Svetu, v katerem ima največ vpliva človek, ki je po opisu Guardianovega novinarja skoraj erotično fasciniran z uporabo vojaške moči, se slabo piše. Ta človek je seveda Trump, samooklicani mirovnik, ki je prišel na okus orožja in zdaj mesari doma in po svetu.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Svetu, v katerem ima največ vpliva človek, ki je po opisu Guardianovega novinarja skoraj erotično fasciniran z uporabo vojaške moči, se slabo piše. Ta človek je seveda Trump, samooklicani mirovnik, ki je prišel na okus orožja in zdaj mesari doma in po svetu.
Trump je personifikacija s tirov vrženega sveta. Tu je nekaj deset vojaških konfliktov s pretečo jedrsko vojno v ozadju. Tu so iz ravnotežja vrženo podnebje, grožnja velikanskih migracij, divje oboroževanje, vzpon skrajnežev in načeta demokracija. Tu so pasti umetne inteligence, preobljudenost planeta in strahovi zaradi vse nižje rodnosti. In seveda vse klasične ekonomske, politične, socialne krize in stiske.
Vsa ta godlja se postopoma slabša. Pogrezanja očitno nismo sposobni ustaviti, ker ga ženejo družbene »zakonitosti«, bolj ali manj enake na vsem planetu. Nezadovoljstvo z elitami je veliko, a tip razvoja je trpežen, ker večina za zdaj še živi bolje in dlje kot generacije pred njo. Toda ta »napredek« neizbežno zajeda prihodnost, zlasti prihodnost naših potomcev. V še bolj surovem in ekološko opustošenem svetu bodo živeli slabše in krajše. Tega se v glavnem zavedamo.
Ni lahko živeti s tako prihodnostjo pred seboj. Seveda je nimamo kar naprej pred očmi, saj v glavnem živimo v sedanjosti in zanjo. Po malem se obračamo v preteklost, najmanj pa pogledujemo v prihodnost. Tudi zato, ker za trezen pogled v individualni in kolektivni futur potrebuješ nekaj poguma.
A tegobe sedanjosti in grožnje temačne prihodnosti so tu, vdirajo v nas, se odlagajo v globino zavesti in se vračajo kot nejasno nelagodje, negotovost, tesnoba. To postaja obvezen privesek dojemanja sveta okoli nas. Reakcije na to občutje pa so različne.
Enih širše dogajanje ne briga, ker živijo v svojem mehurčku ali se borijo za golo preživetje. Teh se splošna tesnoba zaradi negotove prihodnosti dotakne najmanj.
Drugi se prepuščajo strahu in zamorjenosti. Nekateri zato nočejo imeti otrok. Takim je najbrž najteže.
Tretjim stanje sveta, čeprav za večino slabo, koristi in mislijo, da se bodo, bogati, vplivni, zviti, brezobzirni, nekako že zmazali. Dolgoročno se ne bodo.
Četrti se slabih perspektiv bolj ali manj zavedajo, a tesnobo izrivajo in si fatalistično govorijo, da bo že kako. To je morda najbolj razširjena drža.
Vse te reakcije in drže so bolj ali manj voda na mlin statusa quo, ta pa je tak, da nas postopoma rine v še slabše stanje.
Peti tesnobo in negotovost čutijo, a ju blažijo in premagujejo, tako da se na različne načine aktivno postavljajo proti anomalijam sedanjosti, da bi bila prihodnost manj grozeča. To je najbolj produktivna drža, odziv na slabo sedanjost in negotovo prihodnost. Aktivnost ima sto oblik, ena izmed udobnih, najmanj zahtevnih je to, da greš na volitve. Pravim aktivistom, recimo Niki Kovač, Jaši Jenullu, Eriku Valenčiču … je veliko teže.
Plavati proti glavnemu toku ni lahko; za majhne premike je potreben velik trud in po malem smo skoraj vsi oportunisti. Poleg tega se je v splošni zmedi in propagandi pogosto težko dokopati do trezne presoje položaja, prek tega pa do ustreznih odzivov. Vsakokratne oblasti in kapital realnost po navadi slikajo lepšo, kot je, opozicija, mediji, družabna omrežja … pa pošiljajo v javnost predvsem grdo, popačeno sliko sedanjosti – zveličavna je le slaba novica. Del pesimističnega pogleda na prihodnost izvira iz tega, da je, v lepem sozvočju s prevladujočim negativizmom in kritikastrstvom, vse slabo bistveno bolj na očeh kot tisto, kar je dobro. Tako se, na primer, res zavemo, da javno zdravstvo ni v popolnem razsulu, kot nam trobentajo z vseh strani, šele ko se bolni znajdemo v njem.
Kakorkoli, če bi nenehno mislili samo na tegobe sedanjosti in nevarnosti prihodnosti, bi znoreli. Nekako je treba živeti naprej in tako nihamo sem in tja v potpuriju razpoloženja in ravnanja – malo smo nesrečni in zaskrbljeni, malo se prepuščamo ugodju in odklopu, malo zatiskamo oči, malo tudi migamo za boljšo sedanjost in s tem za boljšo prihodnost. Slednje je, kot rečeno, najboljša drža, ki pa ni mogoča, če ne obdržiš vsaj nekaj optimizma. Na srečo so razlogi tudi zanj.
Svet je še vedno v marsičem lep, nič ni dokončno črno in za vselej izgubljeno. Jedrske vojne zlepa ne bo; velika večina Američanov nasprotuje napadom na Iran in Trump je star; obnovljivi viri naglo napredujejo in sneg še pada; EU ne bo kar propadla; skrajna desnica doživlja tudi poraze … V vseh velikih slabih trendih je tudi kaj dobrega. Če se to dobro hoče dvigniti na površje, pa je potrebna vsaj minimalna aktivnost, minimalno miganje mnogih.
Tako je tudi v Sloveniji. Ta čas živimo v državi, ki se je po vladavini našega lokalnega trump-orbana v glavnem normalizirala. Z volitvami lahko spet zgrmimo v permanentno histerijo in strahovanje. Preprečimo to, napravimo nekaj za prihodnost in zase in se 22. marca odločimo za tisto udobno, najmanj zahtevno miganje. Kdor ne miga, ni Slovenc.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi