Intervju / »Levica mora postaviti alternativo: ne hodite za tistimi, ki se imajo za bogove«

Ko se je pred ducatom let pojavila Iniciativa za demokratični socializem, je bilo to v Sloveniji nekaj novega. Pojavili so se mladi ljudje, ki so znali razmišljati o politiki. Ne samo to, pojavili so se mladi ljudje, ki so o politiki razmišljali čisto drugače kot drugi, povedano so znali utemeljiti in bili so pogumni. A le redkokdo je mislil, da bo vse skupaj trajalo več kot protest ali dva, kaj šele, da bodo leta prinesla stranko Levica, ki je kljub spodrsljajem in notranjim bojem danes tista, ki ji ne more nihče očitati, da ne vodi načelne politike. Morda ima veliko sovražnikov, a ima tudi veliko podpornikov. Nekateri celo napovedujejo, da bi lahko bila presenečenje teh volitev.

Gospod Mesec, kandidirate na volitvah, ste sokoordinator politične stranke, ali še verjamete, da je demokracija vladavina ljudstva?

Demokracija je vladavina ljudstva. Je pa tudi vladavina večine. Da se ne bi izrodila v tiranijo večine nad manjšino – ali posameznikom –, pa so jo v preteklosti korigirali s pravnim okvirom, ki ga postavljajo ustava in človekove pravice. Zato se danes pogovarjamo o liberalni demokraciji, to je demokracija znotraj liberalnega okvira, ustave, načela ločitve oblasti na tri veje, svobodnih medijev itn. Je pa dejstvo, da je v tem okviru še osmi potnik, kot bi mu rekel dr. Primož Krašovec, to je kapital. Ta deluje glede na demokratične institucije precej avtonomno – in tudi znotraj sebe ne dopušča veliko demokracije. Demokracija se še vedno praviloma konča na pragu podjetja. Zato je bil eden naših ključnih projektov v tem mandatu ekonomska demokracija. Slovenija je tako kot prva evropska država vzpostavila sistem lastništva zaposlenih po zgledu ameriškega ESOP, dobili smo tudi prvo tako podjetje, visokotehnološko podjetje Inea z več kot 100 zaposlenimi, ki so zdaj vsi lastniki.

Ustava omejuje kapital, lastnina je omejena z gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. 

Drži. Tako bi po ustavi tudi moralo biti. A težava je razmerje moči. V 19. stoletju je bil kapital globaliziran in svoboden, po drugi svetovni vojni so ga poskusili prijeti za roge, ga prikovati v okvire nacionalnih držav. To je zdržalo le dobrih 30 let, obdobju med letoma 1945 in 1975 Francozi še danes rečejo Les Trente Glorieuses (slavnih trideset), nato je prišel neoliberalizem in kapital se je osvobodil, postal je globalen. Z globalizacijo kapitala je bil udejanjen Hayekov program. On je v trgu videl naravni, kozmični red stvari, evolucijo. Če njegov argument malo raztegnem, lahko rečem, da je bila do znanstvene revolucije evolucija v božjih rokah; odkar pa je človek bog na zemlji, se evolucija, ki je od narave prešla k tehnologiji, nadaljuje na svetovnem trgu. Težava je, da je v danih razmerah ta evolucija nenadzorovana, zunaj človeške oblasti. Si še upamo trditi, da sta razvoj tehnologije in svetovno gospodarstvo pod nadzorom človeštva? Ali smo nevede že ustoličili novega boga?

Poznamo vašo politično pot, od branja družboslovne literature preko vstaj, organiziranja stranke, opozicije do štiriletnega vladnega mandata. Veliko stvari se je zgodilo vmes, reka obrusi vsak kamen.

Če si le kamen, hitro potoneš. V politiki se moraš naučiti plavati.

Štejem si v čast, da sem bil član vlade, ki je bila pripravljena izpeljati dva koraka. Da ne bo nihče več plačan z manj kot 1000 evri na mesec in da bo letos vsak zaposleni poleg redne plače skupno prejel še najmanj 2223 evrov regresa in božičnice.

Obrusiti pomeni tudi otopiti. 

