+ + + + +
Hrvaška pisateljica Drakulić (1949) ima redko sposobnost opazovanja družbe, v kateri o slepih pegah, ki jih slehernik spregleda, jih sploh noče videti ali pa ob njih umolkne, premišljuje v romanih ali esejih.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + + +
Kako je nekoč otroka, ko še ni bilo fancy očal, oblikovala njegova slabovidnost. Ali danes odraslega, ki nemočen preživlja tedne razosebljanja v bolnišnici. Drugič spet nezamisljivi vznik erotične ljubezni med osemdesetletnikoma. Avtoričin slog je vživeta navdušenost, ki jo vsakič uduši realnost, natančneje – ljudje v njej. Tako slika odraščanje hčere, ki se vseskozi izmika modelu biti kopija mame. Celo v poglavju o zbiranju knjig, ko opozori, da je bilo v začetku sedemdesetih let poznavanje Marcuseja, Fromma in Reicha sploh pogoj, da si se vključil v intelektualni pogovor, zdaj pa utegneš človeka spraviti v nejevoljo, če mu podariš knjigo. Ne umanjka onkološki oddelek, kjer se po uspešni operaciji zgodi dom, v katerem zarežejo partnerjeve besede, ki so bile izrečene spodbudno motivacijsko, a iz njih zazveni praznina, brez empatije. Drakulićeva, ki se je proslavila s prvo knjigo Smrtni grehi feminizma (1984), seveda ne zapušča svoje teme in tako prinese vrsto prizorov med partnerjema, zdaj ljubimcema, kdaj med nesojenima ljubimcema, ki pa ju še desetletja spremlja bolečina, zakaj on ni storil koraka več. Bralec bo seveda privzdignil obrvi: kakšna feministka, ko pa ravna kot deklica iz romantičnih filmov izpred več kot pol stoletja? Ampak pisateljica ustvarja prav iz te razpoke krhkost subtilnega bitja, ki ni ulito po kalupu, saj bije permanentni spopad med zaznavanjem, ki ji ga daje feministični uvid, in željo po vztrajanju v paru, četudi od njega ne ostane niti molk.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.