Intervju / »Kje so stranke, ki že tedne lepijo plakate po vsej državi, za to dobile denar?«

Matjaž Han je bil aprila 2024 izvoljen za predsednika SD; to je bil čas, ko je stranka zaradi nakupa stavbe na Litijski cesti izgubljala podporo, hkrati je bila v rdečih številkah, razkrite so bile nekatere njene finančne operacije. Hanu jo je uspelo finančno sanirati, poleg tega je v javnosti pridobila nekaj podpore. Trenutno ji ankete napovedujejo, da bi lahko na volitvah zbrala dovolj glasov za osem, morda celo devet poslancev, kar je za poslanca ali dva več, kot jih ima zdaj. Bi bil to res uspeh? Odvisno od pogleda, stranka SD je na volitvah leta 2008 zbrala 30-odsotno podporo, dobila pa je 29 poslancev.

Matjaž Han je prijazen človek, govori preprosto, rad se šali, hoče delovati pristno – je pa brez dvoma strpen sogovornik. Nanj se lepijo očitki, da se preveč spogleduje s kapitalom, da je podjetnik po duši, a jih zavrača, pravi, da se rad pogovarja ne le s sindikati, ampak tudi z menedžerji. Kljub nejeveri odločno zavrača, da bo njegova stranka SD vstopila v koalicijo z Janševo stranko, odprte pa pušča vse druge možnosti.

Evropska socialdemokracija je v krizi, zmagujejo drugačne politične ideje. Zakaj? So se socialdemokratske stranke preveč spogledovale s kapitalom ali ne vedo, kako živijo ljudje? 

Ravno danes sem se sestal z nekdanjim predsednikom švedske vlade, socialdemokratom Stefanom Löfvenom, ki je zdaj predsednik Stranke evropskih socialistov, govorila sva o tem, da imamo socialni demokrati trenutno med predsedniki evropskih vlad samo tri predstavnike, torej Španca Pedra Sáncheza, ta ima težave s koalicijo, Danko Mette Frederiksen, ki je napovedala predčasne volitve, in malteškega laburista Roberta Abelo. To je vse. Očitno je desni populizem prevladal nad politično realnostjo. Podobno je tudi v Sloveniji, večinski del našega volilnega telesa je socialnodemokratsko orientiran, ne gre za prazne parole, gre za vrednote pravičnosti, enakosti in tovarištva, te stvari še vedno nekaj pomenijo, a to se ne kaže v priljubljenosti naše stranke. Res pa je, da jih morda ne znamo predstaviti na pravi način.

Če je socialdemokracija boj proti družbeni neenakosti, kako odgovarjate kritikom, ki pravijo, da se je povezala s kapitalom. 

Ne razumem, zakaj bi se ravno mi preveč spogledovali s kapitalom. Politika je stvar dialoga, brez tega ne bomo prišli do pravih rešitev. Zato se – in ne samo zato, ker sem minister za gospodarstvo – moramo pogovarjati tudi s predstavniki kapitala, z delodajalci. To ni sporno. Večina politik, ki smo jih izpeljali v tem mandatu, je socialdemokratskih. Morda si zanje kolajne na prsi pripenja kdo drug, a vedeti je treba, da se odločitve in zakoni v parlamentu sprejemajo z večino. In med temi 46 glasovi so bili tudi glasovi naših poslancev.

Ko se je pred dobrim ducatom let pojavilo novo levo gibanje in ko se je leta 2015 Združena levica prebila v parlament, je bilo v SD veliko nejevolje, podcenjevanja, jeze. Zdaj ste z Levico sodelovali v koaliciji.

Levico in Gibanje Svoboda sem razumel kot partnerski stranki. Dobro smo sodelovali, SD je pomagala pri kakšnem zakonu, tudi sam sem se posebej zavzel za kakšen projekt in od koalicijskih partnerjev dobil tudi kakšno zahvalo, čeprav morda ni bila javno izrečena. Na obe stranki gledamo kot na partnerja, upam, želim, da bomo sodelovali še naprej.

