Film / Nevesta!

za +

Do konca časa.

Nevesta! (originalno v navednicah), ki dekonstruira Whaleovo Frankensteinovo nevesto (1935), Brooksovega Mladega Frankensteina (1974), Pennovo gangsteriado Bonnie in Clyde (1967) in gibanje #MeToo, je film o mrtvih, ki jim ne preostane drugega kot živeti. Frankensteinova pošast (Christian Bale), alias Frank, celo Frankie, filmski aficionado, nor na mjuzikle Ronnieja Reeda (Jake Gyllenhaal), pride k doktorici Euphronius (Annette Bening) z veliko, blazno, nujno željo: hoče »an intercourse«. Seks? Oh, ne – več kot le seks. Monstrum, ves spet in zlepljen, nekoč mrtev, je osamljen – hoče razmerje, žensko, zvezo, nevesto. Mrtvo žensko, ki jo bo lahko ljubil. Doktorica bi mu nevesto sestavila iz različnih ženskih kadavrov, če se ne bi zavedala, da gre lahko pri tem tisoč stvari narobe – kot v ljubezni. A ljubezen je za ptice, slišimo. To bo divja vožnja, si rečete, ko gledate, kako nežno film pripelje nekrofilijo, ki vas ne bo motila, ampak vas bo silila v identifikacijo.

Kajti pošast je kul – edini kul moški v tem filmu. Navsezadnje, tudi nevesta, žurerka Ida (Jessie Buckley), ki jo doktorica ekshumira in oživi, je bila žrtev moškega, čikaškega gangsterja, ki jo je – leta 1936, leto po premieri Frankensteinove neveste, v kateri se je nevesta (Elsa Lanchester) pojavila le za nekaj minut – ubil (»padla je po stopnicah«), ker mu je rekla ne. A je kul – energična, bučna, krčevita, neustrašna, uporniška, brezkompromisna in načitana. Čeravno je izgubila spomin, že za zajtrk citira Nathaniela Hawthornea, Melvillov Bartleby je njen najljubši lik (njegov »Raje bi, da ne« je novi »Mislim, torej sem«), pozna vse plesne gibe za štikle, ki jih ne prepozna niti Shazam, Mary Shelley (Jessie Buckley), njena stvarnica, ki se je utelesila vanjo, da bi dokončala svoje delo, pa jo poziva k besu in boju (»Kje je tvoj borbeni duh?«). Ja, z Bello Baxter (Emma Stone), ekstatično, divjo, nezadržno, nenasitno protagonistko Lanthimosovih Nesrečnih bitij, ki razbija predsodke, okove in puritansko percepcijo ženske kot »nesrečnega bitja« (razbila bi tudi Tinder, ki so ga izumili negotovi moški, da bi lahko fukali z osvobojenimi ženskami), bi lahko primerjali zapiske. Da bi jo slišali, mora kričati. Njeni tiki so protest. Ženske najbolje vedo, da je smrt le nekaj začasnega. Nevesta in Pošast, »otroka« Chicaga gangsterske dobe, postaneta power couple, nova Bonnie in Clyde, eksekutorja toksičnih – nasilnih, plenilskih, posiljevalskih, morilskih – moških (še celo detektiv, ki ga igra Peter Sarsgaard, se okorišča z detektivsko lucidnostjo svoje »tajnice«, ki jo igra Penélope Cruz), gibanje #MeToo, glas mrtvih (»Mrtvi bi radi nekaj povedali«), revolucija iz onostranstva, vrnitev potlačenega, edini glas razuma v hladnem, krutem, nasilnem, zatiralskem, femicidnem, pošastnem svetu, v katerem so mrtvi bolj živi od živih in v katerem lahko le mrtva ljubimca rečeta, da se bosta ljubila, dokler ju smrt ne loči, ker s tem najbolje poudarita, da se bosta – ustvarjena drug za drugega – ljubila in borila do konca časa. (kino & art)

5MxVD1JXgq4