V središču / Opomnik o tem, kdo so bili ustaši

Pred tremi tedni je SDS v eni izmed dvoran v ljubljanskem kompleksu Odiseja podjetnika Iva Boscarola priredila predvolilni kongres. Govore glavnih funkcionarjev stranke z večnim predsednikom Janezom Janšo na čelu je dopolnil kulturni program. Častna gostja kongresa je bila Elda Viler, ki pa ni nastopala, ravno teden pred tem je izpeljala poslovilni koncert v Cankarjevem domu. Namesto nje je med drugim nastopala tudi štiričlanska moška vokalno-inštrumentalna zasedba, ki je izvedla pesem, ki je bila na las podobna neki drugi.

Šlo je za priredbo hrvaške uspešnice Ako ne znaš šta je bilo izvajalca Marka Perkovića - Thompsona. Da, tistega Thompsona, ki zagovarja in poveličuje hrvaško ustaštvo. Njegova prva uspešnica iz devetdesetih let, iz časa jugoslovanske državljanske vojne, z naslovom Bojna Čavoglave se začne s pozdravom: »Za dom spremni!« ter se nadaljuje z izrazito nacionalistično, krščansko in militaristično vsebino, usmerjeno proti srbskemu sovražniku. Po vojni se Thompson ni umiril, kvečjemu nasprotno. Po smrti hrvaškega avtoritarnega voditelja Franja Tuđmana je na volitvah leta 2000 slavila levosredinska SDP z Ivico Račanom na čelu, ki pa je bila veliko manj naklonjena ultranacionalizmu in poveličevanju ustaštva, ki je bilo uveljavljeno v Tuđmanovi dobi.

Tako se je Thompson skupaj s stranko HDZ znašel v opoziciji in postal predstavnik užaljenih veteranov tako imenovane domovinske vojne, ki so zavračanje skrajne desnice razumeli kot izdajo »vrednot domovinske vojne«. V tem obdobju, leta 2002, je Thompson ustvaril pesem E moj narode, kjer poje o zarotah levičarjev in nevernikov. »Antikristi in prostozidarji …

Thompson simpatiziranja z ustaštvom in NDH ne skriva.

Komunisti, takšni in drugačni … Širijo satanske fraze … Da nas porazijo,« zapoje. Hrvate označi za ljudstvo, izbrano od boga, in kliče močnega voditelja, ki jih bo spet izvlekel iz bede, v katero so zabredli. Thompsonova zadnja velika uspešnica pa je ravno Ako ne znaš šta je bilo, kjer opeva pomembnost spomina na domovinsko vojno med mladimi generacijami, ki je niso doživele.

Vrhunec kariere je doživel minulo poletje, ko se je na njegovem koncertu na zagrebškem hipodromu zbralo okrog pol milijona ljudi. Thompson jim je zaklical: »Za dom!« in množica mu je odgovorila: »Spremni!« V tej množici je bil tudi vodja slovenske opozicije Janez Janša. Ne vemo, ali je morda tudi Janša odgovoril Thompsonu. Povezav med Thompsonom in ustaštvom je toliko, da jih ne more zanikati nihče. Zato je tako zanimivo, da se največja desna stranka v Sloveniji povezuje z umetnikom, ki poveličuje gibanje, ki je okupiralo slovensko ozemlje ter preganjalo, ubijalo, mučilo in ropalo Slovence zaradi njihove narodnosti.

Slovenije si namreč med drugo svetovno vojno niso razdelili trije okupatorji, temveč štirje. Poleg Nemčije, Italije in Madžarske je razmeroma majhen del slovenskega ozemlja (pred vojno imenovanega Dravska banovina) okupirala tudi novoustanovljena Neodvisna država Hrvaška (NDH), marionetna država nacistične Nemčije pod vodstvom ustašev z Antejem Pavelićem na čelu. NDH si je ob razkosanju Jugoslavije z dovoljenjem Nemčije prisvojila nekaj slovenskih vasi. Hoteli so si priključiti še vsaj celo Dolenjsko, a jim to ni uspelo.