Omenjali ste programska načela socialnih demokratov. Katere so rdeče črte, ki jih ne bi prestopili, s kakšnimi ljudmi, strankami po volitvah ne boste šli v vlado?

V tej državi je, žal, veliko ljudi, s katerimi ne bi mogel sodelovati, moti me govor nestrpnosti in sovraštva. S takšnimi ljudmi SD ne bi nikoli vstopila v vlado. Jasno je, da zaradi programa, načina vodenja politike, ideologije s stranko SDS v vladi ne moremo sodelovati. To lahko ponovim ničkolikokrat, pa se bodo vedno našli dvomljivci, ki bodo trdili, da bomo vstopili v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša. Ne bomo. Volivci bodo imeli 22. marca pred seboj jasno možnost: ali bodo izbrali pot, ki jo ponuja sedanja koalicija, torej zmernost in spoštovanje, ali pa bodo izbrali pot, ki jo zagovarja SDS. Vse ostale možnosti so stvar morebitnega dogovora. Sam bi zelo težko sodeloval s predstavniki stranke Resni.ca.

Večina politik, ki smo jih izpeljali v tem mandatu, je socialdemokratskih. Morda si zanje kolajne na prsi pripenja kdo drug, a vedeti je treba, da se odločitve in zakoni v parlamentu sprejemajo z večino.

Kaj pa Logarjevi Demokrati in Vrtovčeva Nova Slovenija? Če primerjamo njun gospodarski program s tistim, kar ponuja vaša stranka, gre za diametralno nasprotna stališča. 

Pogovarjava se 2. marca. Po volitvah, 22. marca, se bo morala politika usesti za isto mizo in se dogovoriti, kako naprej. Ocenjujem, da sestavljanje vlade ne bo enostavno, da bo morala sedanja koalicija poiskati še kakšnega partnerja, če bo sploh imela to možnost. Enostavno se bomo morali pogovarjati, iskati skupne točke, kompromise. Nočem zapirati vrat, iskali bomo možnosti, kako in s kom naprej. Seveda bi bilo bolje, da bi sedanji vladni trojček lahko sam sestavil vlado, a ta trenutek ne vemo, kakšen bo izid volitev.

Kaj pa socialdemokratski in neoliberalni pogled na gospodarstvo? 

Imate prav, da gre za dva nasprotujoča si pogleda. A danes vse stranke govorijo, da je treba zmanjšati davčno obremenjenost plač. Zadeva se zaplete pri podrobnostih, država bi morala zaradi teh davčnih razbremenitev vire poiskati drugje. SD zagovarja idejo, da bo treba obdavčiti premoženje, progresivno, pravično, transparentno, a brez dodatnih proračunskih sredstev davčne razbremenitve plač ne bo. Vse stranke govorijo tudi o administrativnih ovirah, govorijo o težavah pri umeščanju v prostor … Poiskati bomo morali točke, v katerih se strinjamo, če pa bodo razlike prevelike, koalicijskega sodelovanja ne bo.

Minister za gospodarstvo ste, ta vlada se je zapletla v konflikt z delodajalskimi organizacijami in združenji. Zakaj toliko ostrih besed? 

To morate vprašati tiste, ki jih izrekajo. Te puščice, to obtoževanje, strašenje – vse to je pretirano, nepotrebno. Razumem gospodarstvo, razumem, da ga je vlada obremenila z nekaterimi nepotrebnimi ukrepi, ki niso vplivali na gospodarstvo kot tako, pač pa na nepotrebne administracijske postopke …

… mislite na zakon o evidentiranju delovnega časa? Ali ni bil zakon najprej usklajen med socialnimi partnerji, podprla ga je koalicija, podpirali ste ga tudi sami, vsaj dokler se ni oglasila delodajalska stran?

Na začetku imajo zakonske zamisli veliko podpore, ko pa se zakon udejanji, navadno pride do težav. Včasih se res premalo poglobimo v kakšen problem. Pa to ni edina težava. Tako smo ljudem, ki so dnevni delovni migranti in delajo v Avstriji, najprej rekli, da jim bomo priznali davčne odpustke, pa tega potem nismo storili. Drugje smo bili uspešnejši, pri pokojninski reformi smo se držali vnaprej dogovorjenih pravil in na koncu je bila reforma udejanjena.

Naj se vrnem k vprašanju o konfliktu z delodajalskimi združenji. Predsednik vlade ali pa nekateri drugi posamezniki so proti predstavnikom gospodarstva izrekali preostre besede. Ne morete obrtnikom ali lastnikom malih in mikropodjetij očitati, da so kapitalisti. Ti ljudje živijo od svojega dela. Komunikacija je bila z obeh strani po mojem mnenju res neprimerna.

Jasno je, da zaradi programa, načina vodenja politike, ideologije s stranko SDS v vladi ne moremo sodelovati. To lahko ponovim ničkolikokrat, pa se bodo vedno našli dvomljivci, ki bodo dejali, da bomo vstopili v vlado, ki bi jo vodil Janez Janša. Ne bomo.

Delodajalske organizacije vodijo legitimni kapitalski interesi. A država niso le lastniki gospodarstva, država je veliko več.

Ravno to sem želel povedati. Te dni so me vprašali, kakšno oceno bi dal samemu sebi, če bi ta mandat opravil v podjetju. Ne moreš politične funkcije enačiti z menedžersko, ne moreš države enačiti s podjetjem. Država je veliko več, tudi vodenje države je težje. Zavedamo se, da moramo pobirati davke, zavedamo se, da davke plačujejo podjetja in njihovi zaposleni. A vendar res pogosto slišimo kritike o neprijazni drži. Naj nanje odgovorim s podatkom, da smo imeli v zadnjih štirih letih zgodovinsko visoke investicije. Imeli smo jih v farmaciji, avtomobilski industriji, začela se bo gradnja velikega Palfingerjevega obrata v Ormožu in podobno. Ko sem se pogovarjal z lastniki, z direktorji teh podjetij, so mi razlagali, kako razumejo Slovenijo. Zanje je slovenski davčni sistem, ta, ki ga nekateri tako radi kritizirajo, del širšega premisleka, zakaj so se odločili za Slovenijo. Pomembne so še druge stvari: javno šolstvo, javne univerze, zelena država, varna država, geostrateška pozicija in javni sistem, ki kljub pomanjkljivostim še vedno dobro deluje. Velike multinacionalke razmišljajo na več ravneh, ne razmišljajo le o obdavčitvah. Zato preprosto ne razumem ne opozicije ne nekaterih posameznikov, ki trdijo, da so te prišle v Slovenijo zato, ker jim je dala nekaj denarja. Ni res, pri tem nismo unikum, podobno tuje investitorje privabljajo tudi druge države.

Omenjam kot primer – družba Perutnina Ptuj, ki je v lasti ukrajinske družbe MHP, načrtuje 120 milijonov evrov vredno investicijo, država pa ji bo pomagala z 20 milijoni.

Podobnih investicij je bilo še nekaj. V Revoz je šlo več kot 150 milijonov, država pa je pridala okoli 24 milijonov evrov. Le redkokdo pove, da so pri izvedbi te 150-milijonske investicije sodelovale slovenske družbe, ki so prek davkov del sredstev že vrnile v državni proračun. Da ne govorim o delovnih mestih in podobno. Skupno smo imeli v Sloveniji v zadnjih štirih letih za nekaj več kot milijardo evrov (brez DDV) tujih in domačih investicij, ki jih je podprla država.

Govorila sva o interesih. So kapitalski interesi krivi tudi za to, da vašemu ministrstvu v štirih letih ni uspelo uveljaviti zakona o gostinstvu, ki bi omejil kratkoročno oddajanje nepremičnin? 