Kamen je top sam po sebi. A imate prav; kot politik moraš imeti okoli sebe več ogledal in paziti, kakšen človek postajaš. Ni težko najti primerov, ko je kdo v politiki postal pošast. Enkrat sem v šali rekel, da se politik na zunaj kot persona podvoji. Ta, javna persona ima grozno lastnost, da bolj ko je na udaru, bolj je živa. Nassim Nicholas Taleb je to poimenoval antifragilnost. Antifragilnost ni le robustnost, pač pa nasprotje krhkega: več udarcev ko prejmeš, bolj si čvrst. Tako lastnost imajo mišice, bolj ko jih obremenjuješ, bolj so čvrste. Na prvi pogled je to dobra lastnost in tudi Taleb jo vidi kot tako, a sam jo vidim precej zlovešče. Bolj te tolčejo, bolj si živ? V nadnaravnem svetu se kaj takega pripisuje kvečjemu vampirjem. Zato ponavljam: najpomembneje je, da kot politik ostaneš človek. Da si dovoliš biti krhek, ohraniti dvom, tankočutnost, da znaš sneti oklep in ne pustiš političnim bojem, da te spremenijo v neobčutljivo pošast.

Zakaj je merilo uspeha družbe gospodarska rast? Vsi strateški dokumenti vlade, vse proračunske predpostavke, vsi načrti temeljijo na njej.

V Bruslju sem slišal »delamo tisto, kar merimo«. To je bilo izrečeno kot samorefleksija, da ne bo pomote. Sodobni svet je za glavno merilo uspešnosti vzel rast BDP. Ta je postala temeljni družbeni cilj – zato vse družbe na svetu delajo, da bi povečale svoj BDP. Kot rečeno, delamo tisto, kar merimo. Ena glavnih nalog nas, alternative, je, da vzpostavimo druga merila uspeha. Zakaj ni merilo uspeha polna zaposlenost? Zakaj nista merilo čista voda in čist zrak? Zakaj ni merilo, kako varno se počutijo ljudje, zakaj ni merilo, kako srečni smo? Težava je v tem, da je gospodarska rast prešla meje našega planeta. Če nočemo odžagati veje, na kateri sedimo, so drugačna merila uspeha nujna, so vprašanje preživetja.

Med volilno kampanjo poslušamo mantro o previsokih davkih. Opozicija govori, da bo znižala davke. Zakaj ji ne verjamete? 

Pred nekaj urami sem sodeloval na predvolilnem srečanju reprezentativnih sindikalnih central. Tam je predstavnik stranke Anžeta Logarja napovedal, da bodo v prvih dveh mesecih vlade izvedli davčno reformo, ki bo postavila socialno kapico pri 2,5-kratniku povprečne plače, splošno dohodninsko olajšavo bodo zvišali na 8500 evrov, ukinili naj bi zgornji dohodninski razred. Natančnih izračunov o tem, koliko naj bi to stalo, ni razkril. Po dosedanjih preračunih bi to stalo od milijarde do milijarde in pol evrov. Ko smo ga vprašali, od kod bodo vzeli denar, je odvrnil, nikomur ne bomo nič vzeli, vse storitve bodo ostale enake. Manko naj bi se zapolnil sam, saj bo gospodarstvo dobilo kisik, postalo bo bolj produktivno in ustvarilo več kot zdaj.

Ta račun se težko izide. 

To je pravljica, pravljica, o resničnosti katere je leta 2023 tamkajšnja desnica prepričala Fince. Tam je leta 2023 prišlo do zamenjave oblasti, levosredinsko vlado Sanne Marin je zamenjala desna, vodi jo liberalno-konservativna Stranka nacionalne koalicije. Primerjava njihovih gospodarskih in socialnih kazalcev s slovenskimi je zgovorna. Naša država, katere vlada je po besedah desnice proti gospodarstvu, je v tem času skupaj imela desetodstotno gospodarsko rast, desetodstotno povečanje kupne moči, polno zaposlenost, število dolgotrajno brezposelnih smo prepolovili (s 35 tisoč na 17 tisoč), zunanji dolg smo zmanjšali z 72 odstotkov na 67. Pa Finska? Njihova vlada izvaja točno tak program, kot ga predlagajo Logar, Janša in Vrtovec. V enakem obdobju petkrat nižja gospodarska rast (skupno dvoodstotna), javni dolg je zaradi zniževanja davkov eksplodiral (s 73 odstotkov na 91), danes so zato v kleščah evropske komisije za odpravljanje presežnega dolga in pri varčevalnih ukrepih. Ko sem bil januarja tam, so dosegli najvišjo brezposelnost med vsemi državami EU, tisti mesec je bila 10,5-odstotna. Ta primer navajam, ker nam Finska kaže našo lastno prihodnost, če na volitvah zmaga desnica.

