Naslovna tema / Veliki brat

Kako najlažje razorožiti političnega nasprotnika? Prikazati ga moreš v čim slabši luči in ga smešiti – kot nesposobneža, neuravnovešenca ali razuzdanca. To so počeli ameriški republikanci z Donaldom Trumpom na čelu: Joeja Bidna so pred volitvami poskušali prikazati kot senilnega starca, ki ni sposoben voditi države. To se dogaja sedaj pred volitvami na Madžarskem: Petra Magyarja, vodjo madžarske opozicijske stranke Tisza, pred volitvami izsiljujejo z grožnjo objave na skrivaj posnetih intimnih videoposnetkov. Podobno je bilo v Izraelu. Pred tamkajšnjimi parlamentarnimi volitvami leta 2019 je Likud, stranka premiera Benjamina Netanjahuja, kot po tekočem traku širila videoposnetke, na katerih je parodirala svoje politične nasprotnike. V enem najodmevnejših se je spravila nad Benija Ganca iz liberalne Modre in bele stranke, ko je posnetku televizijskega intervjuja z njim dodala glasbo iz filma Leta nad kukavičjim gnezdom – in ga poskušala prikazati kot neuravnovešenega.

Nad Netanjahujevo kampanjo je takrat bdel njegov svetovalec in propagandist Srulik Ajnhorn (znan tudi pod imenom Israel Ajnhorn), ki je bil v pogovoru z izraelskim časnikom Harec precej neposreden, kako voditi takšne predvolilne kampanje. »Ustvarili smo na stotine kratkih, osredotočenih in učinkovitih posnetkov ter jih širili po družbenih omrežjih in digitalnih medijih. Uporabili smo zelo ciljno usmerjen marketing za specifična občinstva,« je povedal. Glede posnetka z Gancem pa dodal, da je bil to pač »humorističen posnetek«, ki je poskušal »pritegniti pozornost javnosti na njegove nenavadne intervjuje, ki so po našem mnenju pokazali, da ni primeren za položaj predsednika vlade in da ne zmore pritiska volilne kampanje«. A to ni vse, kar je razkril Einhorn kar sam: obenem naj bi pomagali organizirati tudi napade na Netanjahujeve politične nasprotnike s pomočjo »botov« ali lažnih profilov na družbenih omrežjih, ki so nato o njih širili govorice. Einhorn je sicer okoli leta 2020 postal tudi svetovalec srbskega predsednika Aleksandra Vučića in se kasneje celo preselil v Srbijo, kjer nadaljuje svoje poslovne dejavnosti. Sicer kot begunec, saj je bil v Izraelu zanj izdan nalog za aretacijo. Osumljen naj bi bil namreč izdaje zaupnih informacij v odmevni korupcijski aferi Katargate, ki je leta 2023 pretresla Bruselj.

Če bi vzeli povprečen primer družine in množico izplačil, ki so oproščena davkov, bi ugotovili, da je tako imenovani davčni primež pri nas dejansko zelo nežen.

A vrnimo se na domača tla. Strategije, kakršne gledamo v tujini – v Izraelu, Srbiji, ZDA in na Madžarskem, torej državah, ki jim danes vladajo avtokrati –, lahko zdaj pred volitvami opazujemo tudi v Sloveniji. Kampanja, ki jo je predvsem na družbenih omrežjih sprožila opozicijska SDS, je na las podobna Trumpovi ali Netanjahujevi. Družbena omrežja so namreč preplavili posnetki, pogosto narejeni s pomočjo umetne inteligence, v SDS pa se v kampanji v veliki meri zanašajo tudi na sodobne raznašalce propagande, različne vplivneže, ki so postali tako rekoč nova strankina trobila. Tako je bilo tudi pred volitvami v ZDA: družbena omrežja so preplavile lažne novice, Trump pa se je spretno izogibal resnim novinarskim vprašanjem in namesto tega raje hodil na pogovore k vplivnim podkasterjem. Ameriški analitiki so ugotavljali, da naj bi prav Trumpovo triurno gostovanje pri Joeju Roganu pred volitvami pomembno vplivalo na izid volitev. V tej kakofoniji glasov (objav, zapisov, posnetkov in podkastov) smo na Mladini zato pripravili predvolilni priročnik za prepoznavanje nekaterih na družbenih omrežjih najpogosteje ponavljanih laži in manipulacij.

