V središču / Ideja nima merila

Delovanje arhitekturnega biroja ARP studio temelji na predpostavki, da ideja nima merila. Krovni člani biroja, poleg ustanoviteljev Matjaža Bolčine in Ernesta Milčinovića še Urška Bertok Herman in Jan Žonta, vselej udejanjajo velike ideje, pa naj gre za navidezno malenkostno ali banalno prenovo, kot je prenova garderobe v osnovni šoli, ali za megalomansko velikopotezen projekt, kot je preobrazba skladišča soli v urbani kulturni center, ki jo prav zdaj izvajajo v Kopru. »Ni treba graditi velikih stavb, da lahko pokažeš veščine in izraziš svoje ideje. Ideja se lahko udejanja v vseh merilih, majhnem ali velikem. Tudi v majhnih arhitekturah, kot je denimo knjižnica, je mogoče pokazati veliko,« pravi soustanovitelj biroja Matjaž Bolčina.

Zametki ARP studia segajo na začetek prejšnjega desetletja, v študijska leta Matjaža Bolčine in Ernesta Milčinovića. Pod mentorskim vodstvom Vojteha Ravnikarja sta (v sodelovanju s Tejo Savelli) na seminarju zasnovala prenovo domačije v Divači.

S projektom je trojica nadobudnih študentov zmagala na seminarskem natečaju. »Učili smo se sproti. Risali smo izvedbene načrte, čeprav še nismo zares vedeli, kako se pravilno pripravijo,« se spominja Milčinović. Načrti so bili dve leti kasneje dejansko uresničeni: iz ruševin stare domačije je (na pobudo takratnega direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana) nastal Muzej slovenskih filmskih igralcev. Za čislani projekt so bili mladi arhitekti leta 2011 ovenčani s Plečnikovo nagrado, osrednjim priznanjem za delo v arhitekturi, kar je bil zanje pomemben mejnik. Začetek dober, vse dobro.

A do uradne ustanovitve ARP studia je minilo še več kot desetletje, saj to ni bil ravno hvaležen čas za ustanavljanje birojev: »V naši generaciji ima redkokdo svoj biro. Smo generacija kriz: najprej gospodarske, nato zdravstvene, za nameček še koronske – vrstile so se druga za drugo.« Zato sta ustanovitelja studia naslednjih ducat let ustvarjala vsak zase, Bolčina v biroju Arrea, pri priznani arhitektki Maruši Zorec, Milčinović pa samostojno. »To obdobje samostojnega zorenja je bilo ključno – vsak je šel svojo pot, opravil vajeništvo, potem pa smo po dobrem desetletju inkubacije ponovno združili moči.«

Čeprav prenova domačije v Divači ni bila uraden začetek biroja, je po svoje vseeno začrtala nadaljnjo pot ARP studia, ki se je pri ustvarjanju (napol nehote) osredotočil na prenove. Začel je s prenovo trikotnega paviljonskega objekta v Ferantovem vrtu v Ljubljani, ki ga je v sedemdesetih letih zasnoval Edvard Ravnikar. Nato so počasi začeli prihajati novi projekti, večidel prenove, in to precej majhne. »Delali smo vse – vrata, okna, sanitarije, drobne posege v osnovnih šolah … Marsikdo bi rekel, da takšni projekti niso v čast arhitektu, mi pa smo to jemali kot priložnost. Vsak projekt je imel svojo zgodbo in iz vsakega smo se kaj naučili,« pravi Milčinović. Bolčina doda, da »imamo še danes občutek, da smo napol arhitekti, napol arheologi. Spet in spet dobivamo v roke že stoječo stavbo in moramo raziskati njeno zgodovino, konstrukcijo, plasti časa in tudi številne banalne malenkosti, preden lahko naročniku sploh predlagamo načrt posega«.