Zagovarjate veliko davčno reformo. Kakšna naj bi bila, zakaj je niste izpeljali že zdaj? 

Naredili bi tako, kot smo predlagali v tem mandatu. Najprej bi izvedli obdavčenje praznih stanovanj ter premoženja velikih vrednosti. Ta obdavčitev bi prispevala h koristnim družbenim ciljem – v Ljubljani naj bi bilo kar deset tisoč praznih stanovanj in poročila pravijo, da je že več kot 50 odstotkov vseh nakupov nepremičnin v mestu »naložbenih«. Z ustrezno davčno politiko bi se ta stanovanja začela uporabljati za svoj pravi namen. To niso vrednostni papirji, to so stanovanja! Hkrati lahko, ko ugotovimo, koliko denarja lahko z obdavčitvijo tega premoženja zberemo, na ta račun v enakem znesku razbremenimo plače. Ne da bi državo spravili na rob bankrota, kar bi prinesel desni eksperiment.

To je vaša vlada že želela narediti, pa je doživela odpor. V tem mandatu si je nakopala nekaj oponentov, denimo pri delodajalskih organizacijah. Minister za delo ste, pogovarjali ste se z njimi, kako ste razumeli njihov upor? 

Moja najzahte vnejša naloga v te m mandatu je bil socialni dialog. Lahko si predstavljate, da ni lahko biti štiri leta mediator med vlado, sindikati in gospodarskimi zbornicami. Bi se pa tudi na tem mestu vsem skupaj zahvalil. Kljub razlikam nam je uspelo s konsenzom izpeljati velike projekte, na čelu s pokojninsko reformo. Samo pomislite, kaj se dogaja drugje v Evropi, v Franciji so proti njej protestirali milijoni, država pa je popolnoma razklana in nestabilna. Vsakič, ko pridem v Bruselj, to je približno na četrtletje, dam roko novemu francoskemu ministru. Ogromen uspeh je, da nam je uspelo izpeljati 33 reform od 36, začrtanih v Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, in pri tem ohraniti družbeno stabilnost. To je velika zasluga socialnega dialoga, odgovornosti in pripravljenosti vseh partnerjev na kompromise.

Kaj pa božičnica in minimalna plača? 

S tema ukrepoma nismo razbili socialnega dialoga. Še vedno smo vsi trije za mizo. In to je pomembno. Si pa štejem v čast, da sem bil član vlade, ki je bila pripravljena izpeljati ta dva koraka. Da ne bo nihče več plačan z manj kot 1000 evri na mesec in da bo letos vsak zaposleni poleg redne plače skupno prejel še najmanj 2223 evrov regresa in božičnice.

Finska vlada izvaja točno tak program, kot ga predlagajo Logar, Janša in Vrtovec. Imajo zelo nizko gospodarsko rast, javni dolg je zaradi zniževanja davkov eksplodiral, danes so zato v kleščah evropske komisije za odpravljanje presežnega dolga in pri varčevalnih ukrepih.

Minimalno plačo ste zvišali na 1000 evrov, trdili ste, da je to malo nad pragom revščine. Opravljen je bil nov izračun, prag revščine za enočlansko gospodinjstvo se je zvišal na 1021 evrov. V času vaše vlade se je število ljudi, ki živijo pod pragom revščine, povečalo.