Na začetku mandata so mi vsi govorili, da je zakon treba sprejeti. Nato smo se lotili zahtevnega procesa in ga spisali. In kakšen je bil rezultat? Tisti, ki bi s tem nekaj pridobili, denimo hotelirji, so utihnili, občine, ki so nas podpirale, so se začele umikati, napadati so nas začeli sobodajalci, ljudje, ki bi jim zakon – če bi bila seveda hkrati sprejeta še davčna zakonodaja – deloma olajšal pot do nepremičnine, pa na koncu niso bili zadovoljni. V tej bitki smo ostali sami. Če torej potegnem črto: prav je, da smo vztrajali, a šlo je za zahteven proces, ravno zdaj nastajajo pravilniki in drugi podzakonski akti.

Štiri leta, gospod minister, potrebovali ste štiri leta. Gotovo veste, da naj bi ta zakon posredno omejil špekulativni nakup nepremičnin, s čimer bi se znižale cene in mladi ljudje bi lahko prej prišli do stanovanj. In če smo že pri tem, je res, da ste hčerki kupili stanovanje v Ljubljani?

Ne, ni res, nisem ga. In tudi če bi imel dovolj denarja, tega ne bi storil. Nepremičnine v Ljubljani so predrage, da ne omenjam načina življenja v prestolnici. Na srečo hčerki ne želita živeti v Ljubljani.

Kako pa naj ljudje pomagajo otrokom do stanovanja?

V Ljubljani je to nemogoče. Pol milijona evrov za stanovanje, pa četudi najameš posojilo za 20 ali 30 let, je po mojem mnenju ekonomski samomor. Nekatere družine so imele srečo, saj so po Jazbinškovem zakonu odkupile stanovanja in v desetletjih je narasla tudi njihova vrednost. Drugi te sreče niso imeli, tudi moja družina ne. Mladi danes ne morejo priti do stanovanj. Vlada je sprejela načrt za gradnjo novih najemniških stanovanj, zagotovila je javna sredstva, a sam bi se tega lotil še nekoliko drugače. Bolj bi se povezal z občinami, država bi jim s povratnimi in nepovratnimi sredstvi omogočila gradnjo, bistvenega pomena pa je tudi hkratno izboljšanje javnega prometa. Upam, da se bo enkrat v Sloveniji res začela gradnja boljšega železniškega sistema.

Katera vlada si bo upala uvesti nepremičninski davek?

Ne gre samo za ta davek, četudi njegovo uvedbo naša stranka podpira. Težave so v parcialnosti – če bo naslednja vlada desna, bo verjetno spremenila dohodninsko lestvico, lepo, a nikoli ne povedo, kaj bi to pomenilo za državni proračun. Zavzemam se za temeljito davčno reformo, ki bi upoštevala vse dejavnike. Torej tudi premoženje in nepremičnine, ki bi morale biti progresivno obdavčene, tako bi ljudje z enim stanovanjem plačevali sorazmerno malo, tisti z več nepremičninami pa več. Potreben bo skratka družbeni dogovor o novi davčni politiki, če ga ne bo, dobrih rešitev za to državo in njene prebivalce ne bo. Ljudem bomo morali torej jasneje povedati, kaj bodo plačali in kaj bodo za to dobili. Je pa zanimivo, da ima veliko Slovencev v lasti nepremičnino na Hrvaškem, tudi jaz jo imam, in da tam nepremičninski davek, pa četudi se je v zadnjem času povečal, plačujejo brez večjih težav. Le v Sloveniji je to huda težava.

Zanimivo je, da ima veliko Slovencev v lasti nepremičnino na Hrvaškem, tudi jaz jo imam, in da tam nepremičninski davek, pa četudi se je v zadnjem času povečal, plačujejo brez večjih težav. Le v Sloveniji je to huda težava.

