V središču / Razmišljati z rokami

Zgodba o tem, kako se je Miran Pešič (1966), znan tudi kot Pešo rokodelec, začel ukvarjati z lesom, je pravzaprav tesno povezana z Mladino. Za številko 7, ki je izšla 15. februarja 1994, je iz gline in mavca izdelal pustni maski Janeza Janše in Milana Kučana; na ikonični naslovnici sta politika v črnem in rožnatem kostimu sedela ob mizici s pladnjem s kavo in rdečo vrtnico. Nato je skupaj z dekletom maski prijavil na nagradni natečaj Slovenskih novic za najboljšo politično masko – in zmagal. S svojim delom nagrade, ki je znašala tisoč mark, si je v Celovcu kupil »bor mašino«, tračni brusilnik in oblič. Še danes se spominja, kako mu je prijazni avstrijski prodajalec prodajne cene oklestil s kombinacijo vseh mogočih popustov, da je domov lahko odnesel vse troje. Tako se je začela njegova zgodba z lesom.

Tri mašine v temno zeleni in turkizni barvi še vedno zasedajo police njegove delavnice na ljubljanski Metelkovi, kjer ustvarja že vse od zasedbe in osvoboditve nekdanje vojašnice, pri kateri je leta 1993 sodeloval tudi sam. Tri desetletja pozneje so še vedno pretežno dobro delujoče. Od takrat je delavnico napolnil z najrazličnejšim orodjem, stroji in materiali, tudi z različnih koncev sveta, denimo iz Indonezije ali Tajske. Majhen, a dobro izkoriščen prostor je zapolnjen do zadnjega kotička, vendar pregleden in urejen po njemu lastnem sistemu, obogaten pa je z različnimi risbami, grafikami, Pešovo karikaturo, otroško fotografijo hčerke na leseni klopi njegove izdelave, nedelujočimi glasbenimi inštrumenti, ki visijo s stropa. Pešo je danes prepoznaven ljubljanski obraz, še vedno zvest svojim kratkim dredom, ki se je v zadnjih desetletjih uveljavil kot samosvoj ustvarjalec in vsestranski rokodelec, morda najbolj znan po edinstvenih lesenih izdelkih in kosih pohištva.

Med njegovimi lesenimi izdelki najdemo vse od kuhinjskih elementov, miz in stolov ter vhodnih vrat do otroških igral (tista v Argentinskem parku so zaznamovala generacije Ljubljančanov), skulptur in unikatnih kuhinjskih desk. Posebno mesto med njegovimi izdelki imajo denimo leseni humidorji za shranjevanje cigar, med drugim tudi takšni, ustvarjeni iz povsem nepričakovanih lesenih izdelkov, kot sta violončelo in violina, ki jim je vdihnil novo življenje in namembnost. Pa različni leseni vozovi, med njimi tudi tisti za koruzo, s katerim je približno desetletje v poletnih mesecih v središču Ljubljane prodajal kuhano in pečeno koruzo.

Zase pravi, da je že od nekdaj »razmišljal z rokami«. Karkoli je potreboval, si je naredil sam. Najprej se je, ko je moral zaradi vnetja obraznega živca tri mesece preživeti doma, lotil izdelovanja skulptur iz glinamola, to dejavnost pa je dopolnil s šivanjem. Obdobje prisilne ustavitve si je povsem zapolnil z ustvarjalnim delom. Ko si je šival jakno iz kosov usnja, se je na hrbtu spontano oblikoval lik, ki ga je spominjal na rogača, dodal mu je še trup in od takrat je rogač njegov zaščitni znak.

Ko je prenavljal stanovanje v Ljubljani, se je v kuhinji in kopalnici preizkusil še v mozaiku. Z izdelkom je bil zadovoljen, zato ga je fotografiral in ga pokazal Iztoku Erženu, ki je v starem ljubljanskem mestnem jedru ravno odpiral legendarno Čajno hišo pod velbom. Tako je dobil svoje prvo naročilo za zdaj znameniti mozaik rogača, ki se je vpisal v vizualni spomin mesta in tudi po zaprtju čajnice pred dvema letoma še vedno krasi zid na Starem trgu 3 v Ljubljani – danes ga je mogoče občudovati v nedavno odprtem Arhetip Caféju. Z mozaiki in skulpturami je nato opremil še nekaj lokalov in restavracij, med drugim nekdaj ikonični True bar na Trubarjevi ulici pa Sax Pub in picerijo Tunnel.