Prag tveganja revščine je statistična kategorija, ki pove, koliko ljudi živi z dohodki, ki so manjši od 60 odstotkov povprečne plače. Povprečna plača se je v našem mandatu hitro zviševala, samo lani za sedem odstotkov. In kadar se tako hitro zvišujejo plače, se paradoksno zvišuje prag tveganja revščine. Tveganje revščine ni edini kazalnik družbene blaginje. Tu so še minimalni življenjski stroški, Ginijev koeficient, po katerem smo ena od najbolj enakih družb, in različne mednarodne primerjave. V tem mandatu smo dosegli prvo mesto po Unicefovih merilih, ki ocenjujejo, kako malo otrok pri nas živi v revščini.

Delodajalskih organizacij niso motili ukrepi, motilo jih je, da imamo v vladi socialistično stranko. Pred nekaj leti so vas nekatere politične stranke želele prepovedati. 

Delodajalske organizacije moti, kot lahko beremo, da je Levica tej vladi dala vonj, barvo in okus. Moti jih naša uspešnost. A tako kot se bodo oni naprej borili za svoje interese, se mi borimo, da bomo stanovanjsko politiko, dolgotrajno oskrbo, ekonomsko demokracijo in prizadevanja za boljše plače in delovne razmere nadaljevali – ter z Vesno v slovenski politični prostor pripeljali glas okolja, narave, podnebja. Skrajna politika je tista, ki bi porušila te civilizacijske dosežke.

Naj vprašam drugače, Levica je podobna evropski socialdemokraciji izpred nekaj desetletij. Če parafraziram mladega Janšo – slovensko volilno telo se je tako zelo pomaknilo na desno, da so ukrepi, ki zagovarjajo delavce, označeni za skrajne.

Drsenje v desno v Evropi zaznavamo že dolgo. Svetovna levica je imela svoj trenutek po finančni krizi leta 2008, a ga ni znala izkoristiti, ker se je šele rojevala, bila je neobrušena in nepreizkušena. Danes je drugače. Resda je desnica na pohodu, a na levi brbota. V Sloveniji smo imeli zadnja štiri leta najbolj levo vlado po osamosvojitvi; v Španiji je tandem Pedro Sánchez-Yolanda Díaz odličen, v New Yorku je Zohran Mamdani ustvaril razpoko sredi Trumpovega imperija. Svet je polariziran in agresivna desnica nas bo označevala za skrajne. A brez skrbi, nismo več neobrušeni in nepripravljeni kot leta 2008.

Na Levico se je prilepila oznaka, da jo voli intelektualistična, snobovska elita, ki živi znotraj ljubljanske obvoznice. Seveda to ni res, volivce imate tudi drugje, a vendar je vaša politika usmerjena v ljudi, ki večinoma volijo populistično desnico. Kako to? 

Ta hip, ko se pogovarjava, imata Levica in Vesna stojnice po vsej Sloveniji, od Bele krajine do Jesenic, od Prekmurja do Istre. V prvih vrstah so (ob nas, ki nas že poznate) ljudje, kot je ekološki kmet Uroš Macerl pa Urša Zgojznik, ki je po Sloveniji večkrat organizirala akcijo Očistimo Slovenijo. Med našimi kandidati so posamezniki, ki znajo v svojih okoljih organizirati ljudi. V Rušah sem skupaj z Dragom Bolčino nastopil pred publiko, zbralo se je kakšnih 50 ljudi, vsi po vrsti so bili iz delavskega razreda. Očitke o snobizmu izreka desnica. A na terenu tega nihče več ne kupi. V Rušah mi je prva gospa, ko sem stopil iz avta, dala roko in se mi zahvalila za vse, kar smo naredili za Slovenijo. To je podoba Levice in Vesne danes.

Janez Janša s svojo politiko ne prinaša ničesar novega. Kar napoveduje, smo že videli. Vseeno je prepričljiv in uspešen. Zakaj? 

Velik del odgovora je v organizaciji. Janševa stranka je stara 35 let, večino tega časa je bila v opoziciji, imela je čas, da je zgradila lokalno mrežo. SDS se ukvarja s konstantno mobilizacijo volivcev, organizirana je kot vojska. V vsakem kraju ima predstavnike, podpornike, konstantno ima več kot 25 poslancev, ki prenašajo zahteve in pričakovanja terena v parlament. Zato so uspešni. V Levici, to bom povedal odkrito, pa smo imeli deset let težave s frakcionaštvom. Lani smo te brezplodne debate dokončno razčistili, stranko konsolidirali in Levica skupaj z Vesno postaja zeleno-leva opcija, v kateri so dobrodošli profili od socialistov, socialdemokratov, okoljevarstvenikov, progresivcev, levih liberalcev …

Svetovna levica je imela svoj trenutek po finančni krizi leta 2008, a ga ni znala izkoristiti, ker se je šele rojevala, bila je neobrušena in nepreizkušena. Danes je drugače. Resda je desnica na pohodu, a na levi brbota.

Kaj vas je bolj utrudilo: pogajanja s finančnim ministrom ali razhajanje s tovariši? 

Razhajanje s tovariši. Najtežje je, ko imaš težave doma. V politiki se vsak dan pogajamo, s finančnim ministrom nama je kljub razlikam uspelo ohranjati korekten odnos. Izjemno težko pa je, ko se nekdo, ki bi moral stati s tabo, bori proti tebi v času, ko se ti sam boriš za dolgotrajno oskrbo ali za stanovanjsko politiko. To je destruktivno, psihično, čustveno izčrpavajoče. Če želi neka politična skupina ostati skupaj, mora verjeti v iste stvari – in mora znati držati skupaj. A kot rečeno – to je zaključena zgodba, energija in odnosi v Levici in Vesni so krasni. To se pozna tudi v kampanji in na terenu. Sam sem bil vedno privrženec tistega reka: »Kaj ti bo revolucija, na katero ne moreš plesati.« Revolucija mora biti vesel dogodek.

Kaj se lahko levica nauči od novega župana New Yorka Zohrana Mamdanija, od Hannah Spencer, kandidatke zelenih, ki je konec februarja presenetljivo zmagala na nadomestnih volitvah v britanski parlament, in seveda od Nike Kovač iz Inštituta 8. marec? 

Skupna točka vseh treh je, da so dobri organizatorji. Da se politike lotevajo aktivistično. Da razmišljajo, kako vzpostaviti skupnost. Albanska filozofinja in pisateljica Lea Ypi, za katero si štejem v čast, da je moja prijateljica, je imela nedavno na College de France predavanje o ideji »moralnega socializma«. To je krasen nastavek za razmišljanje. Njena pobuda gre v smeri, da je težava preteklih socializmov ta, da so bili (v filozofskem) smislu materialistični, vse so stavili na politično ekonomijo. Predlaga ponovno branje tistih avtorjev, ki so si zamišljali socializem kot vrednotni, moralni sistem. To je konec koncev star princip, kako torej vzpostaviti skupnost. Konfucij je učil, da je treba vsakega človeka vzgajati v spoštovanju in dobrohotnosti – to sta bila zanj temelja harmonične družbe. Za socializem, za boljši svet se bo treba še boriti. A skozi ta boj je treba osmisliti sistem vrednot, okrog katerih se lahko poenotimo.

Za vas radi pravijo, da ste mlad politik, ki v življenju ni nič delal. V resnici niste več tako zelo mladi, v parlamentu je nekaj poslancev, mlajših od vas. Ko je Janša prvič prevzel ministrstvo za obrambo, je bil star 31 let, ko ste vi postali minister za delo, ste jih imeli 33. 

Če sem malo zloben, bom rekel, da sem v življenju v gospodarstvu delal točno toliko kot Janez Janša, le da je on 30 let starejši od mene. Njega omenjam, ker je ta očitek nastal v njegovi kleti. Kdo ve, morda pa si ga je izmislil ravno zato, da bi zakril, da sam ni nikoli zares delal v gospodarstvu?

Katera je največja laž, ki ste jo slišali o sebi?

Poleg te? Fotopub.

Ali niso ti očitki – vse zlorabe v Fotopubu je treba odločno obsoditi – podobni temu, kar se je dogajalo v času smrti zdravnika Saše Baričeviča? Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, vsi so svoje strahove in perverzije fiksirali v to zgodbo. 

Zanimivo je opazovati fascinacijo s perverzijami. Kot da bi si vsi, ki s tako naslado govorijo o svinjarijah, po tihem želeli, da bi bili sami tam. Ko sem poslušal dva poslanca SDS, s kakšnim guštom govorita o tem, denimo o lizanju zadnjikov, si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil na tisto slavno Freudovo pacientko, ki je prišla k doktorju potarnat, da ne ve, kaj ji je storiti – gospa je namreč čisto vsako noč sanjala o mačkih z dvignjenim repom.

Torej ni videoposnetkov, kako se skupaj z Asto Vrečko in Dušanom Smodejem vozite v limuzini in pijete šampanjec? 

Haha. V dobi posnetkov deepfake, posebej pred volitvami, je mogoče čisto vse.

Donald Trump vseskozi laže, ljudem je za njegove laži vseeno, laži imajo ljudje radi. Tudi pri nas imamo radi laž, razburimo se, ker imajo Hrvati višje plače, pa četudi vemo, da to ni res. Kako razumete ta fenomen? 

Mislim, da je nekaterim volivcem enostavno všeč, se opravičujem za uporabo te besede, da politik, ki je naš, »jebe« drugega, pa četudi pri tem uporablja laž. No, če je na delu laž, še bolje, ker bo nasprotnika s tem spravil v še bolj kočljiv položaj. Tako laž razumejo (zdaj bom zlorabil še Platona) kot plemenito. Laž je plemenita, ker naj bi služila dobremu namenu.

Če torej Janša laže in mi vemo, da laže, nam je to všeč, ker s tem napada vlado? 

Če se zlaže, da s tem prizadene ljudi, ki so naši nasprotniki, ta laž služi dobremu namenu. Odlično, si reče komentator na Trstenjakovi. Odkrili smo recept za nesrečo naših nasprotnikov. Odslej bomo to laž zapisali prav v vsak komentar.

Saj veste, da je v svetu, kjer ni dogovora o resnici, oblast najmočnejša, ker je ne moreš ujeti na nobeni laži. Se sami kot politik niste nikoli zlagali? 

Ne, ne uporabljam laži. V laži je vedno intenca. Politika mora ohraniti dostojanstvo in k temu poskušam prispevati s svojim zgledom po najboljših močeh. Ob vseh težavah, o katerih sva govorila danes, ne smemo podcenjevati tega, da je debata za šankom prevzela naš javni prostor.

Sovraštvo je bilo v družbi prisotno že prej. Morda so ga ljudje skrivali, danes ga ne. Ljudje ponosno govorijo, da sovražijo geje, da ženske spadajo v kuhinjo, da je treba streljati begunce. Zakaj toliko obscenosti? 

Zaradi socialnih omrežij. Pred 20 leti so javni prostor oblikovali časopisi, televizije. Mediji, ki so imeli urednike, ki so imeli profesionalno izobražene novinarje, za katerimi je stala etika in z njo premislek, kaj sodi v javni prostor in kaj ne. Z razmahom socialnih omrežij je vsak od nas postal svoj medij, vsak od nas lahko komentira, snema podkaste, kratke videe za Instagram. Kar si prej povedal v gostilni, zdaj poveš za internet. Algoritmi nagrajujejo mnenja, ki so konfliktna, škandalozna, polarizirajoča. Zmernost ni zanimiva, zanimive so skrajnosti, zanimiva so čustva, zanimivo je tisto, kar grize in boli. Oxford English Dictionary je za besedo leta 2025 izbral »rage bait« (besolovka). To, da je vsak od nas dobil svoj glas, je žal prineslo vulgarizacijo javnega prostora.

Če sem malo zloben, bom rekel, da sem v življenju v gospodarstvu delal točno toliko kot Janez Janša, le da je on 30 let starejši od mene. Njega omenjam, ker je ta očitek nastal v njegovi kleti.

Nekoč ste Bernardu Brščiču rekli, da je fašist. Tožil vas je, brez uspeha. Na levici se pogosto uporablja beseda fašizem, nekateri pravijo, da prevečkrat, ko namreč drugemu rečeš, da je fašist, je razprave konec. 

