V središču / Vojna, ki se nikoli ne konča

Izraelska vlada je zaostritev razmer na Bližnjem vzhodu izkoristila za dodatno izčrpavanje Palestincev v Gazi: potem ko je prejšnji mesec poskušala prepovedati delo več humanitarnih organizacij na območju (izraelsko vrhovno sodišče je odločitev sicer začasno zamrznilo), je ob napadih na Iran spet zaprla mejne prehode v Gazo in omejila dobavo humanitarne pomoči in goriva. Razmere v Gazi danes večinoma res več ne polnijo prvih strani svetovnih časopisov, a genocidna vojna se tam nadaljuje. Od domnevnega premirja, ki je bilo sklenjeno oktobra lani, je bilo v Gazi ubitih več kot 600 ljudi, po podatkih palestinskega ministrstva za zdravje je število mrtvih od 7. oktobra 2023 tako naraslo na najmanj 72 tisoč.

Genocid v Gazi se ni končal, zgolj prevzel je drugačno obliko. Prebivalci Gaze ne prejemajo zadostnih količin hrane, nimajo potrebnih zdravil, obnova bolnišnic in druge pomembne infrastrukture poteka počasi. Ameriški predsednik Donald Trump je po februarskem zasedanju svojega Odbora za mir – nekakšne »alternative« Združenim narodom, ki so se mu pridružili nekateri najbolj grobi svetovni avtokrati, na primer Benjamin Netanjahu, Javier Milei, Viktor Orbán in Nayib Bukele – napovedal obnovo Gaze. Vendar kakšno? Jared Kushner, poslovnež, Trumpov zet in član izvršilnega odbora tega »mirovnega projekta«, je načrt za obnovo Gaze predstavil na januarskem Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu. V Gazi bi radi zgradili turistični pas ob obali, novo »riviero« na Bližnjem vzhodu, 180 nebotičnikov, pristanišče in letališče. Ruševine Gaze so postale priložnost tudi za zasebne investicije. Interesi tamkajšnjega prebivalstva so drugotnega pomena.

Medtem je izraelska vlada prejšnji mesec sprejela tudi nove ukrepe za postopno priključitev zasedenega Zahodnega brega. Nezakonitim izraelskim naseljencem je na nekaterih območjih olajšala nakup zemljišč, drugod pa odobrila postopek registracije, ki od Palestincev zahteva, da dokažejo lastništvo zemljišč, sicer tvegajo njihovo zaplembo. Pospešek je dobil tudi tako imenovani projekt E1, s katerim si Izrael že več let prizadeva, da bi z gradnjo novih nezakonitih naselbin vzhodno od Jeruzalema fizično ločil Zahodni breg na dva dela, s tem pa dodatno ogrozil možnost nastanka palestinske države. Z obsodbo dogajanja se je v skupnem pismu prejšnji teden odzvalo 20 držav, poleg denimo Francije in Španije tudi Slovenija. Nasilje izraelskih nezakonitih naseljencev na Zahodnem bregu se ob tem stopnjuje: izraelska vojska je v minulem mesecu na območju izvedla več racij, v začetku tedna, ko je ameriško-izraelski napad na Iran zasenčil tamkajšnje dogajanje, pa sta pod streli izraelskih naseljencev padla dva Palestinca.

Od domnevnega premirja, ki je bilo sklenjeno oktobra lani, je bilo v Gazi ubitih več kot 600 ljudi, število mrtvih od 7. oktobra 2023 je tako naraslo na najmanj 72 tisoč.

»To je vojna, ki se nikoli ne konča,« je razmere opisal dr. Abdeldžavad Omar, filozof in predavatelj na univerzi Birzeit, ki stoji na Zahodnem bregu. »Vojna je okvir, znotraj katerega živimo. To velja za Zahodni breg, za Jeruzalem, za palestinske državljane Izraela in še posebej izrazito za Gazo, kjer se pobijanje Palestincev nikoli ni ustavilo. Izrael je prevzel nadzor nad približno polovico ozemlja Gaze, ki je že tako zelo ozko poseljeno, večino prebivalcev pa potisnil v preostalo polovico. Hkrati po njih še naprej strelja, kadar se mu to zdi primerno.« Stalna grožnja, da se bodo množični poboji v svoji najhujši obliki spet vrnili, s tem ostaja eno glavnih orodij, s katerim izraelska oblast zastrašuje prebivalce Gaze in poskuša zajeziti vsakršen poskus odpora.

Genocid nad izobraževanjem

Predvsem z ustrahovanjem vrši svoj nadzor tudi na Zahodnem bregu. Univerza Birzeit, na kateri predava Omar, že desetletja velja za pomembno središče palestinskega (študentskega) aktivizma. Zato je bila pogosta tarča izraelskih oblasti. Nazadnje letos januarja, v času študentskih protestov, ko so izraelske sile vdrle v prostore univerze in z uporabo bojnega streliva, šok granat in solzivca po poročanju zaposlenih ranile okoli 40 študentov. Antropolog dr. Basil Faradž, tako kot Omar predavatelj na univerzi, je bil ob vojaškem vdoru ravno v svojem kabinetu. »Zaslišal sem strele. Moj prvi odziv je bil, da sem vstal in pogledal skozi okno, da bi videl, kaj se dogaja,« se spominja. »Za nekaj časa sem obstal, nato pa zagledal študente, ki so v paniki tekli sem in tja. Vojaška vozila so se pripeljala na območje univerze, vojaki so streljali z bojnim strelivom. In vendar je bila moja prva misel: seveda so prišli.«