Davki so previsoki

V Sloveniji se je uveljavila mantra o visokih davkih, še posebej o visokih obremenitvah plač. A dokazovanje te teze temelji na ukani: kdor želi dokazati, da je v Sloveniji delo nadpovprečno obremenjeno, navadno vzame primer posameznika z visokimi dohodki. Nedavno je denimo odmevala ugotovitev mednarodnega kadrovskega podjetja Boundless s sedežem na Irskem, da je med 36 evropskimi državami v Sloveniji davčna obremenitev plač najvišja. Pa to res drži? V tem primeru so raziskovalci za primerjavo vzeli samsko osebo brez otrok, ki zasluži 60 tisoč evrov bruto na leto. A posameznikov, ki imajo pri nas takšne dohodke, je po podatkih finančnega ministrstva le 27 tisoč oziroma še mnogo manj, še upoštevamo tudi merilo, da nimajo otrok. Pri čemer imamo v Sloveniji zelo visoke olajšave za vzdrževane družinske člane.

Ravno za to gre: bolj ko začnemo upoštevati realne razmere, manj dramatičen deluje domnevni davčni primež. Če bi vzeli res povprečen primer družine – starša z dvema otrokoma, od katerih eden zasluži povprečno, drugi pa minimalno plačo –, bi se Slovenija na tej lestvici že uvrstila na 13. mesto. Obenem pa v Sloveniji poznamo tudi množico izplačil, ki so oproščena davkov in ki jih večina drugih držav ne pozna, kot so regres za letni dopust, povračilo stroškov prehrane (malica) in prevoza na delo, nagrade za poslovno uspešnost, božičnica ... In če bi upoštevali še ta vidik, bi se Slovenija (odvisno od leta meritve) uvrstila še nižje in bi padla pod povprečje davčne obremenjenosti med evropskimi državami. In če bi ob tem upoštevali še, da je naše nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (nepremičninski davek) trikrat nižje v primerjavi z italijanskim, za lastnike najdražjih nepremičnin pa je lahko razlika celo 15-kratna – bi bili že bližje sklepu, da je tako imenovani davčni primež pri nas dejansko zelo nežen.

Država hoče zmeraj več

Ena najbolj zastrašujočih trditev, ki zadnji mesec kroži po družbenih omrežjih, pravi, da je država lani pobrala za kar 1,5 milijarde več davkov kot leto prej. Na prvi pogled je ta podatek, ki ga je objavila finančna uprava, najboljši dokaz o »masivnem davčnem bremenu«, ki stiska ljudi. A je resnica drugačna: če je več zaposlenih, če se zvišajo plače, če je inflacija, se poveča tudi davčni izplen. Država je lani pobrala 26,6 milijarde evrov davkov, kar je za 1,5 milijarde evrov več kot leta 2024 ali celo za 4,1 milijarde evrov več kot leta 2023. A glavni razlog za to povečanje tiči v večji masi socialnih prispevkov, katerih izplen je narasel za skoraj 900 milijonov evrov.

Kar 80 odstotkov samozaposlenih plačuje prispevke od najnižje predpisane osnove, zato jim bodo ob upokojitvi manjkajoči del pokojnine pokrili vsi preostali.

Nov prispevek za dolgotrajno oskrbo je k temu prispeval le okoli 140 milijonov evrov, vse ostalo pa je povezano z »organsko« rastjo plač. Na drugem mestu po količini pobranih davkov je DDV – tega je bilo lani za 221 milijonov evrov več. Kar pa je spet posledica višje potrošnje in inflacije. Leta 2023 se je sicer resda količina zdravstvenih prispevkov povečala za dodatnih 600 milijonov evrov, na račun novega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ampak tudi to težko označimo za državno pohlepnost, saj se je dopolnilno zavarovanje plačevalo že pred tem. Ker smo na ta način ukinili posrednike (komercialne zavarovalnice), je dejansko davčni izplen za okoli 150 milijonov evrov višji, kot bi bil pod prejšnjim režimom.