To sicer ne pomeni, da biro izvaja izključno prenove: Ernest Milčinović je v sodelovanju s Samantho Vuk na primer podpisal čudovito novogradnjo, imenovano Hiša G, ki stoji v Škofijah pri Kopru. Čeprav gre za izrazito sodoben dizajn, je ta v popolnem sozvočju z istrsko arhitekturno krajino. »Seveda je pomembno, da si aktualen, a še pomembneje je aktualnost preseči,« pravi Milčinović. »Arhitektura ne sme le slepo slediti prevladujočim trendom. Danes gre vse preveč v eno smer, izgublja se širina vprašanj, na katera mora arhitekt odgovoriti.« V prenove se niso usmerili načrtno. »Tako je narekovala usoda,« pravi Milčinović. Bolčina pa razmišlja, da grejo kolektivu prenove tako dobro od rok tudi zato, ker je podedoval poseben način razmišljanja od svojih mentorjev – Vojteha Ravnikarja in Maruše Zorec. »Vojteh nas je učil pomena arhitekturne ideje, Maruša Zorec je to nadgradila z odnosom do obstoječe arhitekture. Ko enkrat osvojiš veščine, kot sta potrpežljivo branje prostora in spoštovanje že vzpostavljene strukture, jih težko opustiš. Težko si rečeš ’zdaj bom pa kar rušil in začel znova’,« pravi.

Ta logika je zaznamovala tudi prenovo hiše v ljubljanski Rožni dolini, imenovane B2. Zgrajena je bila že leta 1927 in z vidika arhitekturne zgodovine ni bila nikakršen presežek, a arhitekti ARP studia so v njej prepoznali prostorski, svetlobni in bivalni potencial, obogatili so jo s prizidkom, ki je z osrednjo stavbo povezan tako gladko in intuitivno, da ko si enkrat v notranjosti, skorajda ne ločiš, ali si v starem ali novem delu. Poleg tega so izboljšali tudi povezavo z vrtom. Bolčina velik del zaslug za uspešen projekt pripisuje naročniku: »Končni rezultat nikoli ni zgolj arhitektovo delo. Pogosto ravno naročnikov prispevek pomembno vpliva na kakovost in končno podobo projekta.«

Na veliko zanimanje za prenove precej vpliva tudi duh časa. Družba je ohranjanju starega naklonjena predvsem iz trajnostnih vzgibov: »Trajnostni vidik je bistven, vendar za arhitekturo ni zadosten. Ustvarjanje arhitekture je kompleksno, saj je pri vsaki arhitekturni rešitvi na delu množica zunanjih vplivov. Arhitektura ni samo seštevek rešitev ali odgovorov nanje, temveč tudi raziskovanje njej lastnega jezika in iskanje najboljših razmer za človekovo bivanje. O vsem tem lahko govorimo ali pišemo, arhitektura pa svoje misli nemo udejanja v prostoru. O vsem razmišlja v prostoru,« pravi Bolčina.

Prvi večji, opažen projekt ARP studia je bila prenova knjižnice v Osnovni šoli Vič v Ljubljani, za katero so arhitekti leta 2023 prav tako prejeli Plečnikovo nagrado. Gre za enega izmed številnih arhitekturnih posegov ARP studia v to stavbo, ki jo prenavljajo, razvijajo, dograjujejo in nadgrajujejo postopoma: kamen na kamen, palača. Arhitekti so najprej leta 2019 v sodelovanju s Katjo Saje zasnovali prizidek z novima učilnicama, kasneje so prenovili knjižnico, nato še garderobe. Vsi trije posegi jasno odražajo modus operandi arhitektov biroja APR, ki si vselej prizadevajo za celostno prenovo, za predrugačenje logike celotnega prostora, za prostorsko reorganizacijo – četudi naročniki tega od njih ne pričakujejo. »Zgodi se, da nalogo rešimo drugače, kot nam je bilo naročeno. Ne gre za načrtni mehanizem. Ko nalogo sprejmeš, ne veš, kam te bo peljala. Rešitev se izriše šele na večkrat prehojeni poti med obstoječim in novim, med željo naročnika in zahtevo prostora. Vsak poseg, še najmanjši, lahko prostor, ki že obstaja, izboljša, tega se ves čas zavedamo, za to si prizadevamo,« pravi Bolčina. »Verjetno je prav to ključen del naše identitete: ne ustaviti se pri nalogi, ki nam je dana, temveč pogledati širše, razumeti, kaj je prostor nekoč bil, kaj je danes in kaj lahko postane,« doda Milčinović.