Sam sem to besedo uporabil samo zanj. Razumem njeno zgodovinsko težo in ne opletam z njo kar tako. Brščič je v Reporterju pisal kolumne, v katerih je bilo toliko vulgarnosti in sovraštva, da se mi je obračal želodec. Hkrati je ustanavljal politično stranko Domovinska liga. Na podlagi presoje, da je nekje treba potegniti črto, postaviti stvari na svoje mesto, sem izrekel to. In dobil sodni spor – kjer sem na vseh stopnjah dokazal, da je bila raba te besede upravičena. Sem pa ostro proti temu, da kar vsemu desnemu rečemo fašizem; s tem ga relativiziramo in ravno to pomaga vzpostavljati razmere, da se fašizem normalizira.

Različne, med seboj neodvisne raziskave razkrivajo, da se nesorazmerni del mladih moških identificira s skrajno desnimi idejami. Tudi naše stranke, ena izmed njih, rade ponavljajo gesla, kot so bog, narod, domovina ali pa mati, dom in družina. Kot da ne bi vedeli – ali pač dobro vedo –, kaj se lahko skriva za njimi. 

Mladi ljudje potrebujejo vzornike, nekoga, s komer se lahko identificirajo. V tradicionalni družbi so bili to oče, stric, kralj, svetnik, mučenik. Potem se je pojavila popularna kultura, Hollywood, mladi so se začeli identificirati z drugačnimi liki. Sam sem odraščal v devetdesetih letih, takrat smo se ozirali po Jimu Morrisonu, Kurtu Cobainu, Bradu Pittu, Leonardu DiCapriu. Danes pa mladi ljudje, ki brskajo po internetu, prej ko slej naletijo na ameriške podkasterje, ki so bolj ali manj desničarsko usmerjeni, ki radi govorijo, da je emancipacija žensk, ki je največji napredek naše dobe, največje zlo na svetu. Ti ljudje vplivajo na razmišljanje mladih moških. Zadnjič sem na Instagramu videl neko podkasterko, Američanko, ki je z nekoliko ironije dejala, da hodi na zmenke samo še z milenijci, ker so preskočili ves ta »red pill movement«, vse to prepričanje in frustracije, da naj bi bili moški žrtve emancipacije žensk.

Živimo v velikem blodnem svetu, iščemo gotovost, varnost, dogodkov ne razumemo. Desnica zna na vse to ponuditi odgovor. Donald Trump obljublja, da bodo ZDA spet velike. Ljudje mu verjamejo. Kaj je danes velika zgodba levice? 

Trump ponuja to, kar so ponujali ideologi brexita, ponuja veliko zgodbo, pridite z mano, gremo na veliko avanturo. V zgodovini smo videli že dovolj takšnih napoleonov, da vemo, kako se take zgodbe končajo. Levica mora postaviti alternativo: ne hodite za tistimi, ki se imajo za bogove. Ti vam bodo prinesli samo ponižanje in nesrečo. Skupnost, ki jo gradi levica, mora biti sestavljena iz velikih zgodb malih ljudi. Tistih, ki opravljajo velika dela, pa so v svetu blišča, trušča in milijarderjev spregledani. Vsi, ki učijo, vzgajajo, pomagajo, delajo, se trudijo, rešujejo, inovirajo, se razdajajo za druge. To so naši heroji.

Ali ni takšna velika zgodba o malem človeku boj, ki ga bije Greta Thunberg? 

Da, ona je bila šolarka, ki se je namenila spremeniti svet. Želim pa reči, da imamo v Sloveniji veliko srčnih ljudi. Kot minister za delo vsak dan srečujem prostovoljce, ljudi, ki delajo v socialnem skrbstvu, oskrbnike, ki držijo pokonci domove za starejše, socialne delavke, ki nesebično pomagajo skupnosti. V njih vidim prave heroje, ne v Trumpu. Moramo pa oblikovati skupno zgodbo in jim dati prostor. Če skočiva malo v zgodovino: partizansko gibanje je šlo v boj, da premaga zlo tistega časa, nacizem in fašizem. Po vojni so heroji boja postali heroji dela. Med nami je nešteto herojev dela, herojev solidarnosti, nesebičnosti. Oni so resnična alternativa novim napoleonom.