Zakaj potem takšen preplah? Da so davki preprosto previsoki, je postala že tako rekoč politična krilatica. Ves čas jo seveda ponavljajo politiki na desnici ter gospodarska združenja takoj za njimi, ponotranjili pa so jih tudi nekateri spletni vplivneži. Denimo priljubljeni podkaster Klemen Selakovič ali Jan Macarol, sicer direktor agencije Reformabit, ki podjetjem ponuja usluge vplivnežev za oglaševanje njihovih vsebin. Oba na svojih platformah kot nekritična izpraševalca rada gostita politike desnice in ves čas ponavljata neoliberalno mantro o previsokih davkih in preobsežni birokraciji.

Samostojni podjetniki so drugorazredni

Med vplivneži je sicer veliko samostojnih podjetnikov, zato se na družbenih omrežjih pogosto napihujejo tudi njihove (davčne) tegobe. V Sloveniji je sicer že več kot 143 tisoč samostojnih podjetnikov, od teh je že več kot 83 tisoč normiranih. Kaj to pomeni? Normiranci so samostojni podjetniki s poenostavljenim sistemom obdavčitve: dohodnine ne plačujejo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, temveč po fiksni, znižani stopnji. Navadni normirani samostojni podjetniki za prihodke do 50 tisoč evrov na leto plačajo le štiri odstotke dohodnine, popoldanski samostojni podjetniki pa so enako obremenjeni do prihodkov v višini 12.500 evrov. Za primerjavo: redno zaposleni, ki sicer lahko uveljavljajo različne olajšave, za dohodke med 25.750 in 51.500 evri plačajo kar 33 odstotkov dohodnine.

Število vseh pacientov se je v enem letu res povečalo za okoli 15 odstotkov, a se je znotraj tega delež pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo, dejansko zmanjšal.

Normirance sicer poznajo tudi druge države. V Avstriji lahko podjetniki v določenih dejavnostih izberejo pavšalno obdavčitev, a so pri tem normirani stroški določeni v višini 12 odstotkov prihodkov – kar vodi k bistveno višjim davkom kot pri nas. In v Sloveniji ni ugodna le višina davka, ampak tudi socialni prispevki. Samostojni podjetniki plačujejo v povprečju nižje prispevke za zdravstveno zavarovanje kot redno zaposleni – ob tem, da imajo enake pravice – in nižje prispevke za pokojninsko zavarovanje, kar se jim pri upokojitvi ne bo poznalo. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kar 80 odstotkov samozaposlenih plačuje prispevke od najnižje predpisane osnove, zato jim bo ob upokojitvi manjkajoči del pokojnine solidarnostno pokrival socialni korektiv – torej vsi ostali.

Vse bolj smo zadolženi

Kdor rad ponavlja, da so v Sloveniji davki vse višji, navadno še doda, da je večji tudi javni dolg. »To je fiskalna spirala, ki ji ni videti konca,« je denimo ob sprejemanju aktualnih proračunov dejala poslanka SDS Suzana Lep Šimenko, češ da investicije stagnirajo, javni dolg pa raste. A to ni res. Slovenski javni dolg zadnja leta pada in je pod povprečjem EU. Konec leta 2025 je imela Slovenija recimo 66 odstotkov BDP javnega dolga. A to je bruto dolg. Zaradi kriz, ki si zadnja leta sledijo ena za drugo, ima finančno ministrstvo na tekočem računu države, v zakladnici, shranjeno vse večjo količino denarja. Konec leta 2025 ga je bilo za 5,6 milijarde. Kar pomeni, da ima Slovenija dejansko »le« okoli 58 odstotkov BDP (neto) dolga – ali trikrat manj kot denimo Italija.