»Ko namreč razumeš naravo tega režima in način njegovega delovanja, postane jasno, da je eden njegovih ključnih ciljev prav vzpostavljanje občutka strahu,« je nadaljeval Faradž. »Gre za strah pred odhodom na univerzo, strah pred tem, da si nenehno nadzorovan in nikoli zares ne veš, kaj se ti bo zgodilo, če boš zapustil svoj dom. V ozadju tvojih misli je zmeraj prisotno vprašanje, kaj se bo zgodilo danes. Vedno obstaja slutnja, da se lahko zgodi nekaj slabega.«

Del teh ustrahovalnih taktik je zagotovo napad na palestinske izobraževalne ustanove – po poročanju Združenih narodov je bilo več kot 97 odstotkov šol v Gazi v minulih dveh letih in pol bodisi poškodovanih ali povsem uničenih, velika večina skoraj 660 tisoč šoloobveznih otrok pa več kot dve šolski leti praktično ni imelo dostopa do izobraževanja. Strokovnjaki in poročevalci Združenih narodov ter številni akademiki so to že označili za primer sholasticida, za izobraževalni genocid. Predajanje znanja študentom, njihovo bodrenje, spodbujanje h kritičnemu mišljenju se v takšnih razmerah kažejo kot poseben izziv. Tudi na Zahodnem bregu. »Postopoma otopiš. Ko se nasilje normalizira – postane del vsakdana, ki ga živiš –, pa je to samo še nekakšen stalni hrup v ozadju,« pravi Omar. Ob tem je izjemno težko predavati študentom, ki so izgubili vsakršen občutek upanja. »Še posebej, če poučuješ filozofijo in želiš študente spodbujati h kritičnemu mišljenju. Želiš jim odpreti prostor, v katerem bi si lahko zamislili, da je lahko drugačen. Toda ko stojiš pred generacijo, ki je otopela, brezupna, te kdaj popade občutek, da opravljaš skorajda nasilno delo.« Prosiš jih, naj mislijo kritično, medtem ko jim svet okoli njih nenehno sporoča nasprotno: ne razmišljaj preveč, prilagodi se, morda boš tako preživel. »Kako naj študentom razlagam, da je svet lahko drugačen, ko se jim vsak dan znova vsiljuje nasprotno sporočilo?«

Vadišče skrajne desnice

Palestinska območja pogosto opisujejo kot »laboratorij«, kot vadišče najbolj krutih oblik nasilja. Izraelu je uspelo razviti lasten model tako imenovanega protiuporniškega delovanja, ki ga izvaža v svet. »Orožje, uporabljeno nad Palestinci, ima svoj trg. Prodaja se in izvaža drugim državam. Tako tudi visoko razvita vohunska oprema,« je pojasnil Faradž. Tudi tretja vlada Janeza Janše se je sestajala s predstavniki podjetja NSO, izdelovalcem vohunskega programa Pegaz, ki ga je madžarski premier Orbán v preteklosti uporabljal za sledenje novinarjem. »Obiski tujih voditeljev, kot je bil denimo nedavni obisk indijskega premiera Narendre Modija, niso zgolj simbolični. Povezani so z gospodarskimi in vojaškimi sporazumi. Palestinci tako niso edini, ki so izpostavljeni tem oblikam nasilja in nadzora, obstaja seveda širša geopolitična ekonomija takšnih taktik – a Izrael se v tem omrežju kaže kot ključno vozlišče.«

»Predvsem sodobna desničarska gibanja vidijo Izrael kot model, ki ga je vredno posnemati,« je dodal Omar. »Izrael namreč razumejo kot etnonacionalno državo, ki svoj odnos do palestinske skupnosti utemeljuje na rasnem razlikovanju in izključevanju. V očeh teh gibanj Izrael uteleša tisto, k čemur sama stremijo: obliko belega evropskega nacionalizma, ki bi ga radi uresničili tudi v Evropi.« Medtem pa se avtoritarci povsod po svetu navdušujejo nad vlogo Izraela, v zadnjih letih predvsem vlade Netanjahuja pri razgradnji povojnega liberalnega reda. Prav v Gazi se je jasno pokazalo, kako nemočne so svetovne institucije, ki naj bi vzdrževale vzpostavljen sistem mednarodnih norm in pravil. To so seveda najgloblje želje vsakega avtokrata. »Zato si svet želijo preoblikovati po podobi, kakršno vidijo v Izraelu.«

Slovenija se je ob genocidu v Gazi v marsičem postavila na pravo stran zgodovine. Naslednji takšen korak bi bil, da se pridruži tožbi proti Izraelu, ki jo je na Meddržavnem sodišču vložila Južna Afrika. Za to ima samo še teden dni časa. Hkrati se, predvsem v luči volitev, velja spomniti, kakšna je bila še pred kratkim zunanja politika te države. V času prejšnje vladne garniture so na pročelju vlade namreč visele izraelske zastave. Tudi Janez Janša je eden tistih svetovnih politikov, ki gledajo Izrael – in se jim samo sladko smeji.