V središču / Kdo ima višje dohodke?

V časih, ko so volitve blizu, praviloma mrgoli trditev, ki so pomembne za kakovost življenja prebivalcev. Zanimivo je, da se navkljub velikemu povečanju količine tovrstnih trditev v javnosti praviloma število ugovorov zoper takšne trditve ne poveča niti približno sorazmerno. Razloga sta lahko dva, ali so trditve večinoma točne ali pa so ustrezne trditve za večino prebivalstva nepomembne – nezanimive. Pri primerjavi slovenskih plač s hrvaškimi se zato seveda upravičeno sklepa, da gre za prvi razlog, saj si je težko predstavljati, da za prebivalce višina plač ne bi bila zanimiva. A ta seveda ni osamljen primer. Takšna je, na primer, tudi trditev, da je prispevek za dolgotrajno oskrbo nesmiseln, ker naj bi šlo za vnaprejšnje plačevanje storitve, za katero ne vemo, ali jo bomo potrebovali, ali pa trditev, da vse več podjetij zaradi visokih stroškov dela odhaja na Hrvaško. Čeprav gre v vseh teh in podobnih primerih seveda za zelo pomembna vprašanja, preseneča skromen odziv nanje. Odgovori sicer niso ravno na dlani, se pa zlahka preverijo. Kar zadeva plače ali odhajanje podjetij, lahko točnost trditev preverimo s podatki iz javno dostopnih virov, na primer Eurostata, pri dolgotrajni oskrbi pa pri drugih državah ali s primerjavo s pokojninskim ali zdravstvenim zavarovanjem, saj gre za nerazumevanje samega pojma zavarovanja, ki se zdi pri zdravju samoumeven, pri dolgotrajni oskrbi pa očitno ne.

V tem komentarju si oglejmo nekaj osnovnih podatkov za prvo vprašanje, namreč za primerjavo plač na Hrvaškem in v Sloveniji. Vsekakor gre za zanimivo primerjavo, čeprav je za obe, Slovenijo in Hrvaško, verjetno bistveno bolj kot medsebojna primerjava pomembna tista s povprečjem evroobmočja. Prva primerjava je najbrž dobrodošla predvsem za politične razprtije, šele druga je pomembna za oceno resničnega dometa napredovanja (konvergiranja) k razvitemu delu Evropske unije, ki je v dolgoročnem fokusu obeh držav.

Ker se plače lahko nanašajo na različno široke kategorije, pri čemer vsaka od njih kaže svoje značilnosti, si oglejmo razlike pri treh najzanimivejših kategorijah, ki obsegajo plače.

Neto plače na Hrvaškem so dohitevale neto plače v Sloveniji do leta 2021, po tem letu je prišlo v Sloveniji do nihaja navzgor in na Hrvaškem navzdol.

Velik del bruto domačega proizvoda (v EU od 50 do okoli 60 odstotkov) gre za skupne prejemke zaposlenih. Ti obsegajo bruto plače (neto plače skupaj z davki) in vse prispevke (delojemalcev in delodajalcev). Torej so skupni prejemki zaposlenih, popravljeni za razlike v kupni moči, preračunani na zaposlenega (natančneje na »ekvivalent polno zaposlenega«), najširša možna osnova za primerjavo povprečnih plač. To kaže slika 1, kjer so za obdobje 2004–2025 prikazani skupni prejemki (popravljeni za razlike v kupni moči) na zaposlenega za evroobmočje, Hrvaško in Slovenijo. Zaradi lažje primerljivosti povečanj med gospodarstvi so vrednosti normalizirane na začetek obdobja.

