Žive meje / N'toko: Vojna zaradi vojne same

Po dveh tednih napadov na Iran voditelji ZDA svojim državljanom še vedno niso privoščili razlage, zakaj so v vojni. Ne vedo, s čim točno naj bi jih Iran ogrožal – ali se ni Trump ravno pred nekaj meseci hvalil, da so vse iranske jedrske zmogljivosti uničene? Ne vedo, kaj želi vojna doseči – en dan Trump govori o menjavi režima, drug dan pa nad tem zamahne z roko, kot bi šlo za nepomembno podrobnost (v operaciji so bili menda tako »uspešni«, da so poleg Hameneja ubili tudi tri ameriške kandidate za njegovega naslednika). Ne vedo, kaj točno si želi predsednikova ekipa v Iranu doseči, in zato tudi nihče ne more vedeti, kako naj bi bila videti zmaga. Nobene časovnice ni, nobenega načrta, nobene usmeritve. Še najbolj se je razlagi poskušal približati sekretar Marco Rubio, ki pa ni mogel ponuditi drugega kot krožni argument, da so preventivno napadli Iran, ker ga je najprej nameraval napasti Izrael, na kar bi se Iran zagotovo odzval s povračilnimi napadi, ki jih lahko preprečijo le s preventivnimi napadi na Iran. Po nekaj dneh medijskega teženja pa je tudi ta poskus razlage zakopal.

Ne trdim, da so bile prejšnje ameriške vojne kaj bolj opravičljive, so se pa vsaj trudile biti. Invazija na Afganistan se je lahko zgodila, ker naj bi talibani po 11. septembru pomagali skrivati bin Ladna. Tega so sicer dve desetletji in sto tisoč mrtvih Afganistancev kasneje našli v Pakistanu, a koga zanimajo podrobnosti … pomembno je bilo, da je imel predsednik Bush dovolj ideološkega zagona, da je Američane navdušil za vojno. Podobno so nam pred invazijo Iraka mesece in mesece težili s propagandno kampanjo o Sadamovem orožju za množično uničenje. Tega niso nikoli odkrili, jim je pa 60 odstotkov Američanov in še peščico voditeljev malih držav uspelo prepričati o nujnosti invazije. Pred napadom na Libijo je ekipa Hillary Clinton dan in noč pozivala k humanitarni intervenciji, da bi rešili upornike pred neizmerno krutostjo Moamerja Gadafija – naša poročevalka Karmen Švegelj nas je takrat na primer ozaveščala s prispevki tipa: »Gadafi svojim vojakom deli viagro, da bi lahko več posiljevali …« Ko so torej želeli imperialisti uničiti kako državo, so morali za to vsaj deloma navdušiti tudi državljane.

Nič od tega danes več ni potrebno. Trumpu se ni zdelo vredno izreči ene same utemeljitve za napad na Iran. Ni nam poskušal prodati kake laži. In ko ga med vojnimi tiskovnimi konferencami pogledamo v oči, je jasno, da ni prepričal niti samega sebe … To ni George Bush po 11. septembru (»Prebudili so velikana!«), to ni Hillary po Gadafijevi smrti (»We came, we saw, he died«), to ni Obama po uboju bin Ladna (»We got him!«). Trump nima pojma, zakaj je ubil Hameneja. Ne potrebuje iranske nafte, ne zanima ga osvoboditev žensk, noče vzpostavljati demokracije, ne gradi velike mednarodne koalicije. Če je bilo prej vedno mogoče razumeti geopolitične motivacije za ameriškimi avanturami, se ob Trumpovem ravnanju še tako pronicljivi analitiki lahko le še praskajo po glavi. Morda bo napad na Iran trajal 20 let, morda bo čez 20 ur pozabljen in bo na udaru Grenlandija ali pa Kuba. Toda kljub temu Amerika brez kakršnekoli resne opozicije koraka za njim v vojno. In enako počnejo evropske države, Kanada in drugi.

Zdi se torej, kot da vojaških eskalacij sploh ne bi narekovali voditelji, ampak jih voditeljem narekuje računalniški program, vnaprej spisan algoritem, ki vse politične izide zlepa ali zgrda usmeri k metanju bomb. Zahodna politika deluje po podobnem načelu kot YouTube: ne glede na to, katere videe sprva klikneš, te bo algoritem prej ali slej pripeljal k šovinističnim hujskačem, snufovskemu nasilju in kriptoprevaram. Pri tem se ne vprašamo, ali res hočemo to gledati – ne glede na občutja pač konzumiramo, kar nam servira vsemogočni algoritem. Youtuberjem je vseeno, ali se z vsebinami strinjamo, pomembno je le, da jih gledamo. Podobno so se državljani zahodnih držav s svojimi voditelji vred vdali diktatu vojne – nihče ni nad njo navdušen, nihče si je zares ne želi, nihče ne ve, kako smo do nje prišli, ampak ne moremo se ji izogniti. Narekuje nam jo neka višja sila, ki ji mi zgolj sledimo.

Filozof Walter Benjamin je imperialistične vojne nekoč opisal kot upor tehnologije: »Neskladje med izjemnimi zmogljivostmi produkcijskih sredstev in njihovo nezadostno uporabo v samem procesu produkcije.« V kapitalizmu imamo vsemogočno tehnologijo, ki pa ne zmore odpraviti revščine, brezposelnosti ali okoljske degradacije. In ker ne more zares zadovoljiti človeških potreb, svojo vsemogočnost kaže v obliki uničevanja človeških življenj. Ko kapitalizem preneha ustvarjati otipljive izboljšave, nam ponudi vojno. Mar ni prav to današnja realnost? ZDA so z naskokom najbogatejša in najrazvitejša država v zgodovini človeštva, a ne zmorejo odpraviti bede na lastnih ulicah – svoje presežno bogastvo in tehnologijo lahko usmerijo le še v uničevanje drugih držav.

Opravka imamo s sistemom, ki ga že dolgo več ne vodijo ljudje; vodi ga slepi algoritem kapitala, ki znova in znova pelje družbe proti vojaškim kataklizmam. In danes so naša življenja v njegovem primežu že tako stisnjena, da mu svojih dejanj ni treba niti utemeljevati, saj so postala samoumevna. Do zdaj bi vendarle morali že vsi ponotranjiti: bombe, tanki, droni in sateliti ne obstajajo, da služijo ljudem … ljudje obstajamo, da služimo bombam, tankom, dronom in satelitom. Cilj vojne je vojna sama.