Epski bes Donalda Trumpa

Spoštovani, v zvezi s kolumno gospoda Vlada Miheljaka „Epski bes Donalda Trumpa“ naj vendarle zapišem:

Kot sem vesel, da v Sloveniji obstaja svoboda govora in izražanja mnenj, v skladu s katero lahko pač prav vsi pišejo tudi popolne neumnosti brez argumentov, žalijo, natolcujejo, obrekujejo in širijo sovražni govor, kar je v precejšnji meri ponovno zaznati v zgornjem zapisu avtorja kolumne, me prav tako veseli (ne vem pa, če verjetno zdolgočasene bralce), da mi avtor namenja v svoji zadnji kolumni, za smešno in neresno obračunavanje, skoraj dve tretjini njenega prostora. Prav veseli me, da mi posveča toliko pozornosti in tako natančno spremlja družbena omrežja, ki sicer niso moja, saj jih sam ne premorem (pa tudi ne čutim potrebe po njih in s tem tudi ne potrebe po eksihibicionizmu, ki mi ga ljubko očita avtor). Preko njih obveščamo predvsem o našem delovanju v ZDA in zadovoljni smo/sem, da avtorja te aktivnosti tako podrobno zanimajo. S fotografijami vred. V kolikor želi, mu novice in „fotostripe“ posredujemo tudi na osebni naslov, da bo hitreje seznanjen z njimi, s čimer bi lahko še hitreje napisal še kakšno prav perverzno bebasto pravljico. Imamo torej prav, da smo transparentni, saj nam prav avtor dokazuje, da smo očitno res tudi zanimivi.

Iz zgornje kolumne gre razbrati, da se je avtorja moj odgovor v prejšnji Mladini na njegove perverzno nesmiselne zapise v referenčni kolumni globoko dotaknil, celo tako, da se je očitno zamislil nad seboj in perverzno povečal dozo žalitev in bedarij v novih prigodah in pripovedkah.

Ob objavi mojega odgovora avtorju v številki Mladine z dne 27. 2. 2026 na njegova natolcevanja v kolumni z dne 6. 2. 2026 smo s prijatelji stavili, da bo vsaj ena od naslednjih kolumn namenjena ponovnemu, užaljeno - prizadetemu in perverzno-osebnemu obračunu avtorja z menoj. To je bilo glede na morebitni psihični vzorec avtorja, sodeč po njegovih obračunavanjih v svojih kolumnah v preteklih desetletjih s tistimi, ki so mu upali odgovoriti v pismih bralcev, popolnoma pričakovano in zelo predvidljivo. Pravzaprav še dobro, da kolumna z obračunom ni bila spisana še pred objavo mojega prispevka v pismih bralcev. Avtor ima namreč po vseh desetletjih pisanja znan vzorec zapisov samozadovoljujočih osebnih obračunov s posamezniki v svojih kolumnah. Tako pravzaprav ni bilo nobene možnosti, da stave ne dobim.

Seveda revija Mladina dopušča, da v tej razpravi nismo enakopravni – eni pišemo pisma bralcev, drugi brez sramu osebno obračunavajo v kolumnah. Čudi le, da medij, ki naj bi bil resen, dopušča tako zlorabo kolumn za osebna izživljanja avtorja, bolj ad personam kot ad rem. Ne prvič, to je zanimiv vzorec. In očitno uredniška politika. Podobnega v demokratičnih, predvsem tujih, zahodnih medijih, v desetletjih prebiranja še nisem zasledil. Seveda sta medij in urednik svobodna, prav je tako in nanju nikakor ne želim vplivati. To je svoboda govora in kot sem zapisal - vedno sem se zanjo pripravljen boriti in storiti vse v moji moči. Da lahko tudi perverzno žaljivi avtor svobodno zapisuje slabo argumentirane neumnosti in iz njih sevajoče sovraštvo.