Radi se sestajate s predstavniki gospodarstva. Pojavljajo se kritike, da je vaših srečanj s SBC ali z Ameriško gospodarsko zbornico preveč. V Sloveniji imamo natančno določena pravila, kako poteka socialni dialog, omenjeni organizaciji pa sta lobistični združenji. 

V štirih letih tega mandata sem bil trikrat na nekih zajtrkih in nisem edini politik, ki je bil tam. Morda sem bil tudi na kakšnih drugih prireditvah, obiskal sem obrtno zbornico, trgovinsko, turistično, GZS, res si ne znam predstavljati, da se s predstavniki gospodarstva ne bi sestajal in pogovarjal. Po drugi strani sem se sestajal tudi s sindikati in njihovimi predstavniki. Vsa ta srečanja razumem kot stvar dialoga, ne pa kot obliko popuščanja eni ali drugi strani.

Kdo je najboljši slovenski menedžer? 

Nedvomno je to Jože Colarič, direktor Krke. Pomislite, kako Krka dela, koliko zaposlenih ima, kakšen odnos ima do njih, kako uspešna je, kje posluje, kakšen je njen dobiček, investicije. Nekoč mi je Colarič razlagal, kakšno bi moralo biti slovensko gospodarstvo. Moralo bi biti kot mešanica krave in žirafe, telo krave je v Sloveniji, njena žirafja glava pa v državah okoli nje. Glava se prehranjuje v tujini, mleko, ki ga proizvaja, pa ostaja doma. Tako bi morala delovati tudi druga podjetja. Na Krko moramo biti ponosni, paziti moramo, da te uspešne zgodbe ne podremo.

Morda je na drugi strani tega spektra direktor uprave NLB Blaž Brodnjak. Znan je po svojih trditvah, da se v politiko ne želi mešati, četudi dela natančno to, znan je tudi po tem, da zase pravi, da je socialni demokrat, pa čeprav je nedavno dejal, da bi radi številni upokojenci »še delali in da so veliko bolj produktivni od naših otrok, ki so razvajeni pamži«. 

Če sem se v politiki kaj naučil, sem se tega, da ne komentiram izjav drugih ljudi. Vesel pa sem, da pravi, da je socialni demokrat. Sam bi bil pri takšnih izjavah previdnejši, to tudi ni moj slog.

Pustimo te izpade, spreglejmo tudi to, da slovenska podjetja zaradi kreditne politike NLB iščejo posojila v tujini, Brodnjak ima v nečem prav. Kako povečati konkurenčnost Slovenije? Samo z znižanjem plač ne bo šlo.

Politiki radi govorijo, da bo vse bolje, če se bodo zmanjšali prispevki na plače. A to je le del resnice. Drugi, pomembnejši del so investicije. Predvsem investicije države v nove tehnologije, če svojih podjetij ne bomo tehnološko prenovili, ne bomo več uspešni. Zato vsako leto na podlagi raznih razpisov slovenskim gospodarskim družbam namenimo več kot 600 milijonov evrov. V štirih letih je torej ministrstvo gospodarstvu na podlagi različnih razpisov namenilo 2,4 milijarde evrov, verjetno pa še malo več. A ne gre samo za razpise za povratna in nepovratna sredstva. Tukaj so še sredstva, ki so jih dobila podjetja, prizadeta v poplavah, spomnite se tudi pomoči pri energetski krizi. V zadnjih štirih letih smo gospodarstvu namenili res veliko pomoči, zato sem včasih razočaran, ker naši kritiki ne znajo pohvaliti vsaj tistega, kar smo naredili dobro.

Ekonomist Mojmir Mrak je opozoril, da je Slovenija po deležu javnih investicij (v razmerju do BDP) znatno nad povprečjem Evropske unije, kar je predvsem posledica črpanja evropskih sredstev. Hkrati je po investicijah podjetniškega sektorja pod povprečjem. 

