V središču / Edino skupnost lahko prepreči pohod sovražnih politik na oblast

Evropski pobudi My Voice, My Choice (Moj glas, moja odločitev) z Niko Kovač na čelu je uspelo na videz nemogoče. V času, ko Evropo od zunaj in znotraj pretresajo grobi silaki, ko je skrajna desnica na pohodu, ko je povsod prisotnih vse več teženj, da bi pravice in svoboščine ljudem omejevali in ne širili, z reproduktivnimi pravicami žensk vred, je postala pomemben svetilnik upanja. V treh letih ji je uspelo oblikovati široko civilnodružbeno mrežo po vsej Evropi in zbrati več kot milijon potrebnih podpisov za vložitev evropske državljanske pobude. Na družbenih omrežjih je zagnala spletno kampanjo, kot je še nismo videli – danes My Voice, My Choice samo na Instagramu sledi več kot milijon uporabnikov. Nazadnje pa ji je evropsko komisijo, to pregovorno rigidno institucijo, uspelo prepričati, da je prejšnji teden sprejela pomembno odločitev, ki že velja za nov mejnik pri varovanju zdravja žensk.

Komisija je v odzivu na pobudo, naj Evropska unija (EU) s finančnimi sredstvi vsem Evropejkam omogoči varen in dostopen splav, odločila, da lahko države, ki tako želijo, črpajo sredstva za pomoč ženskam iz obstoječega evropskega socialnega sklada. To pomeni, da bi lahko države že v bližnji prihodnosti ženskam, tudi na primer iz Poljske ali z Malte, kjer glede splava velja najbolj restriktivna zakonodaja v EU, nudile potrebno zdravstveno oskrbo, sredstva iz obstoječega sklada pa bi lahko prav tako namenile za kritje s tem povezanih stroškov, denimo prevoza. Sedaj je žogica na strani držav, ki morajo pripraviti potrebne dopolnitve nacionalnih programov za uporabo denarja iz sklada. Delo v My Voice, My Choice in motorju za njim, Inštitutu 8. marec, tako še ni končano: v naslednji fazi si bodo namreč prizadevali, da bi države čim prej sprejele potrebne spremembe.

So pa minula tri leta prizadevanj hkrati poskrbela za marsikatero pomembno svarilo tudi pred domačimi parlamentarnimi volitvami. Redki, samo najbolj skrajni in konservativni poslanci so nasprotovali tej pobudi tako srdito, kot so to počeli slovenski poslanci desnice. Decembra so celo paktirali s skrajno desnico, da bi zavrli podporo pobudi v evropskem parlamentu. S tem so jasno pokazali, kam v evropskem političnem prostoru se umeščajo. Romana Tomc, poslanka iz vrst SDS, je takoj po objavi odločitve evropske komisije denimo zapisala, da jo skrbi možnost uporabe sredstev iz evropskega socialnega sklada, ki da niso namenjena »za tako imenovani abortivni turizem«. In napovedala, da bo kot sodelujoča pri pripravi mnenj o delovanju sklada nasprotovala predlogu vključitve stroškov splava med dopustne izdatke.

V zapisu Mateja Tonina je jasno videti, kako zelo toksična zna biti desnica. Takšna bi bila tudi Slovenija, če bi jo na desnici lahko izklesali po svoji podobi.

A v resnici je za največje svarilo pred volitvami poskrbel poslanec Matej Tonin iz Nove Slovenije, ki je na družbenih omrežjih zapisal: »Iniciativa My Voice, My Choice pred evropskimi volitvami ni bila lansirana za to, da punce ’fajtajo’ za evropske ženske, ampak da na evropskih volitvah zagotovijo zmago Gibanju Svoboda. Ni jim uspelo. Nika Kovač danes ne ’fajta’ za slovenske ženske brez ginekologa, ampak za zmago [Roberta] Goloba na prihajajočih volitvah. Ne bo ji uspelo.« In nadaljeval: »Na volitvah 22. marca pa naši Niki lahko naredimo veliko uslugo: z novo desnosredinsko vlado ji omogočimo, da bo lahko vsak petek na svežem zraku kolesarila po Ljubljani. In to bo velika zmaga za nas!«

V tem njegovem zapisu je jasno videti, kaj pred volitvami na pladnju ponuja politična desnica. Jasno je videti, kako zelo toksična zna biti, kako zelo je omalovažujoča, privoščljiva, pokroviteljska, napadalna, nasilna, zajedljiva, manipulativna, lažnjiva, cinična, izključujoča, maščevalna, nestrpna in preprosto škodoželjna. Takšna bi bila tudi Slovenija, če bi jo na desnici lahko izklesali po svoji podobi. Odgovor nanjo so s pobudo My Voice, My Choice in tudi prejšnjimi uspešnimi akcijami, denimo z referendumom za čisto pitno vodo, ponudili prav v Inštitutu 8. marec. Uspelo jim je namreč zgraditi skupnost – in prav ta je tista, ki lahko zmeraj prepreči pohod sovražnih politik na oblast. Tudi na prihajajočih parlamentarnih volitvah v Sloveniji.