Podjetniki odhajajo

V Sloveniji redno, predvsem ob ukrepih, ki delujejo v prid zaposlenih, rada izbruhne novica, da naj bi podjetniki množično odhajali iz države. Predsednik državnega sveta Marko Lotrič, sicer predsednik stranke Fokus, ki se na volitve odpravlja skupaj z Novo Slovenijo in SLS, je denimo konec prejšnjega leta dejal, da podjetniki Slovenijo zapuščajo zaradi »nestabilnega poslovnega okolja« in se selijo predvsem na Hrvaško, pa tudi v Avstrijo in Italijo, kjer so davčne obremenitve nizke ter podjetniki dobrodošli in bolj cenjeni. Precej natančno je ocenil, da naj bi na ta račun izgubili 20 tisoč delovnih mest. A osnova za te trditve so ankete, ki jih posamezne delodajalske organizacije opravljajo med svojimi člani pred pogajanji z državo. V anketah članom postavijo vprašanje, ali »razmišljajo o selitvi v tujino«, na kar mnogi odgovorijo pritrdilno. A njihovi odgovori so očitno bolj protestne narave, saj dejanski podatki takšnih trendov ne kažejo. Nasprotno, po statistiki Banke Slovenije se tuje neposredne naložbe v Slovenijo zadnja leta povečujejo za štiri do pet odstotkov na leto, kar je več kot recimo v Avstriji in tudi več kot na Hrvaškem, če upoštevamo, da so bile tuje neposredne investicije tam v zadnjih letih predvsem reinvestirani dobički.

Med tistimi podjetniki, ki so v zadnjih tednih dvigovali glasove, da nameravajo zapustiti Slovenijo, je bil tudi Marko Verdev, generalni direktor in solastnik mariborskega podjetja Mikro+Polo, sicer enega največjih dobaviteljev laboratorijske in diagnostične opreme pri nas. V viralni objavi na Facebooku je potožil, da naj bi ukrepi te vlade preprosto »izbili sodu dno« in da zato razmišlja o selitvi podjetja na Hrvaško (kjer je ena od ugodnosti za podjetnike seveda ta, da lahko zaposlenim plačujejo nižje prispevke, najbolje plačani pa plačujejo dosti nižjo stopnjo dohodnine kot v Sloveniji). Prejšnji teden je nato izrekel javno podporo Anžetu Logarju in njegovim Demokratom na volitvah.

Tudi zdravniki odhajajo

Tako kot podjetniki naj bi tudi kvalificirani kadri, predvsem zdravniki, množično zapuščali Slovenijo. Tako vsaj pogosto slišimo. Vendar pa podatki tega ne kažejo. Če želi zdravnik, ki je izobraževanje končal v Sloveniji, dobiti stalno zaposlitev v kateri drugi državi EU, mora v ciljni državi vložiti prošnjo za priznanje izobrazbe. Ti podatki so nato vidni v evropski bazi reguliranih poklicev (EURES). Podatki za leti 2023 in 2024 kažejo, da je 18 slovenskih zdravnikov v tem času zaprosilo za delo v Italiji, devet v Nemčiji, štirje so odšli v Španijo, dva na Dansko in tako naprej. Skupaj je odšlo 37 zdravnikov. A v tem času je v Slovenijo prišlo 13 zdravnikov iz Hrvaške, trije iz Nemčije, trije iz Madžarske, dva iz Češke in tako naprej, skupaj 24 zdravnikov.

Vseh zaposlenih v javnem sektorju je okoli 195 tisoč, a manj javnih uslužbencev, glede na vse zaposlene, imajo v EU le še Češka, Bolgarija in Romunija.

