Kultura / »Najbolj se bojijo smrti tisti, ki niso polno živeli«

»Najbolj se bojijo smrti tisti, ki niso polno živeli,« na vprašanje režiserke Nine Blažin o tem, zakaj se tako bojimo smrti, v dokumentarnem filmu V tišini življenja odgovori Manca Košir. »Smrti se boji tisti, ki se boji življenja.« Legendarna, leta 2024 preminula profesorica, novinarka, publicistka, intelektualka in igralka v filmu, ki smo si ga nedavno lahko ogledali na prvem programu nacionalne televizije, odkrito spregovori o življenju, umiranju in smrti. O smrti, za katero je pravila, da je njena največja učiteljica, je premišljevala vse življenje, vse odkar je kot devetnajstletna na snemanju filmske mojstrovine Breza Anteja Babaje večino časa prebila v krsti. Manca Košir je bila vrsto let tudi prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic, s svojim delom pa si je prizadevala za detabuizacijo smrti in sprejemanje minljivosti.

Kaj pa mi? Nam je neprijetno razmišljati o smrti? Se je bojimo? Kolikokrat se vprašamo o tem? Nam je nelagodno ob pogledu na pokojnika, ob misli na lastno umrljivost? Nas zmrazi ob pogledu na bolno telo? Koliko se v vsakdanjem življenju pravzaprav pogovarjamo o umiranju, žalovanju, o tem, da nas vse nekoč čaka konec? Se nam zdi, da bi bilo lažje, če bi o tem več govorili? Čeprav je smrt univerzalna človeška izkušnja, namreč še vedno ostaja ena največjih tabu tem zahodne civilizacije, redko prisotnih v naših vsakdanjih pogovorih. In kje drugje najti prostor, kjer se lahko odprejo teme, ki jih družba težje izreče na glas, kot pa v umetnosti. Sama narava umetnosti je, da se dotika marginaliziranih, zamolčanih, tabuiziranih vidikov človeške izkušnje – in da nas s tem nežno povabi k razmisleku o tistem težko izrekljivem, težko zamisljivem. 

»učim se življenje / ljubiti tako / da se mu prepustim / ko mi jemlje dih // čeprav vem / da mi ga / enkrat / ne bo vrnilo,« je v pesniški zbirki Vnazaj, ki je izšla pri založbi Pivec in prav tako zaznamovala leto 2024, zapisala pesnica in pisateljica Barbara Korun. V tej s Cankarjevo nagrado ovenčani in za Veronikino nagrado nominirani zbirki piše o spremljanju bližnjega v smrt, telesnem usihanju, soočanju z minevanjem, o žalovanju.

O smrti in žalovanju v gledališču obširno piše tudi Petra Pogorevc, dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega in urednica zbirke Knjižnica MGL. Svojo doktorsko disertacijo je razširila v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki jo je Knjižnica MGL izdala lani. O umiranju in žalovanju se ji zdi danes pomembno govoriti: »Že od druge polovice 20. stoletja v zahodnih družbah govorjenje o smrti ni več posebej zaželeno, prav tako ne daljše, javno žalovanje,« pravi. »Eden od ključnih razlogov za to je velika selitev umiranja iz domačega okolja v bolnišnice in druge pristojne institucije. Nekoč so ljudje umirali doma, obkroženi z bližnjimi, tam so tudi čakali na pogreb. Družina in skupnost sta skrbeli za telo, bdeli ob njem in ga pripravili na pokop. Na podeželju so bila takšna bedenja še pred nekaj desetletji nekaj povsem običajnega.«

»Smrti se boji tisti, ki se boji življenja.«

Toda danes je izkušnja smrti precej drugačna. Pogosto nam iz bolnišnice zgolj sporočijo, da je nekdo umrl, mnogi nikoli več ne vidijo telesa pokojnika; ostaneta le fotografija in žara. Slovo je pogosto skrčeno le na kratek mimohod v mrliški vežici. »Pravzaprav živimo v zelo ločenih svetovih živih in mrtvih,« nadaljuje Petra Pogorevc. »Ker nimamo več neposredne izkušnje, se v nas kopiči strah. Vsega, kar je neznano ali nepredstavljivo, se bojimo in se temu raje izognemo. Tako nekako vztrajamo v misli, da se smrt dogaja drugim – dokler nas ne doleti v neposredni bližini, ko smo nanjo pogosto popolnoma nepripravljeni.«

