Konzum / Go west!

Gostilna Brin
Col 8, Repentabor (Italija)
Tel.: +39 040 977 8952
Brin je zaprt ob sredah in četrtkih, vse druge dni razveseljuje za večerje (od 19. ure), ob sobotah in nedeljah pa tudi za kosilo (od 12. do 15. ure).

Ambient:
prijetno, udobno in z okusom – Brin je tudi topogledno bolj restavracija kot gostilna; na stenah so Spacalovi izvirniki in huda serija čb fotk kraške arhitekture

Napitki:
vinska karta je zapisana v elektronski tablici in je epska v mednarodno širino in v kraševsko globino; skoraj vse odprejo na kozarec, pribitki so zelo zmerni

Vegetacija:
v vsakem odseku jedilnika se najde tudi brezmesna jed

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je ob gostilni ali blizu, za gibalno ovirane ni hudih zaprek

Fino:
preproste, a zanimive jedi
vinska ponudba
rižota z rdečo peso

Ne tako fino:
maritozzo

Predjedi stanejo od 14 do 16, glavne jedi od 18 do 26, sladice pa od 6 do 8 evrov.

»Pa ne da sem spregledal, da je bila tudi na Repentabru olimpijada?« je v poolimpijskem odtegnitvenem deliriju zaskrbelo navigatorja naše odprave, ko so žarometi konzumobila tik za fernetiško mejo osvetlili prgišče usmerjevalnih tabel, med njimi tudi tisto za lokalno športno dvorano. Zmeda je začela popuščati, ko smo na levi zagledali napis Brin, do konca pa je popustila, ko smo z lokalnimi mehurčki v rokah uživaje prebirali zanimiv jedilni list, vmes pa z mladim šefetom klepetali o Spacalovih grafikah in si mislili, da mali ima stila.

In res: Brinu bi po opremi prostorov, vinski ponudbi in kuhariji vsekakor bolj pristajal napis restavracija kot gostilna, sta pa strežba in vajb res tako nepoštirkana, da je kar prav tako, kot je. Večini predjedi so repenski fantje nadeli fantazijska imena – hudobno zahrustani zloženki z odojkom, ki jo strežejo z jabolčno-porovim čatnijem, pravijo zlato hleva, pod kodo proti naravi se skriva nabodalo s sočnimi koščki jagnječjega hrbtnega fileja in priželjca, Trst 2026 pa je oznaka za fletne zapečene zdrobove njokce v ne čisto nedolžni župici iz pršuta in grana padane.

Med vsemi odlično zamišljenimi in pripravljenimi jedmi (edina izjema je bil presuh in preveč kompakten maritozzo, ki mu kljub obetavnim kavno-ingverjastim aromatskim dodatkom ni uspelo izpolniti pričakovanj), velja kot vrhunec večera omeniti tri jedi: magentasto sijočo rižoto, pri kateri so zemeljskemu okusu rdeče pese v kontro postavili svežino ne presladkih kandiranih pomaranč in mariniranega radiča; z divjim prašičem polnjene hišne capelacce, ki so jih omačili z močno reduciranim teranom in fondijem iz Zidaričeve skute ter (pazi zdaj politično namiguško) lepo razkosanega, v nulo pečenega goloba s pirejem iz buče in na hitro sotirano špinačo. V Brinu so suvereni tudi pri osnovnih preproščinah – D’Osvaldov pršut narežejo na skoraj prozorne fete in jih zložijo v rožo, popolno zoren jelenov hrbet pečejo na zarebrnični kosti, telečji osobuko pa potrpežljivo mehčajo z gomoljno zelenjavo.

Ko smo ugonabljali porcijski hruškov tatin z diplomatsko kremo, sladoledom in vrtnicami ter stolpič iz krhkih piškotov, citrusnega parfeja in arašidovega pralineja, nas je spet obšla otožnost zavoljo edine slabe reči, ki jo s sabo prinaša narava tegale našega šihta: da je namreč treba vsak teden v kakšno drugo oštarijo, čeprav bi se človek raje vedno znova vračal v take, kot je repenski Brin. Fenomenale!

* Pojdi na zahod.