Pešo je torej bolj ali manj samouk. Faks nikoli ni bil zares zanj. Po srednji gradbeni šoli se je sicer vpisal na Fakulteto za gradbeništvo, a se je pred izpitom iz fizike odločil, da se bo raje odpravil v München na koncert Metallice. Nato se je prepisal na Fakulteto za organizacijske vede v Kranju, vendar se je po opravljenem prvem letniku odpravil raziskovat Združene države Amerike. Je pa zato z veseljem obiskoval različne kiparske seminarje in delavnice, denimo tiste pod vodstvom akademskega slikarja Jožeta Slaka - Đoke, ki je slikarstvo študiral tudi na Japonskem, dežela pa je močno zaznamovala njegovo razmišljanje in ustvarjanje. To miselnost o počasnem in natančnem ustvarjanju je prenesel tudi nanj.

Sprva je veliko delal z naplavljenim lesom, privlačile so ga organske, mehke oblike. Do danes se je nekoliko »oblikovno prečistil« in mu bolj ustrezajo jasne, enostavne, čiste linije, najraje pa obdeluje les sadnih dreves, kot so češnja, hruška in oreh, pa tudi javor, bukev in hrast. Všeč so mu različne kombinacije in kontrasti med njimi, prav tako kontrast lesa z drugimi materiali, kot so kamen, železo in steklo. Les mu je tako ljub tudi zato, ker dopušča napake. Rad pusti, da ga vodi material. »Če kdaj kaj preveč odrežem ali se kako drugače zmotim, sem najprej po navadi malce iz sebe, potem pa na stvar pogledam z drugega zornega kota in vidim, da je to lahko le dodana vrednost. Zaradi napake moram premisliti, še kaj dodati ali odvzeti in na koncu je izdelek še boljši. To je kot nekakšno reševanje ugank.« Pri tem prizna, da je vseživljenjski učenec in da se s časom spreminjata njegov način razmišljanja in izraz.

Ko razmišlja o razmerju med funkcionalnostjo in estetiko, se mu zdi predvsem pomembno, da je izdelek uporaben – to je izhodišče in temelj vsega. Predmet mora ustrezati svojemu namenu in delovati brez kompromisov. Za tem pride estetika. Izdelek mora zanj biti nekaj posebnega, mora imeti značaj. »Včasih se končna podoba zgodi spontano, kot posledica procesa, drugič jo skušam predvideti že na začetku, a resnica je, da je nikoli ne morem v celoti načrtovati,« pove Pešo. »Material, prostor in okoliščine vedno nekoliko preoblikujejo začetno idejo.« Zelo pomembno je tudi, da se z naročnikom ujame. »Če med nami ni pravega občutka, projekta sploh ne vzamem. Ne gre le za dogovor o ceni ali funkciji, temveč za zaupanje in skupno razumevanje. Mora obstajati neka energija, ista valovna dolžina. Brez tega ni pravega sodelovanja – in brez tega tudi izdelek težko doseže tisto, kar bi lahko bil.«

Skoraj ga ni kosa pohištva, ki ga v lastnem stanovanju ne bi bil izdelal sam. To se mu zdi velika prednost. »Da si enostavno lahko tisto, kar potrebuješ, ustvariš sam, se mi zdi neprecenljivo. Danes je to v tem svetu potrošništva in hitre ter poceni izdelave že skoraj nekakšna eksotika. Toda mislim, da rokodelstvo ne umira, prav nasprotno. Mislim, da mlade to zanima, in tudi vse bolj imam občutek, da so ljudje spet začeli ceniti unikatne izdelke s presežno vrednostjo v smislu oblikovanja in izdelave.«