Zakaj ste predlagali, na prvi pogled je to za levo stranko nenavadno, naj 7. avgust postane državni praznik dan Triglava. Ste tako želeli desnici vzeti monopol nad nacionalnimi simboli?

Pobuda ni bila naša, šlo je za civilno pobudo iz Bohinja. Podprli smo jo. Država ni samo last ene stranke, ljubezen do domovine tudi ne. Država je skupnost vseh. Tu sem kritičen do levice in leve sredine v zadnjih letih, nacionalne simbole smo prepustili desnici. Napaka. To se ni zgodilo, dokler je na Triglav še lahko hodil Milan Kučan, v zadnjih letih pa si je ta nacionalni simbol začela prilaščati SDS. Zame je to nezaslišano, tako da me lahko držite za besedo, da bom na Triglavu vsako leto.

Italijanski zgodovinar Enzo Traverso je pisal o levi melanholiji. Smo kot družba izgubili sposobnost sanjati o radikalno drugačnem svetu? 

Svetlana Boym je dejala, da se je 20. stoletje začelo z utopijo, končalo pa z nostalgijo. Tudi v Traversovi tezi je resnica, še nedavno je veljalo, da mora biti pravi levičar žalosten in melanholičen, nezadovoljen. A to je zelo slabo. Kdor hoče spreminjati svet, mora okoli sebe zbrati ljudi, jih navdihovati in organizirati v skupnosti. Tega pa ne dosežeš z jadikovanjem, žalobnostjo in melanholijo. Politična organizacija potrebuje optimizem, voljo, upanje. In to je energija, ki jo imata stranki Levica in Vesna. Mi nismo družba melanholičnih in žalostnih ljudi. Nas družijo optimizem, odločnost in veselje.

Nedavno je veljalo, da mora biti pravi levičar žalosten in melanholičen, nezadovoljen. A kdor hoče spreminjati svet, mora okoli sebe zbrati ljudi, jih navdihovati in organizirati v skupnosti. Tega pa ne dosežeš z jadikovanjem, žalobnostjo in melanholijo.

Vseeno živimo v svetu katastrof, prebijamo se iz krize v krizo, živimo v času vojn. To vpliva na vsakega izmed nas. Nedavno ste sledilcem na družbenih omrežjih predlagali, naj preberejo knjigo Tasmanija Paola Giordana. Ta govori natančno o tem, o svetu brez odgovorov. 

Paolo Giordano je Italijan, žaloben levičar. Res sem bral njegovo Tasmanijo, tudi mene je med njegovim popisovanjem plazeče se apokalipse bolelo srce. In seveda, tudi jaz imam slabe dneve, ko se me loti žalost ali depresija ali tesnoba. Teh čustev ne zatiram, kot sem povedal na začetku, nikakor nočem postati antifragilen. A dober politik je lahko le človek, ki sprejme boj kot način življenja. Ne smeš izgubljati vere, če danes stvari ne grejo po tvoje, zajemi sapo, pojdi spat, jutri boš poskusil še enkrat. Ne smeš imeti eshatološkega pogleda na stvarnost: »še tole, potem pa smo v raju«. Ne, boj bo večen. Moraš ga sprejeti z veseljem, saj vidimo, kaj se zgodi, če politiki postanejo zagrenjeni. Je pa v tem boju veliko svetlih trenutkov. Ljudje, ki te ustavljajo na ulici in izrazijo hvaležnost. Zelo me opogumlja, da smo, Levica in Vesna, na ravni Evrope videni kot luč upanja. Z Yolando Díaz sva bila vabljena v Lizbono in v Helsinke, v obeh krajih so naju pred večstoglavo publiko predstavili z besedami, da na odru sedita politika, ki predstavljata alternativo v Evropi.

Ko je res davno Bojan Križaj zmagal v Wengnu, si je Tone Vogrinrc obril brke. Gospod Mesec, si boste tudi vi obrili brke, če bo vaša stranka dobila deset poslancev? 

Take pozive pogosto slišim predvsem od žensk (smeh). Brkov ne dam, ampak naj bo – če pride na volitve dovolj nasprotnic brkov, da dobimo več kot deset poslancev, se vsaj na večer ob razglasitvi izidov obrijem. Brivnik bom imel s sabo!