Sama je o smrti v gledališču intenzivneje začela razmišljati po smrti Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, dveh velikih gledaliških, filmskih in televizijskih igralcev, ki sta za seboj pustila veliko praznino. »V obeh primerih se je pokazalo nekaj, kar smo prej nekako potiskali na stran – da je gledališče živo. Smrti, ki smo jih dotlej uprizarjali, so bile v resnici le približki. Ko pa umre nekdo, ki je steber ansambla, kot sta bila ta dva v svojih gledališčih, se pravzaprav sesuje cel sistem. Pogrešaš človeka, pogrešaš njegove igralske kreacije, pogrešaš uprizoritve, in nenadoma nastane ogromna repertoarna vrzel.«

In začelo jo je zanimati, ali obstaja pot, da predstava tudi po slovesu igralca živi naprej, še več; da se zaradi njegovega odhoda preobrazi do te mere, da pravzaprav postane prostor žalovanja. »Zanimalo me je, kaj se lahko v tej praznini – prav zaradi izgube in žalovanja – zgodi.« V monografiji torej obravnava pet primerov uprizoritev, na katere formo in vsebino je vplivala ter jih usodno preobrazila smrt. Ne smrt kot abstraktni pojem, sicer priljubljeni motiv umetnosti od pamtiveka dalje, temveč realna, konkretna smrt. »Moja knjiga je zato tudi apel, da se o smrti pogovarjamo in delimo izkušnje,« pravi Petra Pogorevc. »Gledališče je prostor, kjer je to mogoče. Hkrati pa je tudi prostor, kjer lahko preverjamo meje tega medija – do kod lahko uprizoritev gre in kaj lahko z njo dosežemo, kaj osvetlimo, kakšna vprašanja skušamo odpreti.«

Prav poseben umetniški projekt, s katerim si ustvarjalna ekipa prizadeva za detabuizacijo umiranja, sega tudi na področje fotografije. Gre za Facing Death, nad katerim bdita producent in fotograf Matija Tomc in umetniška direktorica Špela Jambrek v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic in drugimi institucijami s tovrstnih področij. V ospredju je fotografski diptih umirajoče osebe pred smrtjo in po njej, kjer sta oba portreta v enaki profilni, a zrcalni pozi. Kot bi zrla eden v drugega, v življenje in v smrt, in ju s tem presegla.

Projekt ima sicer korenine v njunem preteklem delu na področju mode. Dolga leta sta se izražala z modno fotografijo in začelo ju je zanimati, kako lahko skozi ta navidez površinski medij odpreta širša družbena vprašanja. »Moda je pogosto razumljena kot nekaj lahkotnega, trivialnega in plehkega, vendar sva v njej videla potencial za obravnavo resnejših tem,« se spominjata. Na enem izmed fotografskih dogodkov v Italiji sta se prvič srečala z zvrstjo posmrtne fotografije in začela razmišljati, kakšen odnos ima do tega naša družba. Pred približno desetletjem sta začela temo raziskovati in tudi v lastnih družinskih albumih našla kakšno posmrtno fotografijo prababic in pradedkov. In opazila, da je zatem ta praksa iz našega prostora skoraj povsem izginila. »Ko sva o tem začela spraševati ljudi in institucije, sva naletela na precejšen odpor. In ravno ta odziv naju je spodbudil k razmisleku, zakaj je smrt v naši družbi postala tako močan tabu.«

Zato sta stopila v stik s Slovenskim društvom Hospic, ki se poleg pomoči in podpore bolnikom v terminalni fazi bolezni in njihovim svojcem ukvarja tudi z detabuizacijo smrti. »Skupaj smo začeli razvijati projekt, saj se je izkazalo, da je o smrti relativno enostavno govoriti na splošni ravni, dokler ostaja abstraktna. Ko pa postane osebna izkušnja, povezana z družino ali bližnjimi, se pojavijo resne zadrege.«

Nekoč so ljudje umirali doma, obkroženi z bližnjimi, tam so tudi čakali na pogreb. Danes nam pogosto iz bolnišnice zgolj sporočijo, da je nekdo umrl. Slovo je skrčeno le na kratek mimohod v mrliški vežici.

Tako sta leta 2021 prek Slovenskega društva Hospic prišla v stik s prvim portretirancem Emilom, edinstvenim, samosvojim zbirateljem stenskih ur s tetovažo Cheja Guevare na hrbtu, ki je zbolel za rakom. In če je sprva obstajal strah, da bi ga s projektom preveč obremenila ali posegla v njegovo intimo, se je izkazalo ravno nasprotno. Sodelovanja se je veselil in med fotografiranjem celo za nekaj časa odmislil vselej prisotne bolečine. Pri tem Matija Tomc in Špela Jambrek, sicer fotograf in psihologinja, ki sta pred tem opravila izobraževanje pri društvu Hospic, poudarjata, da vsak portretiranec v projekt vstopi s podpisanim soglasjem. V njem je tudi možnost, da se lahko kadarkoli umakne in izstopi. »Nikoli ne silimo in se vedno prilagajamo človeku, ki sodeluje. Podobno kot hospic tudi mi sledimo načelu, da ima uporabnik popolno avtonomijo,« pravita. V projektu sodelujejo ljudje z jasno terminalno diagnozo, ki so pri polni zavesti in so pripravljeni aktivno sodelovati v procesu soočanja z lastno minljivostjo. O projektu so obveščeni tudi vse strokovno in zdravstveno osebje in pristojne institucije, ki sodelujejo v njegovi oskrbi, tudi pogrebni zavod.

