V središču / Sodišče: Mladina naj se Hojsu opraviči

V Mladini smo leta 2020 objavili članek, v katerem smo razkrili, da je tedanji notranji minister Aleš Hojs leta 2019 kupil eno najlepših parcel v Slovenskem primorju – v občini Koper, v Kolombanu, s pogledom na morje – po 86 evrov za kvadratni meter neto. Ko smo prišli do te informacije, smo preverili podobne posle v tem kraju. Ugotovili smo, da so drugi v istem času podobne parcele kupili po precej višji ceni. Plačali so od 134 evrov do 297 evrov za kvadratni meter (brez DDV). Sum se je še okrepil, ko smo naleteli na imena preostalih kupcev, ki so pri istem poslu prišli do parcel. To so bili žena bivšega župana občine Koper Eva Popovič, Popovičev infrastrukturni svetovalec Radivoj Andjelković in danes znani maksilofacialni kirurg Tadej Dovšak.

Kako se je to lahko zgodilo? Ugotovili smo, da je bilo območje parcel še pred nekaj leti v lasti občine Koper. Ta ga je poskušala večkrat prodati na javni dražbi, a ceno je morala znižati, ker parcele ni nihče hotel. Zakaj ne? Ker ni imela urejenega dostopa. Do nje je bila načrtovana pot, ki bi morala v osmih metrih dolžine premagati kar 30 metrov višinske razlike, in neuradno so nam tedaj tudi na občini pojasnili, da je bil to razlog, zaradi katerega ni bilo zanimanja zanjo. A potem se je vendarle našel kupec, neznani ruski investitor Marat Idrisov – ki pa je imel podjetje registrirano v hiši Popovičevega svetovalca Andjelkovića. Marat Idrisov naj bi tam zgradil apartmajsko naselje, in to na območju, kjer ni bilo niti kanalizacije. A ko je Idrisov postal lastnik, so se vsa ta vprašanja rešila. Občina je začela območje komunalno urejati, v kraj je končno prišla kanalizacija, Idrisovu se je uspelo z občino dogovoriti o novi dovozni poti, uporabni. A nato tam ni zgradil apartmajskega naselja, investiciji se je odpovedal. Še več: parcelo je razdelil na manjše in jih po neverjetno ugodni ceni prodal izbrancem. Z drugimi besedami: občina bi lahko vse, kar je naredila po nakupu Idrisova, naredila že prej – in tako sama povečala vrednost teh parcel. Namesto tega je bilo zemljišče najprej prodano, nato opremljeno, nato pa je končalo pri izbranih kupcih.

V Mladini smo članek o Hojsovi parceli nadnaslovili z besedo »korupcija«. Napisali smo, da je Hojs s tem pridobil vsaj »189 tisoč evrov premoženjske koristi« – do tega zneska smo prišli, tako da smo izračunali razliko med prodajno ceno in tržnimi cenami, po katerih so se podobne parcele prodajale v tistem času. Napisali smo še, da je Hojs pri tem »ob pomoči političnih prijateljev in z oškodovanjem javnega dobrega prišel do precejšnje premoženjske koristi«. Zaradi teh trditev je proti Mladini vložil tožbo zaradi razžalitve in jo ta teden v enem delu tudi dobil. Sodnica Andreja Bedene je presodila, da Mladini ni treba plačati 11.400 evrov odškodnine, mora pa navedene trditve preklicati na javni tiskovni konferenci. Na tej tiskovni konferenci mora Mladina sporočiti, da so navedene trditve »v celoti neresnične in dokazno popolnoma nepodprte, novinar zanje ni imel nobene podlage, da jih je zapisal«.

Zakaj takšna kazen? Po sodničinem mnenju Mladini niti ni uspelo dokazati, da sta Hojs in Popovič »politična prijatelja«, saj je Hojs sam na zaslišanju dejal, da ni Popovičev prijatelj. Okoli leta 2011, ko je Popovič na različnih prireditvah in volitvah podpiral SDS, je bil namreč Hojs član NSi: »Politično prijateljstvo z županom Popovičem, še posebej glede na predhodno obrazložitev in pomen izraza, ni razvidno in potrjeno, članki iz leta 2008 in 2011 oz. pred vsakimi volitvami izražene simpatije tega ne potrjujejo, že zaradi časovne oddaljenosti, nečlanstva tožnika v SDS, osebno prijateljstvo pa je izključeno,« je zapisalo sodišče.

Dokazni postopek naj bi tudi prepričljivo pokazal, da je Hojs informacijo o možnosti ugodnega nakupa parcele dobil od Andjelkovića, Popovičevega svetovalca, ki »ni politik, ki ni politični prijatelj, niti osebni prijatelj tožnika, pač pa poslovni znanec, ki je tožnika o možnosti nakupa obvestil v okviru pomoči pri prodaji zemljišč v lasti navedenega podjetja«.

Mladini ravno tako ni uspelo dokazati, pravi sodnica Bedene, da je imel Hojs kakršenkoli vpliv na odločitve občine Koper, recimo na omenjeno dražbo. Prav nasprotno, dražba, po kateri je občina sprva parcelo prodala Rusu (ki je imel podjetje registrirano v hiši Popovičevega infrastrukturnega svetovalca, op. p.), naj bi bila najboljši odraz tržnih zakonitosti, novinar pa naj bi s sejanjem dvoma o njej in brez podlage zgolj »gradil afero in zaključke o oškodovanju javnega dobra«. Še posebej krivično naj bi bilo, ker se je novinar spravil na Hojsa – če bi že bilo treba, bi moral napisati članek »Afera Popovič«, ne da sta ga zanimala »samo Hojs in Hojsova parcela«. Namen članka, ki ga je objavila Mladina, naj bi tako bil jasen, je zapisala sodnica, in to je »diskreditacija osebe in ne raziskovalna analiza dogodka in pojava«. Dokaz za to naj bi bil tudi, da organi pregona postopka proti Hojsu niti začeli niso (torej kriminalisti v času, ko je bil Hojs notranji minister, op. p.), je zapisala sodnica, kasneje pa je tudi protikorupcijska komisija ugotovila, da korupcije ni bilo.

Mladina se bo seveda na razsodbo pritožila, saj pri svojih trditvah vztraja. Doslej je sicer že dvakrat takšen sodni postopek politikov zoper novinarje peljala vse do Evropskega sodišča za človekove pravice – in obakrat zmagala. V zadnji sodbi v primeru Grims pa je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno zapisalo, da slovenski sodniki nenavadno nekritično obravnavajo politike.