»Ustaška NDH je bila najbolj skrajna klerofašistična tvorba in med vsemi marionetnimi državami sil osi najbolj kruta, tako da so celo Nemci omejevali ustaško nasilje, ker jim je škodilo,« pojasnjuje Božo Repe, redni profesor na Filozofski fakulteti in strokovnjak za sodobno slovensko zgodovino. Slovencem ustaši niso bili naklonjeni. »Na okupiranem območju je bila slovenščina prepovedana, otroci so morali hoditi v hrvaško šolo v Luko in tudi sicer so izvajali nasilno hrvatizacijo. Ustaši in hrvaški domobrani so izvajali nasilje nad slovenskim prebivalstvom; mučili in pobijali moške, posiljevali ženske, ropali. Ker meje NDH z italijansko okupacijsko cono Italijanom ni uspelo zavarovati, so ustaške enote ves čas vojne delovale tudi na slovenskem ozemlju«.

Duhovnik Peter Zupan iz kraja Podbočje na Gorjancih je eno od ustaških ekskurzij opisal takole: »18. 9. 1942 je zagorela cela Planina. Živino so, kolikor je ni zgorelo, odgnali. Moške so s strojnicami pobili ob sedmih zjutraj. Otroke so izpustili šele, ko je vas že gorela. Tudi Brezovčani so bili vsi odgnani, kasneje tudi vsi poklani, kolikor se jih ni skrilo.« Slovenski pisatelj Vitomil Zupan, ki se je del vojne kot partizan boril tudi na Hrvaškem, je v noveli po resničnih dogodkih opisal naslednji prizor, ko partizani preiskujejo ubitega ustaša: »Preiščem mu žepe. Najdem sliko, kjer se je dal slikati z nožem med zobmi. Rezilo noža je pobarval krvavo rdeče. Zadaj je bilo zapisano: Čokolon, to je poljubac. In torba? Z veliko radovednostjo smo jo odprli. V njej je bilo kakih tristo in štirideset parov človeških oči. V posebni vrečici so bile modre oči. Na vrečo je napisal s tintnim svinčnikom: plave djevojačke oči za Antu Pavelića.«

Med vsemi grozotami, ki jih je ustaški režim med vojno zagrešil, izstopajo prakse v koncentracijskem taborišču Jasenovac. »Več kot 400 Slovencev je bilo deportiranih v Jasenovac, od tega jih večina ni preživela, med njimi tudi veliko duhovnikov. Ustaši so bili znani po tem, da so ubijali ’ročno’: z noži, sekirami, krampi, kladivi … In seveda z ustaškimi pesmimi na ustih … General Edmund von Horstenau, Hitlerjev opolnomočenec v NDH, je o svojem obisku Jasenovca napisal izjemno pretresljivo poročilo o tem, kaj je tam videl, med drugim: ’Ne smemo pozabiti, da so bili izumitelji koncentracijskih taborišč Britanci v času burskih vojn. Vendar so ta taborišča dosegla vrh odvratnosti tu na Hrvaškem, pod poglavnikom, ki smo ga mi nastavili ...’« ponazori Božo Repe. V celoti je ustaški režim povzročil smrt vsaj 823 Slovencev. Med deportiranimi v Jasenovac pa je bilo dejansko nesorazmerno veliko duhovnikov. V sklopu etničnega čiščenja slovenskega ozemlja so namreč nacisti izgnali 354 katoliških duhovnikov iz mariborske in okoli 150 iz ljubljanske škofije v novo nastalo ustaško Neodvisno državo Hrvatsko. Doživeli so različno usodo. Izstopa zgodba o poboju sedmih slovenskih duhovnikov v Jasenovcu. Šlo je za izjemno kruto dejanje. Ustaši so bili opremljeni s posebnimi noži, ki so jih imeli s trakom ves čas pritrjene na dlani, da so lahko kadarkoli z enim samim gibom prerezali vrat. Imenovali so jih »srbosjek« – so pa z njimi poleg Srbov pobijali tudi Rome, Jude, Muslimane, Hrvate, nasploh vsakogar, ki ga je pogoltnil Jasenovac, vsaj 75.000– 100.000 ljudi. S srbosjeki so oktobra 1942 umorili tudi omenjene slovenske duhovnike. Njihov konec je popisal zdravnik Nikola Nikolić, ki je kot vojni ujetnik delal v taboriščni bolnišnici, v kateri so duhovniki pomagali kot negovalci. A 17. oktobra 1942 so jih brez obrazložitve odpeljali s skupino drugih taboriščnikov na morišče, zvezane z žico. Najprej so jim s kijem razčesnili lobanje, potem so jim prerezali grla in odvrgli trupla v Savo.

