Tadej Košir / Profesionalni kitarist, ki vodi zasedbo največje glasbene zvezde Balkana

Morda ga ne poznate poimensko, a skoraj zagotovo prepoznate njegov imidž. Blond dreadi, gusarski uhani, včasih telovnik, srajca in kravata, drugič košarkarski dres, v rokah pa vedno kitara – najpogosteje Gibson Les Paul ali Fender Stratocaster. Že več kot 15 let živi na odrih in je eden ključnih protagonistov domačega mainstreama. Tadej Košir – Ljubljančan, letnik 1983, kitarist, producent in avtor glasbe, ki živi od glasbe – je tudi solo izvajalec. Lani je pod imenom Stalker izdal avtorski debi Me slišiš, svet?, podpisal pa se je tudi pod številne radijske hite slovenskih glasbenikov. Med drugim je sodeloval z Nino Pušlar, Raiven in Majo Keuc, a najpomembnejše je bilo delovanje v zasedbi Muff s pevko črnogorskih korenin Senido Hajdarpašić. Po njeni umetniški preobrazbi v pop ikono Senidah je postal vodja njenega benda, s katerim vsako leto nastopijo tudi po 60-krat – zavidljiva, a tudi zahtevna vloga, saj je bil preskok z intimnih prizorišč v največje arene na Balkanu radikalen. Koncertirajo pravzaprav po vsej Evropi, v kratkem v Švici, na Švedskem, v Avstriji, Grčiji.

»Ko sem sestavljal bend, ki ga je na koncu seveda potrdila Senidah, je bila osnova, da znajo igrati, so raznoliki in se razumemo kot ekipa. V kombiju ob sebi ne želiš imeti težaka,« pravi. Gre za dobro naoljeno mašino z obsežno podporno ekipo, ki sproti rešuje stresne situacije, od izgubljenih kovčkov do pokvarjenih kombijev na stotine kilometrov stran od cilja. »To so največje skrbi. Ali recimo, ko crkne mašina za matrico. Takrat moraš poskrbeti, da to ne bo vplivalo na koncert. Ampak več kot to, da postaviš varovalke, ne moreš narediti. Lahko pred deset tisoč ljudmi sicer zajebeš solo, a zaradi tega nihče ne bo umrl,« se nasmehne. Bolj neprijetno je, ko se med odrom in občinstvom ne vname iskrica. »Če zvezdnik ne dobi odziva, mu je težko. Kot vodja benda čutiš njegovo nervozo. Gre za mikroprenose energije.« Na nastope se sicer pripravljajo v studiu Detroit, kjer v kreativnem dialogu s Senidah postavljajo repertoar. »Je umetnica z močno vizijo, vpletena v celoten proces.« Prepričan je, da imajo nekateri glasbeniki tisto neubesedljivo kakovost, ko pride do sinhronizacije med njihovo osebnostjo in alter egom. »Kot umetnik moraš najprej spoznati sebe. Ni dobro, da imaš vnaprej definirano idejo, kaj bi moral biti. Razkorak med tem, kar bi rad bil, in med tem, kar si, se takoj opazi.«

Med študijem jazz kitare na konservatoriju v Celovcu je osvojil teorijo in tehnike, a se je obenem počutil ukalupljen. »Naučiš se, da moraš čez ta akord igrati to lestvico, da velika septima ne gre čez malo … Na vse to moraš ’pozabiti’, da lahko najdeš svoj izraz. Paradoksalno – ko mojstre, kot je moj idol Pat Martino, vprašajo, o čem razmišljajo med improvizacijo, večina odgovori, da o ničemer. Samo igrajo.« Pop je nekoliko drugačna disciplina. »Imeti moraš občutek, ’touch’, znati moraš tudi udariti po strunah, če rabijo punk riff, ali ‘bendati’ kot Jimi Hendrix. Marsikateri jazzer ali klasično šolani glasbenik tega nima v svojem vokabularju. Najboljša šola je igranje v bendih, predvsem igranje priredb.«

Identificira se s studijskimi glasbeniki, ki pevcem pomagajo do končnega rezultata, recimo hišnim bendom alabamskega studia Muscle Shoals, zasedbo The Funk Brothers kultne soul založbe Motown ali losangeleško ekipo The Wrecking Crew, ki se je podpisala pod stotine hitov. »Gre za zasedbe, ki so definirale zvok neke dobe, ampak nanje se pozablja, ker so bili v ozadju.« S svojim inštrumentom ohranja intimen odnos. »Vedno odkrivam nove in stare kitariste. V osnovi me najbolj privlačita blues in jazz slog, recimo Robben Ford ali Jeff Beck.« V stiku ostaja tudi s sodobnim popom in indie produkcijo, glasbeniki, kot sta Mk.gee in Phoebe Bridgers. »Všeč so mi njihovi produkcijski pristopi, inovativen zvok kitare ali dupliran ’gated reverb’ vokal.«

Je luciden sogovornik, ki poznavalsko našteva imena producentov, studiev in studijskih glasbenikov, anekdote iz popularne glasbe in naslove glasbenih dokumentarcev. Človek, ki živi z glasbo in za njo. Kljub uspehu pa se zaveda prekarnosti situacije. »Kujemo železo, dokler šiba. A zavedam se, da nobena zgodba ni brez pavz ali padcev,« pravi. Ko ni z družino, na odru ali v svojem studiu, kjer občasno producira albume, pa za sprostitev najraje poprime za košarkarsko žogo.