Na dlani je, da so povprečni skupni prejemki na zaposlenega v Sloveniji naraščali do leta 2018 praktično enako kot ustrezni prejemki v evroobmočju, po letu 2018 pa so jih začeli prehitevati. Skupni prejemki na zaposlenega na Hrvaškem so imeli podobno dinamiko, le da so leta 2014 malo zaostali za prejemki v Sloveniji, vendar so po vstopu Hrvaške v EU in še posebej po sprejetju evra opazno pospešili, tako da so do leta 2024 zrasli (glede na leto 2004) tako rekoč enako kot v Sloveniji. Leta 2024 so bili skupni prejemki na zaposlenega v Sloveniji enaki 96,1 odstotka in na Hrvaškem 78,7 odstotka ustreznih prejemkov v evroobmočju. Glede na to, da EU podpira (in sofinancira) konvergenco novih, manj razvitih članic, in glede na to, da vstop v EU in uvedba evra pomenita tudi povečanje drugih posrednih in neposrednih tržnih ugodnosti, nekaj višja povprečna dinamika skupnih prejemkov na zaposlenega na Hrvaškem v zadnjem obdobju ni nobena posebnost, to se je dogajalo pri vseh novih članicah, tudi v Sloveniji, ko so vstopile v EU oziroma vpeljale evro. Slovenija pa se po drugi strani po letu 2018 že približuje relativni ravni razvitosti, pri kateri ni več upravičena do podpore, tako da letos (2026) sploh ne bo več neto prejemnica evropskih sredstev.

Če skupne prejemke na zaposlenega zmanjšamo za prispevke in davek na dohodek (dohodnino), dobimo neto plače. Ker je obračun davka na dohodek zelo odvisen (zaradi olajšav za otroke in drugih socialnih korektivov) od statusa družine/gospodinjstva, iz katerega je prejemnik plače, se lahko korektna primerjava med državami naredi le za tipe gospodinjstev, neto razpoložljivi dohodki (h katerim sodijo neto dohodki tudi iz drugih virov) pa se lahko primerjajo tudi za kvantilne dohodkovne segmente zaposlenih. Za ene in druge Eurostat redno objavlja podatke o bruto in neto prejemkih.

Neto plače so očitno v Sloveniji nižje kot v EU (leta 2024 za dobrih 30 odstotkov), vendar višje od tistih na Hrvaškem (za približno 5,3 odstotka).

Struktura neto plač (in neto razpoložljivih dohodkov) je v Sloveniji drugačna (bolj stisnjena) od tiste v EU in na Hrvaškem, saj je obdavčitev visokih plač in drugih dohodkov (z davkom na dohodek) opazno višja. Zaradi tega je med Slovenijo in Hrvaško oziroma EU tudi opazna razlika v dohodkovni neenakosti. Slovenija ima eno najnižjih dohodkovnih neenakosti na svetu, na Hrvaškem je ta za slabo tretjino višja – in blizu povprečja EU.

Na sliki 2 so prikazane neto plače (popravljene za razlike v kupni moči) v Sloveniji in na Hrvaškem za segment zaposlenih s povprečno bruto plačo (za enočlansko družino brez otrok). Da bi se lahko presodila konvergenca neto plače v Sloveniji in na Hrvaškem k EU, so na sliki vrednosti izražene v deležih neto plače zaposlenih (s povprečno bruto plačo) v EU.

Neto plače so očitno v Sloveniji nižje kot v EU (leta 2024 za dobrih 30 odstotkov), vendar višje od tistih na Hrvaškem (za približno 5,3 odstotka). Omeniti velja tudi, da so neto plače na Hrvaškem dohitevale neto plače v Sloveniji do leta 2021, po tem letu pa je v Sloveniji prišlo do nihaja navzgor in na Hrvaškem navzdol, v povprečju se je zato po kovidu razlika med neto plačami v Sloveniji in na Hrvaškem prej povečala kot zmanjšala, kot se sicer govori.