Tako sem na primer v svojem odgovoru avtorju zapisal, kaj mi kolegi o prvi dami ZDA pripovedujejo. Res ne vem, kaj naj bi tu pojasnjeval, kot od mene terja avtor. Avtor pač v svoji a priori antiameriški ihti noče razumeti, kaj mi kolegi pripovedujejo. Tega od njega, glede na skoraj patološko sovraštvo, ki veje iz zapisa, tudi nobeden ne pričakuje. In tako zaključi, da so ruski oligarhi pač enaki kot izvoljena ameriška vlada, ki bi jo sam, namesto ameriških volivcev, očitno kar najraje zamenjal. V njegova moraliziranja se ne bom spuščal. Nekateri pač nimamo takega luksuza in delamo s tistimi, ki so jih Američani pač demokratično izvolili. Za kar smo bili s strani predsednice Republike Slovenije, ki predstavlja vse naše državljane, poslani v sprejemno državo. Celotna nova avtorjeva kolumna namreč predvsem ponovno pokaže avtorjevo zelo svojevrstno razumevanje (bolje popolno nerazumevanje) diplomatskega dela, po katerem naj bi se diplomati, ki smo poslani v gostujočo državo, skregali s tamkajšnjo oblastjo ali jo vsaj odkrito prezirali. Nisem še srečal kolega ne prej ne danes v ZDA, ki bi tako, kot predpisuje avtor, deloval – tudi ne iz Španije, ne Irske, ne Norveške. Ampak očitno lahko avtor bralce po mili volji pita s svojimi „eskpertizami“ diplomatskega dela. Avtor, ki dobro razume, kakšne neumnosti kvasi sam, se želi zato s perfidnimi moralističnimi verbalnimi piruetami iz njih nespretno izvleči. Pač nima argumentov. In to kaže njegov celotni prispevek. Pa da želi imeti zadnjo, ultimativno sodbo in besedo.

Avtor je očitno strokovnjak za vse, poučuje vsakogar, o vsakem lahko sodi in vsem vsiljuje svoje edino zveličavne nasvete – filmske kritike, moralna vrednotenja (moraliziranja) in razsojanja, diplomatsko delo, diplomatske veščine … Še dobro, da njegovih nasvetov ne berejo naslovljeni Danci, Nemci … Bi hitro vedeli, zakaj. In predvsem, kaj je za njih dobro. V kolikor bi poslušali avtorja in vsakega samozvanega strokovnjaka za zunanjo politiko njegovega kova, bi verjetno končali dokaj klavrno. Njim gre za zelo resne zadeve, ki so avtorju zadnja skrb, v primeru Nemčije pa posredno tudi za slovenske. Verjetno to avtor tudi sam razume, zato ne bom pojasnjeval. V kolikor želi, si o tem lahko prebere v mojih javno objavljenih publicističnih prispevkih o mednarodnih odnosih in spreminjanju sveta v zadnjem desetletju.

Naj še enkrat ponovim, kar sem zapisal že zadnjič in pri čemer še trdneje ostajam. Dobri odnosi med Slovenijo in ZDA so v korist naših državljanov in interesu naše države. Tako prebiram v relevantnih dokumentih naše države. Za take si prizadeva tudi EU, katere člani smo. Že ve, zakaj. In celo Španija, kljub nesoglasjem. Seveda, dobri odnosi ne pomenijo strinjanja v vsem, kar mi želi zmotno, bolje rečeno zlonamerno, v svojem besnem a priori antiamerikanizmu in sovraštvu pripisati avtor.

Po pripovedovanju kolegov sodim, da bi bile mnoge države izjemno zadovoljne, ko bi imele v Beli hiši prvo damo svojih narodnih korenin. In ob tem še stavek, ki ga avtor namerno pozablja v citatih: „Verjetno je tako tudi v Sloveniji, kar slišim od mnogih.“ Če kdo meni, da bi bolje in bolj pravilno opravljal delo v korist vseh naših državljanov brez diskriminacije in države, kot ga opravljam v tuji državi gostiteljici s svojimi lastnimi notranjimi zadevami, v katero nisem bil poslan za kreganje s tamkajšnjo oblastjo, kot očitno meni avtor – naj izvoli. Ne s kavča v Sloveniji, kot imajo nekateri priložnost paberkovati v svojih kolumnah, na terenu v ZDA.

Samo želel bi si, da bi revija Mladina demokratično omogočila vsem enake možnosti v soočenju – ali objave v pismih bralcev ali v kolumnah, če se blatenja že nadaljujejo. Nekateri ostajamo pač v pojasnjevanju diskriminirani in neenakopravni. V zadnjih desetletjih, v primeru točno določenega avtorja, enakopravnosti v reviji po lastnih prebiranjih nikoli ni bilo in z obžalovanjem pričakujem, da bo tako tudi naprej. Avtor je pač, žal, ogledalo revije, ki mu dopušča tudi perverzna osebna obračunavanja po kolumnah. Prav obratno, za kar se zavzema revija, kot razumem.

Upam, da bo moj odgovor objavljen v celoti. Kot so dolge in perverzne avtorjeve pripovedke v kolumnah. Posebej v volilnem času, ki očitno z aktivističnim antiamerikanizmom močno preveva avtorja.

V pričakovanju nadaljevanke smešnega obračuna v naslednji avtorjevi kolumni, vzorec je pač znan, in zato tudi s pomilovanjem za predvidljivo in neproduktivno dolgočasenje bralcev teh basni, s prav lepimi pozdravi prav slednjim,