Po prvi nastali fotografiji je Emil živel še skoraj leto dni, vmes je ponovno celo vozil motor. Vsak potek bolezni je namreč drugačen, vsaka smrt edinstvena. Ekipa projekta Facing Death umirajočega spremlja ves čas, ob tem pa si prizadeva organizirati različna predavanja in okrogle mize na temo detabuizacije smrti, paliativne oskrbe in ozaveščanja o različnih boleznih. Takšna je bila denimo tudi pobuda druge portretiranke Jožice, ki je pri 42 letih umrla zaradi ponavljajočega se raka, ki se je začel na dojki. Ker je imela na hrbtu tetovažo maka, je predlagala, da bi bilo ozadje fotografije narejeno iz makovih cvetov. Tako so nabrali več kot tristo cvetov maka in s pomočjo priznanega florista Simona Ogrizka sestavili cvetlično steno, kar je bil poseben izziv, saj je mak občutljiva rastlina, ki izredno hitro oveni. Ozadje so shranili do Jožičine smrti in ga, preobraženo s časom, uporabili tudi za ozadje posmrtne fotografije.

Kot bi sodelovanje v projektu še zadnjič osmislilo njeno življenje, je Jožica v projekt vstopila zelo aktivno. Svojo zgodbo je želela deliti predvsem zaradi preventive. Hotela je opozoriti druge ženske, naj redno preverjajo svoje zdravje. Zato se je želela izpostaviti zelo neposredno, surovo, brez romantiziranja in olepševanja. Tudi bolezen in smrt sta del življenja. Ekipi pa je odprla tudi vprašanje odnosa sodobne medicine do smrti. »Pri Slovenskem društvu Hospic pravijo, da je treba dodajati življenje dnevom in ne dni življenju. Gre za idejo, da se v zadnjem obdobju življenja ne podaljšuje zgolj čas, temveč se poskuša ohraniti kakovost bivanja. To je bilo zelo očitno tudi pri Jožici, ki se je svoje terminalne bolezni dobro zavedala,« pravi Matija Tomc. »Velik del zdravstvenega sistema je usmerjen v ohranjanje življenja za vsako ceno, paliativna oskrba pa je včasih še vedno razumljena kot znak, da medicina ni uspela. Posledica tega je, da so ljudje pogosto zdravljeni dlje, kot bi bilo smiselno, kar lahko podaljšuje trpljenje. Prav zato je pomembno, da se o smrti ponovno začne govoriti odprto – kot o neizogibnem, a tudi smiselno integriranem delu življenja.«

S projektom Facing Death so torej klasično logiko umetniškega projekta obrnili na glavo: namesto da bi najprej ustvarili delo in ga nato predstavili javnosti, so želeli, da projekt nosi vrednost že med samim nastajanjem. »Zavedamo se, da obisk galerije ali dogodka pogosto pomeni le trenutek čustvenega odziva, nato pa ljudje odidejo in ponavadi naprej nemoteno živijo svoja življenja. Zato smo proces postavili v ospredje – detabuizacija in soočanje s smrtjo se odvijata po nekakšnih koncentričnih krogih: najprej znotraj ustvarjalne ekipe, nato v sodelovanju s hospicem, zdravstvenim osebjem, umirajočo osebo in njenimi svojci, šele na koncu pride na vrsto širša javnost.« Ta pristop odpira tudi osebne tabuje: vsak član ekipe se srečuje s svojimi mejami in nelagodjem, z lastno ranljivostjo in človečnostjo.

Predvsem pa odpira številna vprašanja, ki segajo daleč onkraj fotografije: etična vprašanja, družbene tabuje, pravne dileme in psihološke procese. »Osnovni namen projekta ni zagovarjanje neke ideje, temveč odpiranje prostora za pogovor,« pravita Matija Tomc in Špela Jambrek. In dodata, da je današnja družba zelo usmerjena v mladost, zdravje in popolnost, staranje, bolezen in umiranje pa vse bolj potiskamo na rob, čeprav so neizogiben del življenja. »Posledica tega je, da se ljudje pogosto znajdejo nepripravljeni, ko se z boleznijo ali smrtjo srečajo osebno. Odprt pogovor o teh temah bi zato marsikomu lahko omilil strah in pomagal sprejeti tudi ranljive dele življenja.«