Ti podatki sicer res kažejo, da zdravniki odhajajo iz Slovenije. A zato, ker v tej bazi ni upoštevan prihod zdravnikov iz Srbije, Severne Makedonije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore. Teh pa je v Sloveniji največ. V začetku meseca je zdravniška zbornica objavila podatke o članstvu, iz katerih izhaja, da v Sloveniji dela že okoli 10 odstotkov zdravnikov iz tujine. Največ – 308 – jih je iz Srbije, 188 iz Severne Makedonije, 138 iz Hrvaške, 129 iz Bosne in Hercegovine. Število zdravnikov v Sloveniji torej konstantno narašča. Narašča tudi vpis novih zdravnikov (lani jih je začelo delati 447), izpisi iz registra zdravniške zbornice pa ne rastejo, lani so celo padli s 206 na 160. Leta 2014 se je recimo v register zdravniške zbornice vpisalo 300 slovenskih zdravnikov z obeh slovenskih fakultet, ogromna večina teh – 282 – je še zmeraj članov.

Čakalne dobe so vse daljše

Politiki radi merijo učinke zdravstvenih reform z gibanjem povprečnih čakalnih dob na zdravstvene storitve – a to počnejo na napačen način. V Sloveniji imamo namreč zaradi staranja prebivalstva vse več pacientov. Danes je recimo število čakajočih na zdravstvene storitve okoli 350 tisoč, za 15,4 odstotka več kot pred letom dni, zaradi česar bi lahko sklepali, da se število čakajočih povečuje. To drži, a ta podatek razkriva ravno nasprotno: da je zdravstveni sistem, v katerem je vse več zaposlenih zdravnikov, kvečjemu produktivnejši. Rast števila pacientov se sicer v zdravstveni statistiki kaže tudi kot rast tistih, ki čakajo nedopustno dolgo. A tudi to je treba postaviti v okvir. Prvič, število vseh pacientov se je v enem letu res povečalo za okoli 15 odstotkov, a se je znotraj tega delež pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo, dejansko zmanjšal. In drugič, približno polovica nedopustno dolgo čaka na kontrolni pregled, kjer pa je lahko čakanje nad formalno določenimi mejami upravičeno. Zato je znotraj skupine čakajočih nad dopustno mejo veliko boljša podkategorija nedopustno dolgo čakajočih na prvi pregled – kjer pa se stanje izboljšuje. V zadnjem letu se je število pacientov, ki na prvi pogled čakajo nad dopustno čakalno dobo, zmanjšalo za 7,6 odstotka.

Ob tem je treba upoštevati še širši zdravstveni paradoks. Ko pride v medicini do napredka, se povečajo tudi čakalne dobe. Dober primer tega je operacija sive mrene, za katero čakalne dobe v Sloveniji krajšamo že 26 let. Čeprav smo imeli leta 2000 v povprečju šest tisoč operacij sive mrene na leto, v zadnjih letih pa jih imamo že po 25 tisoč (v Sloveniji denimo operiramo več sivih mren na prebivalca kot v Nemčiji), čakalne dobe ostajajo izredno dolge. Zakaj je tako? Kot pravijo oftalmologi, je ta del naše medicine tako zelo dobro razvit, da si na operacijo upajo tudi tisti, pri katerih poseg ni absolutno nujen.

Javni sektor je vse večji 

Priljubljeno prepričanje, da imamo v Sloveniji preobsežno birokracijo, ki duši gospodarstvo, je v preteklosti vodilo k omejevanju zaposlovanja ali celo k odpuščanju državnega uradništva, zaradi česar so nekatere državne funkcije – recimo na področju inšpektoratov ali geodezije – delovale le še pogojno. Teze o vse večjem javnem sektorju temeljijo na zamegljevanju dejanske situacije, saj govorniki pogosto dramatizirajo velikost javnega sektorja in ga enačijo z državnim uradništvom. Kar pa je napačno. Število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji resda narašča. Toda kje? V zadnjem desetletju se je najbolj povečalo število zaposlenih v zdravstvu (tega kadra je 26 odstotkov več) in socialnem varstvu (21 odstotkov) ter na področju vzgoje in izobraževanja (19 odstotkov). Gre za področja, kjer je do dviga prišlo pretežno zaradi sprememb v demografiji, pri čemer del teh novih zaposlitev, na primer v domovih za ostarele ali vrtcih, plačajo uporabniki sami oziroma njihovi skrbniki.

