena štorklja, ki jo najde, v drugem – melanholičnem – Warrena Ellisa, ostarelega avstralskega glasbenika (Nick Cave and the Bad Seeds), transformira in osmisli zatočišče za ranjene živali, ki ga je ustanovil na Sumatri (tam jih rehabilitirajo in potem vrnejo v divjino), v tretjem – poskočnem, ludističnem – pa ostarela češka brata, ki živita sredi hoste, ne kažeta nobenega zanimanja za kapitalistični modernizem, ampak se mirno prepuščata svojemu disidentskemu postkapitalističnemu karnevalu, svoji glorifikaciji konca kapitalizma, svoji žametno kompulzivni koaliciji z naravo.
A da ne bo kakega nesporazuma: na Instagramu in TikToku bi bila megahit! Tako kot bi bili megahit Neapeljčani, ki – kot vidimo v dokuju Pod oblaki Neaplja (Gianfranco Rosi) – sobivajo s koncem sveta ali, natančneje, živijo v neoneorealistični senci Vezuva, v tremi, ki jo poganja nenehno pričakovanje novega apokaliptičnega izbruha ognja in lave, v prihodnosti, ki ne dela zanje, med arheološkimi najdišči in artefakti (Pompeji ipd.), ki jih je leta 79 ustvarilo nekaj, kar je delovalo kot konec sveta (Zadnji dnevi Pompejev), tako da si Neapeljčani lažje predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma.
Gospodarji svoje prihodnosti
Če pa hočete videti človeka, ki je točno vedel, kaj početi s kapitalizmom, si oglejte doku Blum: Gospodarji svoje prihodnosti, v katerem Jasmila Žbanić (Grbavica, Quo Vadis, Aida?, Vem, kako dihaš) popisuje žitje in klitje Energoinvesta, energetskega koncerna, ki ga je leta 1951 v Bosni in Hercegovini – kjer je bilo 75 odstotkov prebivalcev nepismenih in brez elektrike – ustanovil in potem dolga leta vodil Emerik Blum, redkobesedni Jud, ki je preživel Jasenovac in druga taborišča smrti. V Energoinvestu je bilo zaposlenih 40 tisoč delavcev in delavk, vsak dan so jim razdelili 50 tisoč brezplačnih toplih obrokov, vsi so dopustovali na morju, vsi so bili dobro plačani, toda plača velikega direktorja, Emerika Bluma, ki je skušal svojim zaposlenim omogočiti, da bodo »gospodarji svoje prihodnosti«, je bila le štirikrat višja od vratarjeve.
Energoinvest, ki je imel na leto več kot milijardo dolarjev prometa, je bil »najhitreje rastoči konzorcij v Evropi«. Kot je rekel Blum: »Ker tekmujemo z velikimi, smo morali tudi sami postati veliki.« Ustanovili so celo svojo banko pa svojo kliniko, svoje raziskovalne inštitute (in svoj nočni klub). Ameriške revije so slavile Energoinvest, recimo Fortune: »Korporacija, kakršne ni!« Energoinvest je zgradil 435-kilometrski daljnovod v Ameriki in izdeloval opremo za jedrske elektrarne z reaktorji vred. Ko je Irak ob koncu sedemdesetih let nacionaliziral nafto, je naftna družba Shell vsem sporočila, da je to »rdeča nafta« in da naj je nikar ne kupujejo, toda Blum je takoj odletel v Irak in podpisal pogodbo za nakup nafte – v zameno je Energoinvest elektrificiral Irak.
V Energoinvestu je bila plača velikega direktorja le štirikrat višja od vratarjeve. Zaposleni pri Amazonu pa morajo imeti hkrati še drugo in celo tretjo službo, da bi preživeli.
Leta 1962 je imel Tito v Splitu govor, usmerjen proti razmahu »tehnokracije« in »anarholiberalizma«, zato so zlagoma ustanovili tudi partijsko komisijo, ki je začela preiskovati Energoinvest. No, Blum je odletel v Beograd in se na štiri oči sestal s Titom – nihče ni vedel, kaj sta se dogovorila, toda komisijo, ki je preiskovala Energoinvest, so nemudoma razpustili.
Kaj je Blum rekel Titu? Po moje mu je rekel: Tovariš Tito, videl sem prihodnost – in v tej prihodnosti se kitajska partija ne odpove kapitalizmu, ampak ga prevzame in prelevi v svoje orožje! Dajmo še mi!
Blum, ki je kapitalizem zgrabil za roge, je dobičke delil z delavci in skupnostjo, v kateri je Energoinvest deloval (med sponzorji partizanske epopeje Sutjeska je napisan na prvem mestu), leta 1981 pa so ga postavili za župana Sarajeva, da bi lahko pripravil zimsko olimpijado in zgradil vse tiste drage objekte, ki jih po olimpijadi ne bo nihče nikoli več potreboval. A tudi sam je umrl takoj po olimpijadi.
Blum je bil vedno resnoben, delavci Energoinvesta pa so bili vedno nasmejani – zahodnim delavcem ni bilo jasno, zakaj. Zdaj bi jim bilo še manj jasno. Na začetku Gospodarjev svoje prihodnosti namreč pokaže delavce, ki so zaposleni pri Amazonu, megakorporaciji obsceno bogatega Jeffa Bezosa, a morajo imeti hkrati še drugo in celo tretjo službo, da bi preživeli.
Blumovi delavci niso stavkali, temveč so pisali poezijo.
Je bil diktator? Gotovo. Toda vsi so se imeli tako fajn, da tega ni nihče opazil.
Filmski festival:
28. Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor in Slovenska kinoteka, Ljubljana
Kdaj: od 11. do 18. marca 2026