Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Pred izbiro

Desete državnozborske volitve 22. marca 2026 naj bi veljale za prelomne. Očitno se je po dobrih treh desetletjih notranji politični prostor do kraja spolitiziral in radikaliziral. Odločali naj bi se med politiko, ki gradi, in ono, ki ruši, o različnih razvojnih paradigmah države v času tektonskih geostrateških sprememb. Tako je vsaj ondan ocenil prvi in najbolj moder predsednik te države. Izbirali bomo med socialno ali neoliberalno državo, socialno kohezijo in politično polarizacijo. Politično-ekonomske, varnostne, energetske, okoljske spremembe, kriza vodenja EU in desničarske vlade v naši soseščini ogrožajo razvojni položaj Slovenije. Zato te volitve niso običajni proceduralni teater demokracije. Gre za odločitev, kdo in kako naj vodi to državo, da bo ohranila odprtost političnega in učinkovitost ekonomskega sistema. Sedanja koalicija je zapravila svojo zgodovinsko politično priložnost, ni pa ekonomsko pokopala države, kot menijo njeni nasprotniki. Golobovi vladi je dajala socialno intonacijo Levica, ponudila je novi sistemski gradualizem brez jasne dolgoročne strategije. Njena desna alternativa stavi na radikalne družbene posege, z avtoritarno regresijo nove republike vred.

Ostanimo pri izhodiščni Kučanovi metafori »gradnje« in »rušenja«. Golobovi si želijo drugi mandat, da uresničijo obstoječe razvojne spremembe, Janševi, da jih radikalno zrušijo, kjer je to mogoče. Golobu je kljub številnim napakam uspelo politično stabilizirati državo, za Janšo so permanentne konfrontacije in ideološke napetosti politični modus operandi. Katastrofični narativ opozicije spremljajo nevarne geopolitične razmere v svetu, zasuk k avtoritarnim skrajno nacionalističnim usmeritvam se širi po EU. Slovenijo obkroža venček držav z desnimi, skrajno desnimi vladami. Kot majhna odprta država je zato danes veliko ranljivejša kot pred dvajsetimi leti, ko je vstopala v evroatlantske integracije. Politična stabilnost države postaja v teh razmerah celo pomembnejša od njene ekonomske vzdržnosti. Izhodiščna volilna izbira bo torej najprej med liberalno in iliberalno demokracijo. Golob je prvo delno zavozil, Janša nove priložnosti za zdrs v drugo ne bo zapravil. Žal je liberalna demokracija, moralni kapital nekdanje LDS, že dobro desetletje v krizi pri nas in tudi v EU. Demokratičen pridih imajo samo še ribe v Tržaškem in Piranskem zalivu.

Politična presoja glede demokracije, človekovih pravic in socialne države je dejansko prva in najpomembnejša volilna dilema. Ponudba desnice z ekstremno družbeno polarizacijo, poglabljanjem družbenega kaosa in utrjevanjem politične hegemonije hitro zabrede v novi totalitarizem, policijsko državo, kar smo doživeli v času pandemije. Ko država stavi na varnost, oblast postane nevarna, svobode pa je neizpodbitno manj. Če politično pademo tukaj, smo izgubili tudi ekonomske možnosti preživetja te družbe. Labirint volilne politične aritmetike se rešuje na tej prelomni točki. Možnosti velike koalicije med GS in SDS so utopija (1+1), morebitno združevanje nasprotnih polov med GS in SD na eni in Logarjevimi demokrati in NSi pa tudi (2+2). Edina realna izbira je zato ponovitev dosedanje delitve na levo (GS, Levica, SD) ali desno koalicijo (SDS, Demokrati, NSi). Na parlamentarnem političnem trgu bo najverjetneje odločilna tržna cena sedme stranke (model 3 + 1). Izbira je po šestnajstih letih (2008–2026), ko imamo spet volitve s končanim polnim mandatom vlade, podobno časom ob razpadu Demosa. Nič novega v deželi Danski torej, skupaj z gnilobo.

Z ekonomskega vidika so reči razmeroma jasne. Dinamika rasti se je ves vladni mandat ohlajala, leta 2025 je končala pri skromnih 1,1 odstotka. Stagnacija nas dolgoročno odmika od razvitih držav EU in zmanjšuje vzdržnost želene ravni socialne države. Sedanja vlada je stavila na izboljšanje socialnega položaja ljudi, hkrati pa državo oddaljila od potrebne razvojne gospodarske dinamike. Obljubljene strukturne in razvojne reforme so ostale na pol poti ali pa so jih zavrgli, davčni primež se je povečal, proračunski izdatki tudi, birokracije je več, podjetniške podpore pa manj. Skratka, Golobovi so vodili tipično keynesijansko razvojno politiko, z javnimi investicijami in zagonom industrijske politike, toda z mejnimi primanjkljaji in nadpovprečno inflacijo. Nasprotno desni tabor jaha na nezadovoljstvu gospodarstva in ponuja klasičen nabor neoliberalne ekonomske agende. Znižanje davkov in debirokratizacija naj bi razbremenila gospodarstvo, spodbujanje zasebnih investicij in privatizacija javne sfere naj bi spodbudila gospodarsko rast. Vladni keynesijanizem se pogreza v redistributivne kraške ponore, opozicijski neoliberalizem pa je v službi političnih elit in kapitala. Razvojni preobrat je uganka za obe strani.

V predvolilnih programih strank je veliko načelnega pisanja, pa malo strateških in operativnih rešitev. Podobno kot leta 2008 stranke stopajo v volilni ris brez jasnih predstav, kako se spoprijeti z globalnimi kriznimi šoki, s čim obvladati tveganja fiskalne krize države in razvojne stagnacije. Brez višje gospodarske rasti, produktivnosti in konkurenčnosti bo sedanji model blaginje neizpodbitno padel, javnofinančni transferji ne morejo nadomestiti ustvarjanja dodane vrednosti. Tu tičita stara in nova »zgodba o uspehu« Slovenije do leta 2030. Pa tudi ekonomsko merilo volilne izbire.