Podjetništvo se iz investicij res umika. Lahko je to posledica negotovih razmer v mednarodni politiki, vojne v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, zdaj v Iranu, lahko je to posledica carinske politike Donalda Trumpa. Po drugi strani bi lahko bila boljša tudi naša država, davčna politika bi morala biti bolj predvidljiva. Lahko se strinjava, da je 1000 evrov za minimalno plačo minimum, lahko se tudi strinjava, da je dobro, da je božičnica neobdavčena in obvezna. Ampak vseeno bi morali biti ukrepi politike bolj predvidljivi. Ne želim kritizirati potez naše vlade, saj je bila naklonjena levosredinskim politikam in sindikatom, česar sem zelo vesel. A pomislite, kaj se bo zgodilo, če bo jutri prišla neka desna vlada, v ospredje bodo še odločneje kot sicer stopili interesi kapitala. Negotovost, hitre spremembe za gospodarstvo niso nikoli dobre.

Kaj je za vas »moderna industrijska politika«, ki jo omenjate v strankinem programu? 

Robotizacija in digitalizacija. To sta bistvena dela naše prihodnosti. Kot so bistveni tudi pameten zeleni prehod, zmanjševanje onesnaževanja okolja, več obnovljivih virov. Vse to je moderna industrijska politika, pa tudi spodbujanje različnih startupov in podobnih podjetniških iniciativ.

Moderna politika pa gotovo nista Spiritov razpis za razvoj premogovnih regij in zgodba o podjetniku von Horvathu. Vse skupaj je bila velika šlamastika.

Šlamastika morda, a na srečo smo v tej pisarni hitro raziskali, kaj se je zgodilo, in predlagali razveljavitev razpisa, zaradi česar nas podjetnik Tadej von Horvath tudi toži. Prišlo je do napačnih odločitev, vendar na koncu ni bila podpisana nobena pogodba. Naredili smo revizijo, z evropsko komisijo smo se dogovorili o možnosti enoletnega podaljšanja investicijskega cikla, v nov razpis pa smo vgradili dodatne varovalke.

Preiskavo tega primera naj bi vodilo evropsko javno tožilstvo. Ste zaskrbljeni, da se boste znašli med osumljenci, morda vi ali pa vaš državni sekretar Matjaž Frangež? Težava je v tem, da ste se sestajali z direktorji podjetij, ki so se prijavila na razpis. 

Zelo veliko hodim po terenu, zelo veliko se srečujem, rokujem z ljudmi, ki kandidirajo na razpisih ministrstva za gospodarstvo. Vseh niti ne poznam.

Ampak podjetnik von Horvath je bil nekaj tednov pred objavo razpisa, na katerem je dobil 20 milijonov evrov, v pisarni vašega državnega sekretarja.

Kolikor sem seznanjen, je na sestanek prišla delegacija Mestne občine Velenje, v kateri je bil tudi omenjeni podjetnik. Sestanek je državni sekretar zaradi tega prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije. Verjamem pa, da niti jaz niti gospod Frangež na koncu ne bova kriva, saj je bil, kot že rečeno, razpis razveljavljen.

Vsako leto na podlagi različnih razpisov slovenskim gospodarskim družbam namenimo več kot 600 milijonov evrov. V štirih letih je torej ministrstvo gospodarstvu na podlagi različnih razpisov namenilo 2,4 milijarde evrov, verjetno pa še malo več.

Omenjala sva puščice, ki letijo sem in tja, omenjala sva razburjene predstavnike delodajalskih organizacij. V zadnjem času ponavljajo troje. Sprašujem vas o teh trditvah: je torej res, da je zaradi zvišanja minimalne plače ogroženih 66 tisoč delovnih mest, je res, da se slovenska podjetja selijo na Hrvaško, je res, da so plače na Hrvaškem boljše od slovenskih? 

Greva počasi. Prvič: minimalna plača ne ogroža slovenskega gospodarstva, večji problem sta plačna kompresija in zvišanje drugih plač. V Sloveniji največ bremena nosi srednji sloj prebivalstva, tukaj bi morali narediti kakšen korak – denimo z uvedbo brezplačnih vrtcev, kar bi na letni ravni znašalo od 170 do 200 milijonov evrov. Vprašali ste me glede selitev. Mogoče je nekaj podjetij res zapustilo Slovenijo, a gre za majhno število, ne bi pa zamahnil z roko, treba je ugotoviti, kakšni so bili razlogi, da so se preselila iz naše države, in ali bi to lahko preprečili. In tretjič, ko govorimo o hrvaških plačah, moramo gledati širše, moramo pogledati, kakšne so hrvaške pokojnine, kakšen zdravstveni sistem imajo tam, kaj je s plačilom za malico in prevozom na delo – ne podcenjujem Slovenije in blaginje, ki smo jo ustvarili. Žal pa to počno drugi.

Eno izmed podjetij, ki grozijo s selitvijo v Zagreb, je Petrol. Vaše podjetje M & M International, zdaj je njegova lastnica vaša žena, občasno posluje s Petrolom, tu in tam čisti črpalke. Pojavljata se dve vprašanji: ali gre za navzkrižje interesov, vlada namreč določa marže, in drugič, ali je kdorkoli želel ta poslovni odnos na kakršenkoli način izkoristiti? 

Komisija za preprečevanje korupcije je že dvakrat presojala o navzkrižju interesov, pa ga ni našla. Podobno je z maržami, o njih ne odloča ministrstvo za gospodarstvo, pač pa spadajo na ministrstvo za okolje in prostor. Mi z maržami nimamo nič.

Kako razumete izsiljevanje Petrola, ki je za nekaj časa zaprl črpalke v manjših krajih, pri čemer ima država tretjinski lastniški delež tega podjetja? 

Sam enostavno ne razumem, zakaj se na podeželju zapirajo črpalke. Ne razumem, zakaj se zapirajo poštne poslovalnice, četudi je država stoodstotni lastnik Pošte Slovenije. Ne razumem tudi, zakaj izginjajo bančne poslovalnice in bankomati. Vem, da nekatere poslovalnice ustvarjajo izgubo, a treba je pogledati dobiček celotnega podjetja. Kljub vsemu Petrol ustvarja dobiček, banke prav tako in tudi Pošta Slovenije. Država bi lahko, to delajo na ministrstvu za kohezijo, sprejela dodatne ukrepe, lahko bi uvedla subvencije, s katerimi bi se te stvari na podeželju ohranile.

Bi podprli večji uvoz tuje delovne sile v Slovenijo?

Brez tuje delovne sile ne bo šlo, že zdaj imamo okoli 160 tisoč tujih delavcev. Prav je, da delajo pod enakimi pogoji, kot delajo Slovenci, prav je, da zanje velja naša delavska zakonodaja. Včasih sem neizmerno žalosten, ko vidim, kako jih nekateri izkoriščajo in v kakšnih razmerah bivajo. Razmišljam pa še o nečem drugem – morda pa bi bilo dobro, da bi tudi upokojencem, ki so končali aktivno poklicno pot, omogočili, da se vrnejo na trg dela, tako da pri svojem delu ne bi bili omejeni z urami, kot velja danes. Sindikati te zamisli zaradi konkurence ne podpirajo, a treba je vedeti, da danes mladih na trgu dela sploh ni več. Imamo rekordno nizko brezposelnost, tako da so tudi argumenti o konkurenci izzveneli.

Ko ste prevzeli stranko SD, je bila v katastrofalnem finančnem stanju. Imela je za 1,8 milijona evrov neplačanih obveznosti. Stranka je dolg sanirala s prodajo vile na Levstikovi ulici. Kako bi kot socialni demokrat opisali ta čas finančnega optimiziranja, nepremičninskih mahinacij, zadolževanja, ki so bili nekoč značilni za delo strankine centrale. Je bil zadaj res pohlep? 