Vseh zaposlenih v javnem sektorju je res »že« okoli 195 tisoč, a Slovenija se kljub temu uvršča na rep statistik EU. Manj javnih uslužbencev, glede na vse zaposlene, imajo v EU le še Češka, Bolgarija in Romunija, skoraj enkrat več v relativnem smislu pa jih imajo Švedska, Danska in Belgija. A med temi 195 tisoč zaposlenimi v javnem sektorju je zgolj 16 tisoč državnih uradnikov. Njihovo število sicer v zadnjih letih res raste – vlada Roberta Goloba je število povečala za 770 novih zaposlitev, vlada Janeza Janše v enkrat krajšem obdobju pa za 701 zaposlenega –, a je to povečanje večinoma povezano s črpanjem evropskih sredstev, katerih delež pa se je v zadnjih letih povečal.

V Slovenijo prihaja rekordno število migrantov

Poslanec SDS Žan Mahnič je v državnem zboru, na zadnji redni seji pred koncem mandata, v primeru zmage desnice na volitvah napovedal ustanovitev novega urada za deportacije po zgledu ameriškega ICE. Povod za to naj bi bilo dejstvo, da se je število nezakonitih prehodov meje »drastično povečalo«, odkar je nastopila sedanja vlada, kar naj bi bila neposredna posledica odločitev vlade, denimo te, da odstrani ograjo na meji s Hrvaško. Enako ves čas na družbenih omrežjih ponavlja armada vplivnežev na čelu z Zalo Klopčič, nekdanjo podpredsednico strankinega podmladka, in njenim društvom Nova smer.

Število migrantov, ki so v zadnjem času prestopili mejo nezakonito, je kljub vtisu, ki ga lahko pustijo takšne izjave, sicer daleč od rekordnega. Največ migrantov je v Slovenijo prišlo v času vlade Mira Cerarja, jeseni 2015, torej na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, tistega leta je bilo zaznanih najmanj 360 tisoč nezakonitih prehodov meje. Velika večina teh ljudi je Slovenijo že zapustila. Cerarjeva vlada je nato na mejo postavila »tehnične ovire«, žico in panelne ograje, a te ljudi niso ustavile. Po podatkih policije je bilo v Sloveniji leta 2020 obravnavanih 14.635 nezakonitih prehodov državne meje, 10.198 leta 2021 in 32.024 leta 2022. Leta 2023 je število nedovoljenih prehodov nesorazmerno zraslo na 60.595, nato se je začelo zmanjševati: leta 2024 jih je bilo 46.217, leta 2025 pa 28.200.

Drži, da je v zadnjih letih v Slovenijo prišlo več ljudi kot v času zadnje Janševe vlade. A začasno povečanje števila ni posledica vladne »politike odprtih vrat«, temveč tega, da se je med epidemijo migracijski tok seveda upočasnil. Število prehodov meje pa se je v zadnjem času začelo zmanjševati zaradi različnih ukrepov EU in opuščanja tako imenovane balkanske poti.

Migranti vsevprek posiljujejo ženske

V tem mandatu je večkrat prišlo do lažnih preplahov, da naj bi migranti vsevprek posiljevali ženske v Ljubljani. Zadnjega je pred kratkim sprožila vplivnica – sicer zdravnica in samooklicana »kraljica prehranskih dopolnil« – Ana Debevc Prašnikar. Vplivnica, ki sicer odkrito navija za spremembo oblasti, njene vsebine pa rada povzema tudi Nova24TV, je na družbenem omrežju Instagram namreč zatrjevala, da naj bi se število posilstev v Ljubljani drastično povečalo, saj da »naokrog hodijo ljudje, ki zasledujejo in posiljujejo ženske«, pri čemer le pet odstotkov primerov dejansko pride v javnost, »ostale pa politika zamolči«. To naj bi izvedela od svojih sledilcev in domnevno tudi neimenovanih kriminalistov.