Resnično: ko naročniki od ARP studia želijo prst, jim ta ponudi celo roko. Ko so njegovi arhitekti dobili naročilo, naj prenovijo garderobe Osnovne šole Vič, se niso zadovoljili z zamenjavo omaric in osvežitvijo prostora. S samostoječo steno so garderobe pomaknili na rob in vzpostavili novo prostorsko os, ki se navezuje na prvotno logiko prostora, kot je bil zasnovan na začetku 20. stoletja, ko prizidka še ni bilo. »Ne gre le za funkcionalno rešitev, temveč za povrnitev prvotne prostorske identitete,« pravi Bolčina. S tem posegom so vhod premaknili na smiselnejše mesto in odprli novo avlo, v katero zdaj pronica obilica naravne svetlobe, prav tako je enostaven manever intuitivno povezal prizidek z osrednjo stavbo – ne le fizično, temveč tudi prostorsko in vsebinsko. Pri tem se arhitekta spomnita, kako sta naročnikom prenove paviljona v Ferantovem vrtu ob odprtju podarila knjigo Ali mora biti ta hiša ravno taka?, zbornik besedil o Edvardu Ravnikarju. Z darilom sta simbolno zaobjela bistvo filozofije ARP studia, ki ga Milčinović opiše takole: »Arhitekt ni zgolj oblikovalec ali dekorater, ni tisti, ki izbira barvo omaric. Bistvo je, da naročniku ponudiš tisto, česar ni pričakoval, a kar prostor dejansko potrebuje.«

Ko je Osnovna šola Vič želela novo učilnico v avli, obdani z učilnicami, so arhitekti studia ARP predlagali popolnoma drugačno rešitev, ki je bila bistveno bolj smotrna: namesto nove učilnice so v središče šole prestavili knjižnico: »Tako smo knjižnico simbolno postavili v srce šole. Knjiga naj bo v središču dogajanja, nova učilnica pa naj ima stik z zunanjim prostorom, svetlobo in zrakom,« pravi Bolčina. Strokovna žirija Plečnikovih nagrad, ki je tako imenovano Odprto knjižnico nagradila predlani, je svojo odločitev utemeljila takole: »Odprta knjižnica v Osnovni šoli Vič dokazuje, kako lahko pragmatično zasnovani stavbi, kot je šola, vdihnemo novo življenje in ustvarimo trajnostne, navdihujoče prostore za izobraževanje in druženje otrok.«

Arhitekti so podobno razmišljali tudi pri prenovi Tivolskega gradu v Ljubljani, v katerem deluje Mednarodni grafični likovni center (MGLC). Naročniki so od njih želeli zgolj umestitev dvigala in sanitarij, a so dobili veliko več. Dvigalo so umestili sila diskretno, tako da je skorajda nevidno, sanitarije pa v dotedanji servisni del. Toda niso se ustavili pri tem: v prostoru nekdanjega skladišča so na novo vzpostavili avlo, v pritličju so naredili čistko nepotrebnih dodatkov, saj je arhitektura gradu že sama po sebi jasna in logična. »Naša naloga ni bila dodajati, temveč odvzemati – očistiti, razjasniti, poudariti kvalitete, ki jih stavba že ima,« pojasni Milčinović. To je način, na katerega se Studio ARP skuša lotiti vsakega projekta – »tudi tistih, ki se na prvi pogled zdijo majhni ali banalni,« pravi Bolčina. Pri tem se sprašuje: »Kaj je resnična naloga arhitekta – to, kar mu naloži naročnik, ali je v ozadju globlji problem, ki ga je treba prepoznati?«