Uvodnik / Grega Repovž: Z umazanijo nad volivce

Eden nevarnejših političnih propagandistov Israel (Srulik) Ajnhorn, ki je vodil volilne kampanje za Benjamina Netanjahuja, Aleksandra Vučića in še marsikoga, le da so ti naročniki javnosti za zdaj še neznani, je bil po svoji prvi veliki zmagi aprila 2019 – šlo je prav za kampanjo za Netanjahuja – prav neverjetno iskren, ko je opisoval, kako izpeljati v sodobnem času družbenih omrežij »zmagovite« kampanje. »Ustvarili smo na stotine kratkih, osredotočenih in učinkovitih posnetkov ter jih širili po družbenih omrežjih in digitalnih medijih. Uporabili smo zelo ciljno usmerjen marketing za specifična občinstva.«

Gre za grozljivo zmešnjavo resničnih posnetkov, dejstev, polresnic, čistih laži, zasmehovanj, podtikanj, neposrednih in posrednih napadov na politične konkurente in različne družbene skupine, ki jo v »eter« družbenih omrežij politična stranka oziroma njen izvajalec spusti običajno teden ali dva pred koncem volilne kampanje. Leta 2019 je bilo to še bolj zapleteno, danes, ko obstaja umetna inteligenca, pa je izdelovanje te »navidezne resničnosti« preprostejše. In prav temu smo danes priča v Sloveniji. V Mladini smo o tem, kako je to potekalo v Izraelu, Srbiji, na Madžarskem, v Romuniji, Moldaviji, na zadnjih predsedniških volitvah na Poljskem in na Portugalskem, ne nazadnje pa seveda tudi v ZDA, objavili desetine člankov, se pogovarjali z novinarji iz teh držav. Objavljali smo jih, ker smo želeli do volitev kolikor je le mogoče razširiti vednost volivk in volivcev o tem, kako brutalno in zunaj vseh pravil danes potekajo volilne kampanje in kakšne so metode, s katerimi danes po vsem svetu »napadajo« volivke in volivce.

A kako brutalna je ta politična propaganda, je mogoče začutiti šele, ko se pojavi v lastni državi. Ne trdimo, da smo imeli doslej nedolžne in gosposke kampanje. Daleč od tega. A to, kar se v Sloveniji dogaja letos, je prav to, kar smo upali, da se ne bo zgodilo – da preprosto tako nizko ne bomo padli. Vse je že videno: vsak dan vsaj ena nova zgodba, medtem ko sploh še nihče ni preveril včerajšnjih objav. Nemogoče jim je slediti, nemogoče je razkrivati, kaj se dogaja, kdo je kaj objavil, kaj je resnica, kaj je prirejeno, kaj je zmanipulirano in zmontirano, kaj je res glas osebe, ki govori, kaj je narejeno z umetno inteligenco, kaj je naključje – v neki točki je preveč vsega, ne mediji ne volivke in volivci se niso več zmožni opredeljevati do objav, ki prihajajo iz vseh strani, brez avtorjev, na neznanih spletnih straneh, profilih na Facebooku in v različnih skupinah na družbenih omrežjih, nato pa s poobjavami dosegajo vse po vrsti. In prav to je ključ, namen, cilj tega zasipanja volivcev z nešteto zgodbami: izčrpati javnost s toliko umazanimi zgodbami (med katerimi so seveda popolnoma resnične, da vsem ostalim dajo kredibilnost), da volilno telo zagrabita demotivacija in apatija. Naj ponovimo stavek, ki ga na straneh Mladine sicer ponavljamo iz meseca v mesec: na volitvah je to, koliko volivcev ti uspe pripeljati na volitve, pomembno vsaj toliko kot to, koliko volivcev ti uspe prepričati, da ostanejo doma. In to je tisto, kar gledamo v zadnjem tednu: kampanjo za demotivacijo volivcev. Pa ne samo to.

Gre namreč tudi za preusmerjanje pozornosti, za mimikrijo, s katero politične stranke in voditelji v drugi plan, ven iz javnega prostora, postavijo svoje dejanske namene in cilje. Tovrstne kampanje namreč zakrijejo, da gre dejansko za ideološki spopad. In v Sloveniji je to desnici na teh volitvah uspelo. Nihče namreč ne govori več o tem, da je SDS po vseh mednarodnih primerjavah skrajno desna stranka, ki zagovarja retradicionalizacijo in vzpostavitev starih razmerij med moškimi in ženskami (kaj pa so drugega tradicionalne družinske vrednote, ko pa je edino, kar se je res spremenilo, položaj oziroma opolnomočenje žensk), zmanjšanje moči zaposlenih in večjo moč kapitala, ponovno privatizacijo zdravstva, tokrat z denarjem zavarovalnic vred, prestop iz alianse držav, ki zagovarjajo človekove pravice in mir, držav, ki rečejo genocidu genocid, med države, ki jih danes dejansko s svojo agresivno politiko vodita ameriški predsednik Donald Trump in izraelski premier Benjamin Netanjahu. To je namreč bistvo volitev 2026: da Slovenija stoji pred političnim obratom, kakršnega ni doživela že od preloma s komunizmom. In vsega tega, kar se obeta v Sloveniji ob morebitnem političnem prelomu in z novo Janševo vlado, danes preprosto ni v javni razpravi, saj se moramo ves čas ukvarjati z ravno prav prirejenimi podatki o slovenskih in hrvaških plačah, pristnimi in lažnimi razkritji (ki jih ne ločijo niti profesionalci) in vsemi drugimi zgodbami. In to je točno tisto, o čemer so poročali z zadnjih volitev iz prej naštetih držav: da so prek družbenih omrežij razširjene zgodbe preprosto premočne, pa naj so še tako amatersko narejene, da to ne bi pustilo sledi in posledic na volivcih in na volilni udeležbi.