Janša v koketiranju z ustaškimi idejami v resnici še zdaleč ni edini, enako so ravnali slovenski desničarski politiki pred napadom na Jugoslavijo. »Po zmagovitem pohodu nacizma v Evropi po začetku druge svetovne vojne, še posebej po porazu Francije poleti 1940, je vodja SLS Korošec ideal videl v slovaškem protektoratu, ki ga je vodil katoliški duhovnik Tiso. Upal je, da bodo nekaj takega nacisti dali tudi Slovencem (on bi sprejel nacizem, nacisti pa bi pustili katoliško cerkev, da ima svoj delček oblasti), njim pa to seveda ni prišlo niti na misel. Njihov cilj je bil Slovence kot narod uničiti z etnocidnimi in genocidnimi metodami. Koroščev naslednik, prav tako duhovnik Franc Kulovec, si je potem skupaj z Miho Krekom prizadeval enako, so pa v SLS računali tudi na možno povezavo z ustaško NDH,« pojasni Repe. To se prav tako ni zgodilo, saj je Nemčija slovenske dežele imela za svoje in jih okupirala neposredno.

Ob istem času, kot se je dvigal prah glede priredbe Thompsonove pesmi na konvenciji SDS, so v javnosti zaokrožile govorice, da naj bi se na Ptuju pripravljal koncert prav tega izvajalca. Organizator naj bi bil Milan Trol, ki je poskušal Thompsona že leta 2017 pripeljati v Maribor, a je to takrat prepovedala mariborska upravna enota s sedanjo ministrico Ksenijo Klampfer na čelu. Sodišče je leta 2019 prepoved označilo za protipravno, po Janševem prevzemu vlade pa jo je takratni minister za notranje zadeve Aleš Hojs odpravil. Trol govoric, da na Ptuju pripravlja Thompsonov koncert, ni ne potrdil ne zanikal.

Če bo čez mesec ali dva na oblasti Janez Janša, se bo morebitni koncert nedvomno lahko zgodil. Zanimivo je neskladje med retoriko stranke SDS, ki poudarja, da dela za interese Slovencev in je njihova varuhinja, hkrati pa odkrito povzdiguje umetnike, ki hvalijo režim, ki je ubil na stotine Slovencev. Jasno je, da je Janezu Janši zmaga na političnem parketu pomembnejša od zgodovinskih dejstev. Thompson je namreč za hrvaško skrajno desnico zgodba o uspehu, radi ga imajo stari in mladi, zmožen je mobilizirati impresivne množice ljudi, kot je dokazal poleti na zagrebškem hipodromu. Janša očitno še ni našel slovenskega ekvivalenta, verjetno se zato oklepa originala – kot bi upal, da se bo nekaj njegovega skrajnega desničarstva in ustaštva prelilo tudi v slovensko javnost.

Seveda ne moremo mimo tega, da je bila omenjena konvencija stranke SDS del predvolilne kampanje, čez dober teden bomo v Sloveniji volili nov državni zbor, za zdaj kaže, da bi lahko SDS postala največja stranka v njem. »V takih razmerah in zaradi zmag, ki so se v katoliško-desničarski navezi izkazale na različnih referendumih v zadnjem času, se skrajni desnici seveda ni treba nič več sprenevedati. Nam pa tudi ne. Na teh volitvah ne gre za programe ali politične obraze, to je zmota. Gre za to, ali bomo Slovenijo zmogli po več kot osemdesetih letih spet ubraniti pred fašizmom ali pa mu bomo podlegli,« je jasen Repe.