Sam to razumem drugače. Preživel sem množico volitev, referendumov, kampanj. Dobro vem, koliko vse to stane, dobro vem, kaj za stranko pomeni, če ima 29 ali pa le šest poslancev. Zanima me, kakšna bodo finančna poročila političnih strank, ki že tedne lepijo jumbo plakate po vsej državi, zanima me, koliko denarja bodo porabile in kje so ta denar dobile. SD se je nekoč res preveč zadolževala, od volitev do volitev, dosegala je slabe rezultate, dobivala manj državnih sredstev, ljudi, ki so delali za stranko, ni odpuščala in na koncu je bila akumulacija dolga tako visoka, da je bilo treba prodati omenjeno vilo.

So nekateri vaši člani stranko razumeli kot podjetje? 

So, se kar strinjam, a jaz je ne. Ko sem jo prevzel, smo pregledali realno proračunsko sliko, koliko nam da država, koliko dobimo iz lokalnih skupnosti, koliko prinesejo članarine, koliko je donacij. Potem smo naredili varčevalni načrt. Zdaj nismo več zadolženi, morda imamo za kakšnih 100 tisoč evrov neplačanih računov, a jih bomo poravnali. Za volitve imamo že privarčevana sredstva, pričakujem, da bomo zanje porabili približno 500 tisoč evrov, morda pa bomo za del tega denarja vzeli še nekaj posojila.

Nedavno je dvignilo precej prahu vaše mnenje, da je bilo zdravstvo v Jugoslaviji boljše, kot je danes. Saj veste, da ste primerjali neprimerljivo, ljudje danes živijo dlje, medicina je bolj napredna. A vendar, niste znani kot kritik socializma, o njem nimate res slabega mnenja. 

Res ga nimam. Nasprotno. Seveda sem bil takrat mlajši, življenje sem razumel drugače, a še vedno trdim, da sem odraščal v najlepšem času, in želel bi si, da bi v takšnem času odraščali tudi moji otroci. V sedemdesetih in osemdesetih letih res ni bilo veliko politične svobode, a redno smo hodili na morje, v kampe, v sindikalne prikolice, življenje je bilo manj naporno, učitelji so imeli večji vpliv, imeli smo relativno dovolj denarja, da smo preživeli, večja je bila družbena odgovornost. Tisti čas je bil do življenja res bolj prijazen.

Preživel sem množico volitev, referendumov, kampanj. Dobro vem, koliko vse to stane. Zanima me, kakšna bodo finančna poročila političnih strank, ki že tedne lepijo jumbo plakate po vsej državi, zanima me, koliko denarja bodo porabile in kje so ta denar dobile.

Ciniki bi vam navrgli, da to, da politiki hodite v Dražgoše, še ne pomeni, da ste socialdemokrati.

Dražgoše sem obiskal najmanj 15-krat, pa nisem nikoli nastopil kot govornik. Že 30 let hodim tudi k različnim partizanskim obeležjem, res sem tu in tam spregovoril kakšno besedo, a nastopa nisem zlorabil za politično obračunavanje. Če želimo mlade spomniti na najsvetlejši trenutek naše zgodovine, potem jim moramo povedati, kaj se je dogajalo v tistem času, ne pa, kakšen politik je Janez Janša in kaj se trenutno dogaja v slovenski politiki. Zgodbe padlih partizanov so pomembnejše od tega, kar se dogaja v slovenski politiki. Res pa je, da so nekateri politiki iz leve sredine začeli te spomenike izkoriščati. Izkoriščajo tudi športne prireditve, četudi jih prej tam nisem videval. To je oblika politične hinavščine.

Kaj to pomeni? 

To pomeni, da nekaj govoriš, da se za nekaj zavzemaš, v resnici pa živiš drugače. Nekateri mi radi očitajo, da nisem pravi socialdemokrat – sem večji socialdemokrat kot marsikdo drug. Seveda naredim kakšno napako, rečem besedo preveč, a živim v majhnem kraju, tam sem kandidiral na različnih volitvah, ljudje me podpirajo. Če mi ne bi verjeli, njihove podpore ne bi imel.