Inštitut 8. marec, ki gre opoziciji še najbolj v nos, pa sploh ni prejemnik javnega denarja.

Z ljubljanske policijske uprave so v odgovoru prejšnji mesec pojasnili, da gre pri tem »za povsem lažne in izmišljene vsebine«, v letošnjem letu pa da sploh še niso obravnavali primera, v katerem bi bili v kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost vpleteni tujci oziroma migranti. Migranti tudi sicer ne pomenijo velikega deleža storilcev: v zadnjem desetletju je slovenska policija na pristojno državno tožilstvo vložila več kot 533 kazenskih ovadb zoper osebe, osumljene posilstva. Od teh je bilo 413 osumljencev slovenskih državljanov, 100 državljanov tretjih držav in 20 držav EU. Med osumljenci iz tujine jih je največ prihajalo iz Bosne in Hercegovine (32), s Kosova (31) in iz Severne Makedonije (9).

Stanovanja se gradijo za tujce

Janez Janša je v tem mandatu že večkrat širil zlohotna namigovanja, da naj bi imeli tujci prednost pri dodeljevanju javnih neprofitnih stanovanj, ki jih potem odžirajo dobronamernim slovenskim domorodcem. Oktobra se je v državnem zboru obregnil ob priimke ljudi na seznamu prejemnikov stanovanj: »Ko smo gledali zadnjo listo dobitnikov najemniških stanovanj, recimo v Ljubljani, si moral z lupo iskati na tisti listi slovenski priimek.« To je spet ponovil nedavno v intervjuju za konservativni časnik Domovina, v katerem je namignil še, da naj bi imeli prednost pri pridobivanju stanovanja tudi tisti, ki v Slovenijo pridejo prek postopka združevanja družin. Janševo skrbno prebiranje priimkov s seznama upravičencev, ki so bili vsi izpostavljeni enakim pogojem razpisa, seveda ni nič drugega kot izraz ksenofobije. A pomembno je še nekaj: državljani tretjih držav sploh ne morejo kandidirati na javnih razpisih za najem javnega stanovanja. Zanje se lahko namreč potegujejo le državljani Slovenije in državljani EU, ki imajo v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje.

Nevladniki si polnijo žepe

Progresivne civilnodružbene organizacije bodo prve na vrsti za odstrel, če bo na volitvah slavila desnica. Kot je januarja v Mengšu povedal Janša, jim nameravajo »zapreti pipico«, torej odvzeti državno financiranje. Te naj bi bile »financirane iz proračuna v obliki 300 milijonov evrov in dejansko simbolizirajo delovanje naše leve politične opcije«, je lani na zborovanju stranke in na TV Slovenija dejal Jernej Vrtovec, predsednik Nove Slovenije. A znesek, ki ga je omenil, je samo okvirna vsota vseh sredstev, ki so jih predlani namenila slovenska ministrstva za programe vseh nevladnih organizacij prek javnih razpisov in naročil.

Velja si ogledati podrobnejši razrez teh sredstev: največ, kar dve tretjini teh sredstev je bilo namenjenih izvajanju osebne asistence, v grobem 30 milijonov evrov za programe socialnega in invalidskega varstva, 20 milijonov evrov za gasilce in druge programe zaščite in reševanja, 20 milijonov evrov za različne zasebne katoliške ter druge vzgojne in izobraževalne programe, 17 milijonov evrov za šport in turizem, 13 milijonov evrov za preventivne programe v zdravstvu ter osem milijonov evrov za lokalno in nacionalno kulturo, umetnost in varstvo kulturne dediščine. Dejansko so organizacije, ki se najpogosteje pojavljajo na seznamih »motečih« nevladnikov (Mirovni inštitut, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Open, Danes je nov dan, Amnesty International in Legebitra), leta 2024 od ministrstev skupaj prejele 331 tisoč evrov. Inštitut 8. marec, ki gre opoziciji še najbolj v nos, pa sploh ni prejemnik javnega denarja.