Plošča / Shabaka: Of The Earth

+ + + +

Most je končan. Shabaka se po dobrih treh letih vrača k svojemu prvemu inštrumentu, saksofonu. Ne vrača pa se k bendovskim formacijam, s katerimi se je prebil na sceno in pisal pomembnejša poglavja britanske jazzovske sodobnosti. Sons of Kemet in The Comet Is Coming ostajata v predalu upokojitve. Njegova nova plošča je skoraj dobesedno in dosledno samostojno delo: sam jo je napisal, izvedel, posnel, sproduciral, zmiksal in celo izdal.

Of The Earth je neke vrste preizkušnja, kaj lahko glasbenik naredi sam v tehnološko precej omejenih razmerah, brez gostov, brez tehnične podpore studijskih delavk in delavcev in brez zaledja večjega založniškega kompleksa. Shabaka stavi na preprostost, album je večinoma posnel na cenene prenosne semplerje v nekakšni kolažni tehniki kombiniranja (ambientalnih) plasti zvokov, aranžiranih zank, programiranih ritmov, prepoznavnega igranja na flavte, zvončkljanja raznih zvočil in – tega smo najbolj veseli – ponovnega pihanja v saksofon. Po obdobju studioznega treniranja igranja na številne flavte torej v arzenal z dvojnim udarcem dodaja in vrača svoj paradni inštrument. Za namene izdaje albuma je ustanovil celo novo založbo, čeprav eno že vodi (Native Rebel).

Četudi se je učenja tehnik igranja na razne (tradicionalne) flavte lotil spoštljivo in resno, je pri tem deloval nekoliko naivno, prav ta prostodušna naivnost pri »odkrivanju novih terenov« v tem, kako se loteva orodij in inštrumentov in kako ravna z njimi, pa tokrat deluje sveže. Ko pride do ravnanja z digitalnimi orodji spalniške elektronske produkcije, Shabaka ni zverziran veteran. Še manj ga poznamo v vlogi raperja. Začetniška brkljaška zvedavost tokrat obrodi sadove. Z albumom Of The Earth ne skuša prodreti na nove scene in trge, ampak se skromno uči preprostih produkcijskih tehnik in prijemov kot načina osvežitve svojega izraza. Ta je šel v nasprotno smer kot po navadi – od bendovskega k samostojnemu, od pompoznega k intimnemu. Muzika je umirjena, na trenutke eterična, a tudi naplasteno razgibana in ritmična. Napetost, ki smo jo pogrešali pri zadnjem albumu Perceive Its Beauty, Acknowledge Its Grace, je nazaj, četudi v izjemno osnovnih kompozicijah.

Zdi se, da se je v slogu pravih mojstrov novega ustvarjalnega obdobja lotil potrpežljivo. Flavtarsko ambientalna faza (posebej v živo) ni tekla najbolj prepričljivo, z albumom Of The Earth pa se nam odstre nova perspektiva. Zdaj – ko je po asketski fazi ponovno združen s saksofonom in opremljen z raznimi prenosnimi semplerji – intenzivnosti svojega bendovskega dela sicer na nobeni točki ne doseže, a navdahnjeno skicozno raziskovanje je ne samo zvočno bogato, ampak tudi dovolj dinamično in melodično privlačno. Nazaj k osnovam.