Konzum / Vai a est!*

Osteria da Mauri
Trubarjeva ulica 9, Ljubljana
Tel.: 070 840 759
Od ponedeljka do srede Mauri kuha od 9. do 18., od četrtka do sobote pa od 11. do 15. in od 18. do 22. ure. Ob nedeljah je počitek.

Ambient:
majhen, čisto prijeten plac, ki ga od prejšnjih uporabnikov niso kaj veliko spreminjali; na ozvočenju je, naturalmente, italijanski pop

Napitki:
hišni vinar je Mavrič, poleg njega še nekaj naših in malo več vin iz najbolj znanih italijanskih regij; glede na cene hrane bi pričakovali več cenejših buteljk – povprečna cena buteljke namreč preseže 45 evrov

Vegetacija:
tri pašte in solata

Dostopnost:
parkirišča seveda ni; za gibalno ovirane je precej ozko in stopničasto

Fino:
jetra po beneško
mesne kroglice

Ne tako fino:
pašta s paradižnikom in baziliko (brez nje)

Sardele na saor so stale 9, mesne kroglice 9,5, jetra 12, narezek 13,5, pašte od 11,5 do 15, goveji spezzatino 19,5, hobotnica 22 in rikotno-maskarponasta torta 6 evrov.

»No, pa preverimo, kaj se zgodi, če promet poteka v drugo smer,« je Konzumov vodja ustvarjalcev gastronomskih vsebin zastavil konceptualno mini serijo na osi Slovenija–Italija in po epizodi prejšnjega tedna (Slovenci v Italiji) ekipo napotil na Trubarjevo ulico (oziroma bolj na Mali trg), kjer se je skupaj s slovensko soprogo že dodobra udomačil iz Benečije izvirajoči bradati chef in imenodajalec Mauri.

Z italijanskimi restavracijami v naši domovini je sicer križ: zdi se, da jih odpirajo predvsem tipi, ki so Italijo (in njeno gostinstvo) videli samo na ameriških računih na Instagramu in katerih razumevanje tega, kaj je italijanska oštarija, ne seže kaj prida dlje od pice, pašte, z balzamikom prelite taljate na rukoli in tiramisuja.

Z Maurijem je kakopak drugače: človek dobro ve, kaj pomeni beseda osteria, in prav to je naredil sredi Ljubljane: preprosta gostilna s kratkim, no-nonsense menijem, domačnim vzdušjem in dostopnimi cenami. Strogo konceptualno gledano smo pogrešali kakšno dnevno ali sezonsko specialko, pri ogledu table s seznamom vin pa nas je presenetilo, da so ponudbo zgradili okoli precej dragih buteljk. Izvedbene pripombe letijo še na preveč z levo roko in brez sveže bazilike pripravljeno osnovno pašto s pelati, na prehitro pošli tiramisu in na upočasnjen kuharski tempo, ki pa je bil resnici na ljubo predvsem posledica nenadejanega uleta razposajene druščine.

Chef namreč kuha odlično: kot kakšna nonna zrola kugle iz kuhanega mesa, sardelice na šavor prekrije s sladkasto zmehčano čebulo in do konca rehidriranimi rozinami, potrpežljivo karameliziranje gore čebule pa je zaslužno še za izjemna jetra po beneško, ki so narezana na večje kose, kot smo navajeni, a kljub temu (ali pa prav zato?) sočna in mehka. Carbonara je izjemna (omaka kremasta, guanča hrustljava); hišni, z rikoto in špinačo polnjeni in s stračatelo preliti ravioli se kopajo v paradižnikovi omaki z olivami; široke rezance opremi z minimalističnim, a krepkim divjačinskim ragujem; zapečene lovke hobotnice postreže s pečeno rdečo peso in po robovih zahrustanim pečenim krompirjem, z dušenjem v paradajzovi omaki zmehčane kose govedine pa z velikimi kosi kuhanega krompirja.

Dobra finta je še kombiniranje maskarponeja in rikote za izjemno sočno skutno torto, s katero Maurija dokončno uvrščamo v ekskluzivni klub v Sloveniji živečih italomajstrov (Max iz Raw Paste, Roberto iz Krtine D’Ampezzo in Alessandro iz izolske Belle Italie), h katerim naj se namesto na Instagram hodijo učit podjetni gostinci, ki svojo priložnost vidijo v italijanskih okusih. Kdor zna, zna!

* Pojdi na vzhod