Razlike med neto povprečnimi plačami v Sloveniji in na Hrvaškem pri drugih segmentih zaposlenih, za katere Eurostat objavlja podatke, so podobne, kot so prikazane na sliki 3, le da so pri gospodinjstvih z otroki nekaj večje. Res zanimiva pa je primerjava med Slovenijo in Hrvaško pri zelo visokih plačah, saj šele pri njih pride do izraza velika razlika v obdavčitvi z davkom na dohodek. Ker Eurostat podatkov o neto plačah za ekstremne plačne segmente ne objavlja, je primerjava za te segmente narejena na podlagi neto razpoložljivih dohodkov (ki sicer obsegajo tudi dohodke iz drugih ekonomskih aktivnosti), za katere so pri Eurostatu dostopni bistveno bolj podrobni podatki. Na sliki 3 so tako prikazani neto razpoložljivi dohodki najvišjega enoodstotnega segmenta (99. percentila) razpoložljivih dohodkov (popravljeni za razlike v kupni moči) za Slovenijo in Hrvaško. Pri obeh so preračunani na enoto neto razpoložljivih dohodkov istega segmenta v EU. Slika kaže, da so ti neto razpoložljivi dohodki na Hrvaškem zelo močno pospešili po vstopu v evroobmočje in leta 2024 že dosegli neto razpoložljive dohodke v Sloveniji in 75 odstotkov ustreznih dohodkov v EU. Gre za dohodkovni segment prebivalcev, ki so leta 2024 v Sloveniji neto prejeli več kot 52.190 evrov in na Hrvaškem več kot 44.617 evrov!

Dodati velja, če naj bi podjetja odhajala na Hrvaško zaradi plač, kot se prav tako govori, potem sliki 1 in 3 kažeta, da morajo v ozadju odhajanja biti predvsem ugodnejši neto prejemki najbolje plačanih v podjetjih in ne siceršnje naraščanje povprečnih stroškov dela v Sloveniji.

Glede na sprejeto »božičnico« lahko pričakujemo opazno rast neto plač v Sloveniji leta 2025, še zlasti, ker gre za neobdavčen prejemek.

Neto plače seveda ne obsegajo vseh prejemkov (v naravi ali v denarju), ki jih zaposleni neto dobijo za svoje delo. Precej dobijo tudi v zameno za plačane prispevke in druge dajatve. Neto plače tako ne obsegajo, na primer, pokojnin, ki jih zaposleni prejemajo po upokojitvi, ali pa storitev, ki so jih (v naravi) deležni vse življenjsko obdobje, na primer zdravstvenih in izobraževalnih storitev ali pa varnosti in podobno.

Že samo primerjava vseživljenjskih neto prejemkov, ki vsebujejo plače in pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja (popravljene za razlike v kupni moči), pokaže opazno spremenjen položaj zaposlenih v Sloveniji glede na zaposlene v EU ali na Hrvaškem. Kot kaže tabela, imajo vsi neto plačni segmenti v Sloveniji bistveno višje pričakovane kumulativne pokojninske neto prejemke iz obveznega pokojninskega zavarovanja (preračunane na neto plače ob upokojitvi) v primerjavi z EU in s Hrvaško. Zaradi tega so neto pričakovani prejemki v celotnem življenjskem obdobju tudi za omenjeni odstotek najbolje plačanih zaposlenih leta 2024 še vedno znatno ugodnejši v Sloveniji kot na Hrvaškem. Še več, tabela in slika 3 dokumentirata, da so bili leta 2024 njihovi pričakovani vseživljenjski neto prejemki le za okoli 8,5 odstotka nižji od ustreznih prejemkov istega neto plačnega segmenta zaposlenih v EU.

Podatki za leto 2025 še niso objavljeni. Glede na sprejeto »božičnico« lahko pričakujemo opazno rast neto plač v Sloveniji leta 2025, še zlasti, ker gre za neobdavčen prejemek. Ker pa je bila tudi na Hrvaškem lani sprejeta (ugodnejša) davčna obravnava tovrstnih (na Hrvaškem sicer prostovoljnih) nagrad, vnaprej ni jasno, kolikšen bo učinek »božičnice« na povečanje neto plače v Sloveniji glede na Hrvaško leta 2025! Zato je s političnim prepirom smiselno počakati na podatke.